Kaj sploh je Dolgčas?

Zadnjič me je prijateljica vprašala: “A ti ni nič dolgčas, ko si doma in več ne hodiš v službo?”

Hmmm… Zanimivo vprašanje. Če mi je kaj dolgčas? Enostavno sem ji odgovorila z vprašanjem: “Kaj sploh je Dolgčas?”

Danes pa v  zgodnjih jutranjih urah razmišljam o njenem vprašanju in mojem odgovoru. Kaj sploh je Dolgčas? Razmišljam in spomin se, da sem pravi Dolgčas spoznala v otroštvu, ko sem se kot predšolska deklica čuvala pri svoji stari mami. Ni mi bilo hudega, res ne. Večino časa mi je bilo prav lepo. Bila sem v domačem okolju, si vedno znova izmišljevala nove igre in v njih silila tudi svojega soseda Andreja. Če sedaj pomislim, kaj vse je moral ta revež zaradi mene početi, mi je kar malo hudo. Ker je bil vedno tako zelo vodljiv, sva se res redko kdaj sprla.

Že takrat, v mojem zgodnjem otroštvu sem si želela v vrtec ali v šolo in imela neprestano občutek, da nekaj zamujam, ker sem doma. Predstavljala sem si, kaj drugi otroci počnejo v vrtcu, kako se igrajo in kako otroci v šoli poslušajo učiteljico ter pišejo pomembne stvari v svoje pomembne zvezke. Zato je bilo povsem razumljivo, da se je moral Andrej z mano skoraj vsak dan igrati šolo. Seveda je bil on učenec, jaz pa učiteljica. Včasih mi je uspelo, da sem za to igro dobila še kakšne druge otroke iz vasi. Razred se je napolnil z učenci in jaz, učiteljica sem bila izredno vesela in predana svojemu delu. Prepričana sem, da sem že takrat vedela, kaj bom, ko odrastem.

Včasih pa drugih otrok ni bilo. Vsi mi pripovedujejo, kako sem se znala lepo igrati, tudi če sem bila sama in ne boste verjeli, da se tega spomnim. Spomnim se vseh igrač, ki so mi krajšale čas. Vem pa, da mi je bilo včasih tudi neskončno dolgčas. Takrat sem staro mamo neprestano spraševala: “Mama, kaj naj delam?” Kaj naj delam, kaj naj delam, kaj naj delam?

Podoživljam ta zoprn občutek. Ko imaš dovolj energije, ko bi lahko počel vse, prav vse, pa ne veš, ne kje, ne kako, ne kaj bi začel in potem enostavno ne narediš nič. Vsa energija, ki jo imaš v sebi se porabi zato, da začutiš Dolgčas v vsem njegovem bistvu. Ne vidiš ga, z njim se ne moreš igrati niti pogovarjati, samo čutiš ga. Veš, da je tam in ne bo odšel, dokler nekaj ne ukreneš. Kaj naj torej delam, da mi ne bo več dolgčas? In glava je ostajala prazna. Brez vsake ideje.

Tam nekje vmes – med igranjem šole in surovim dolgčasom, se je rodila moja želja po ustvarjanju. Ročna dela so bila tista, ki so mi pričela krajšati čas. Stara mama je od nekdaj kvačkala in je to znanje prenesla tudi name. Pokazala mi je tudi, kako so včasih na prte z malo debelejšo nitjo (kako se ji pravilno reče sploh ne vem, stara mama ji je rekla “pavlca”) našili različne motive. In tudi to me je naučila. “Štikati” – kot je ona poimenovala to dejavnost. Danes pa vem, da se temu reče vezenje, ročno vezenje. Saj res, tudi “štrikala” sem in šivala gobeline. Pri svojih štirih letih sem sama dokončala svoj prvi gobelin.

Že takrat sem ugotovila, kaj je tisto, kar preganja dolgčas. Delo. Celo življenje sem ga uspešno preganjala. Imela sem službo, ki sem si jo od otroštva želela. Bila mi je pisana na kožo, saj v razredu, med otroci res nikoli ni bilo dolgčas. Moje življenje se je vrtilo okoli te službe. Vendar sem jo pustila. Zakaj? Morda o tem kdaj drugič.

Sedaj sem doma. “A ti ni nič dolgčas, ker ne hodiš več v službo?”, me je vprašala prijateljica. Moj dan se začne z vrčem vroče kave že ob 4ih ali 5ih, a kljub temu je vedno vsaj 5 ur prekratek. Delam na zelo različnih področjih in čisto vsak dan se naučim kaj novega. Nekaj časa sem tajnica, nekaj časa modna kreatorka, potem še šivilja, fotografinja, pripravljalka paketov in še kaj bi se našlo. Poleg tega pišem blog in urejam vse tri (Catering Kukman, Nitka in Touche blog ) facebook strani in instagram profile, vendar žal na tem področju nisem tako pridna kot si želim, ker je moj Čas vedno kratek in dolgega sploh več ne poznam.

V moji delavnici in v moji glavi je toliko energije in želje po ustvarjanju, da s tem zapolnim vsako minuto svojega delovnega dela dneva. Proste ure pa mi krajšata moja zlata otroka.

Včasih razmišljam o tem, kaj delajo moje bivše sodelavke. Vidim jih, kako hitijo po hodnikih in kako v razredu na tablo pišejo pomembne stvari, ki jih učenci prepisujejo v svoje pomembne zvezke. Vendar ob vsem tem nimam občutka, da karkoli zamujam, ker sem doma. Pravzaprav vem, da bi veliko več zamudila, če bi še vedno imela “pravo” službo.

Draga prijateljica, vzela sem si čas in še na dolgo odgovorila na tvoje vprašanje. Verjetno se strinjaš, da je bilo moje vprašanje “Kaj sploh je Dolgčas?” pravzaprav najboljši odgovor.

Nekaj o Nitki in Hvala, ker si

Na stolu sem se udobno namestila. Poravnala sem hrbet, da je med lopaticami dobro zahrustalo, globoko vdihnila in roke položila na tipkovnico. Razmišljala sem o svojem delu.

“Napiši nekaj o Nitki“, mi je rekla. Ok. Ni problema, z veseljem. O Nitki bi res lahko pisala, pisala in potem še malo pisala. “Na kratko, se predstavi” je bil njen naslednji stavek. Na kratko naj se predstavim? Sebe in Nitko? Nemogoče. Kako naj na kratko naj povem o svojih začetkih, vzponih in hudih padcih, o veselju, zadovoljstvu in obupu, ki me spremjlja zadnja leta? Na kratko naj povem, kako sem pričela s šivanjem, kako sva ustvarila Nitko, kdaj mi je pri šivanju prvič priskočil na pomoč on in kako nama je uspelo obdržati Nitko v svojem življenju. Na kratko? Nemogoče.

Vseeno sem pričela s pisanjem. Ves čas sem se trudila, da bom kratka in jedrnata, a kljub temu sem spisala dve celi strani in še malo. Ko sem končala, je sledilo črtanje in brisanje stavkov, odstavkov.

Skrajšano verzijo sem poslala njej.


“Želja po šivanju je v meni rasla kar precej let in pred tremi leti sem začutila, da je pravi čas, da naredim nekaj v tej smeri. Med svojo prvo nosečnostjo sem se udeležila treh šiviljskih delavnic.

Tam sem se naučila svojih prvih negotovih šivov. Prišila sem svoje prve aplikacije. Zlomila svojo prvo iglo. Takoj in brez pomisleka sem si kupila svoj prvi šivalni stroj in z vsemi svojimi velikimi šiviljskimi napakami, ki so se vrstile druga za drugo, nadaljevala delo doma.

Šivanje me je že v samem začetku popolnoma prevzelo. Spomim se, kako sem večino svojega prostega časa presedela za začetniškim šivalnim strojem, šivala stvari, ki jih nisem nikoli potrebovala, samo zato, da sem se učila. Svoj denar sem zapravljala za prve centimetre blaga. Računalnik sem potrebovala samo še zato, da sem se preko spleta učila novih šiviljskih trikov.

V nekaj mesecih sem se naučila precej, zamenjala stroj in rodila hčerko. Šivanje je takrat šele dobilo pravi smisel, saj sem pričela šivati za njo. Moj facebook profil so pričeli krasiti izdelki, ki so vsakodnevno nastajali izpod mojih rok. Kmalu pa sem povsem nepričakovano pričela dobivati svoja prva naročila. In tako je posledično nastala Nitka – unikatni otroški izdelki.

Nitka je danes ime za unikatna, kakovostna in udobna oblačila, ki so namenjena predvsem dojenčkom in malčkom. Za tem imenom stojim skupaj s svojim možem, ki je tudi najpomembnejši del moje zgodbe. Veliko časa skupaj preživiva v najini delavnici, kjer zapisujeva in uresničujeva nove ideje, sprejemava naročila, krojiva, šivava, tiskava in vse ostalo, kar je potrebno narediti, da iz ideje nastane izdelek, ki od naju pride k vam.

Nitka bo decembra praznovala že svoj tretji rojstni dan. Pri dveh majhnih otrocih je vzporedno vodenje posla precej zahtevna življenjska odločitev. V bistvu sploh ne vem, kako nama je uspelo stopiti na to pot in se na njej obdržati. Zadnja leta so polna vzponov in padcev. Velikokrat sem bila že tik pred tem, da bi z delom končala, ker je bilo enostavno prenaporno. Vendar nisem. Zakaj?

Preprosto – v šivanje sem zaljubljena. Kako se človek lahko odreče nečemu, v kar je zaljubljen? Ne more se. Ne bo se. Naredil bo vse, kar je v njegovi moči, da to obdrži.

Zato kljub številnim neprespanim nočem, vrsto odrekanj in neprestanega napornega usklajevanja družine in dela, Nitka ostaja pomemben del našega življenja. Šivanje me neizmerno osrečuje in vesela sem, ker lahko del te sreče preko svojih izdelkov delim tudi z vami.”

DSC01578.JPG

Nitka v reviji Nova


Na stolu sem se udobno namestila. Poravnala sem hrbet, da je med lopaticami dobro zahrustalo, globoko vdihnila in si z rokami podprla glavo. Nisem več razmišljala o svojem delu. Razmišljala sem o njej.

Kako je mogoče, da ona tako močno verjame vame in v moje delo? Ona je tista, ki si vzame čas in mi vedno znova pripoveduje, kako čudoviti so moji izdelki in kakšen smisel za ustvarjanje imam. Ona je tista, ki zvesto spremlja mojo stran in mi pri vsaki objavi stisne spodbuden ‘lajk’ pa še kakšen komentar. Ona je tista, ki mi velikokrat pove, naj zaupam sama sebi, naj se cenim in zavedam, da sem najboljša. Ne vem kako, a v meni vidi tisto, za kar so moje oči slepe.

Draga moja Teja Perjet, saj veš, da je tale zahvala namenjena samo tebi. Lahko bi po alinejah naštevala:

  • Hvala, ker…
  • Hvala, ker…
  • Hvala, ker…

Ne vem, kdaj bi se ta seznam končal in prepričana sem, da bi se takšnega branja naveličala celo ti. Zato bom rekla samo:

HVALA (1)

Nič ni lažje – težje je!

Zadnjič sem pisala o svoji utrujenosti. Vem, da sem s svojim pisanjem v skrbi spravila veliko različnih ljudi – od takšnih, ki so mi zelo blizu, pa vendar niso slutili, kaj preživljam, do takšnih, ki jih pravzaprav ne poznam, a vas je kljub temu zaskrbelo zame. Nekaterim še sploh nisem utegnila odgovoriti – bom, obljubim. Pa vseeno se še tukaj vsem zahvaljujem za vso skrb in nasvete, predvsem pa za čas, ki ste ga s tem namenili meni.

Pravzaprav je vse, kar sem potrebovala to, da svoja čustva zlijem na papir. To mi pomaga že od nekdaj. Moji prvi zapisi sežejo v osnovnošolske klopi, ko pa sem prišla v leta, polna zmedenosti, zaljubljenosti, veselja in hkrati žalosti ter razočaranja, je moje pisanje postalo vsakodnevna stalnica. Ko so se moji občutki spremenili v črke, sem se vedno počutila veliko bolje. Tudi tokrat ni bilo nič drugače. Razen to, da sem te črke objavila in vas spravila v skrbi, za kar se vam opravičujem.

Ko sem pred tedni vsa razmišljala o mojih vsakdanih in se o tem pogovarjala s kakšno prijateljico, sem odkrito spregovorila. Veliko je vsega. Spremembe v življenju terjajo svoj davek. Pri nas pa je zadnje čase sprememb kar precej – selitev, gradnja hiše, težke odločitve povezane s službo in posledično našo prihodnostjo, skrb za lastno podjetje in strah, ki me oziroma naju ob vsem tem spremlja. Zaradi fizičnega in psihičnega napora porabljam veliko energije.

Pri vsem delu, ki so ga spremembe prinesle s sabo, sem imela oba otroka doma. Mi smo ena tistih družin, ki nimajo dveh babic, dveh dedkov, treh bratov in sester ter njihovih partnerjev in čisto vsi so pripravljeni kadarkoli popaziti na tvojega otroka. Poleg tega sem si sama zelo otežila celotno zadevo, ko se je v mojo glavo trdno usidral stavek: “Moji otroci, moja odgovornost, moja skrb.”

In zaradi vsega tega so naši dnevi zelo pestri. So mešanica tako igranja, kolesarjenja, skakanja po trampolinu, ustvarjanja s temperami, sprehodov, kot tudi selitve, gradnje, šivanja za Nitko, kuhanja, pospravljanja in pomivanje ogromnih gor posode, ki jo po delovnem vikendu pridela Jože in njegov Catering Kukman.

Pri vsem tem nama skoraj vedno “pomagata” tudi otroka, kar je v praksi najbolj podobno stavku: Tri korake naprej in dva nazaj. Dela in obveznosti je veliko, a neprestano se zavedam, da to nikoli ne sme priti na prvo mesto. Daleč na prvem mestu sta otroka, ki potrebujeta mamo in očeta. Otroka, ki sta v tistih letih, ko je čas, ki ga preživimo skupaj zagotovo čudovita naložba za prihodnost. In to, da je moj čas največ, kar jima lahko podarim, je še ena misel, ki mi otežuje življenje. Pa nič zato, saj čutim, da razmišljam pravilno.

Zaradi te misli sem ob koncu šolskega leta Zojo izpisala iz vrtca, kljub temu, da so me vsi prepričevali, naj tega ne naredim, saj si s tem samo otežujem življenje. Zoja potrebuje red, mi je bilo rečeno. Res je, se strinjam. A Zoja potrebuje tudi mamo in sproščene trenutke, ko bomo lahko vsi skupaj.

Priznam, vedela sem, da bo zelo naporno z obema, ker sta še tako majhna in me oba zelo potrebujeta. Poleg tega je Zoja še izredno posebna deklica, na večih področjih. Ko jo opazujem, v srcu čutim neverjeten ponos. Težave pa njej in posledično vsem nam dela njeno spanje oziroma ne spanje, s katerim se borimo že skoraj 3 leta.

A kljub vsemu, sem to naredila. Izpisala sem jo iz vrtca, ker sem v srcu čutila, da si bom preveč otežila dušo, če jo bom med poletnimi počitnicami vozila v vrtec, medtem ko bova z Lenartom doma. Vsakodnevne spremembe so se vrstile tudi pri Lenartu. Ugotovil je, da je kobacanje za “softiče” in da bo on raje hodil, čeprav še ne zna – mame veste, kaj to pomeni.

Vse to, me je počasi in vztrajno, korak za korakom vodilo do točke, ko je bilo enostavno preveč. Sesula sem se, zjokala in odkrito priznala, da ne zmorem vsega. Sem mama, ki bi naredila vse, da bi imela svoje otroke neprestano ob sebi, a v tistem trenutku bi naredila vse, da bi ju nekdo vzel za en dan, da bi se lahko malo spočila. Ko sem izrekla te besede, me je bolelo srce. Ker nisem mogla verjet niti svojim ušesom in niti svojemu srcu. Kako nizko sem padla.

A kot vedno, čez čas ugotovim, da je bil moj padec nujen za nov zalet. Moj najboljši prijatelj, moj mož, moj sopotnik, mi je pomagal, da sem se pobrala. Prenehala sem se smiliti sama sebi in z roko v roki in z otrokoma na ramenih sva šla dalje po najini poti. Zavedava se, da je čisto vsak dan en majhen korakec bližje času, ko vse skupaj ne bo več tako naporno.

Zaradi komentarjev in nasvetov drugih, sem verjela, da bo vse veliko lažje, ko bo prišel september in bosta šla otroka v vrtec. A danes sem tukaj. Sedim sama v delavnici in pišem, ker nič drugega ne zmorem početi. Pišem, ker se v meni zopet nabirajo čustva. Pišem in ves čas komaj zadržujem jok. Nič ni lažje. Težje je!

Minila je že ena ura, odkar sem jima sešila čisto nova oblačila za v vrtec in sta skupaj s tatitom odšla. Minila je samo ena ura in ju že tako pogrešam, da imam občutek, da mi bo razneslo srce. Čakam, da se bo v sosednji sobi oglasil Lenart in me na svoj način poklical k sebi. Čakam, da bo v delavnico pricapljala razkuštrana Zoja in bo še vsa zaspana povedala, da bi rada z mano delala. Čakam. Zaman. Ker danes se to ne bo zgodilo. Danes sta drugje. Brez mene.

In v tem trenutku so se ulile solze. Ne zmorem jih več zadrževati. Odkar sem mama, sem se spremenila tudi jaz. Sploh se več ne poznam….

…nadaljujem naslednjič.

 

Midva ustvarjava

Napis Made with love rada uporabim na svojih izdelkih. Made with love – ker moji izdelki so resnično narejeni z ljubeznijo, z veliko ljubezni. In Made with love – napis, ki je tako odličen za otročke, saj verjamem, da so bili prav vsi vaši narejeni z ljubeznijo, veliko ljubezni. In to sporočajo oni, ko nosijo bodi s tem napisom.

 

Tale bodi je v kompletu s temi posebnimi hlačami, ki imajo za sabo malo drugačno zgodbo. Takole sem zapisala, ko sem vam jih pred več kot pol leta prvič pokazala.

“Zadnjič sva bila v Nitkini delavnici, sredi noči… Oba že malo utrujena. Iz omare privleče blago in mi prične razlagati, kaj bi skombiniral skupaj.

 

Velikokrat ima zelo dobre ideje, takšne, da svojo opustim in realiziram njegovo, včasih pa me s kakšno prav razjezi, ker ne vem točno ali se dela norca ali misli resno. In takrat vedno upam, da se dela norca. Stiskam pesti in upam, da je to predlagal samo zato, ker ve, da se bom razjezila in vroča kri, ki se bo pognala po mojih žilah, me bo malce zbudila. Nato ugotovim, da misli resno. Takrat iz mojih ust zleti stavek: You’re fired!! In zatem nekoliko smeha s strani obeh. Oh, prav fino je delati z njim.

 

Tokrat sem bila preveč utrujena, da bi sledila njegovim idejam, zato nisem dosti govorila. Ona pa je izkoristil priložnost in pričel je s krojenjem, rezanjem, kombiniranjem. Prosim me je, da ne komentiram in samo sešijem, kar bo pripravil. Utrujena sem bila. Precej sva že naredila in izlet v posteljo bi bila najboljša odločitev. Ko sem ga opazovala, sem razmišljala, da bi mu morala reči, da mi njegova zamisel ni všeč in bi že sladko spala. Vendar zaradi iskric v njegovih očeh sem sedela na stolu za šivalnim strojem in čakala.

 

Ko je pripravil vse potrebno, sem se lotila šivanja. Nastale so takšne jeanske. Če so mi všeč? Hmm… priznam, niso ravno po mojem okusu in to sem mu tudi povedala. On pa mi je odvrnil: “Kaj ne, lej kako so hude?!? Nina, ti se moraš premaknit naprej – te hlače so v istem rangu kot Dsquared2 in Armani.”

 

Kaaaj? Dsquared2 in Armani? Ok – zdej vem, kdo se v naši hiši bolje spozna na modo.

 

 

Kakorkoli že – okusi so različni, moda je različna in tako je tudi prav. Ponosna sem nanj, ker v najini delavnici dobiva čisto svoje ideje, trdno stoji za njimi in zato so njegove ideje vsak dan bolj vidne na mojih izdelkih. Vesela sem, ker v delavnici ne ustvarjam jaz, pač pa resnično ustvarjava MIDVA.”

 

 

Hvala, ker si ❤

“Aaaaaa tu mač!”

Moj telefon je že več kot eno leto na “mute”.  Zakaj? Ker mi je popolnoma vseeno, kdaj in kolikokrat zvoni, saj se skoraj nikoli ne javim. Zakaj? Preprosto:

  1. Kadar sem z otrokoma, se raje pogovarjam z njima kot po telefonu.
  2. Tudi, če prvi razlog odmislim, se zavedam dejstva, da je sprejemanje klicov čisti nonsens, saj se ob prisotnosti dveh minijev tako ali tako ne morem normalno pogovarjati.

Včasih se zgodi, da je kakšen klic nujen. Že na začetku vem, da se bo po parih minutah končal s hitro izgovorjenimi in težko razumljivimi kratkimi stavki, kot na primer: “Ej, moram it. Lenart se je začel umivati zobe z metlico za wc. Te pokličem nazaj.”

Veselim se dneva, ko se bom dejansko lahko normalno pogovarjala po telefonu. Vsaj takrat, ko bo zares nujno. Včeraj mi je bolj kot kadarkoli postalo jasno, da je ta dan še zelo daleč.

Peljali smo se v Belo Krajino, da si bova z Jožetom ogledala teren, kjer bo Catering Kukman pripravljal hrano. V avtu je bilo začuda zelo mirno. Tako mirno, da sem si drznila poklicati prijateljico (Ljubezniva), saj sva se morali pogovoriti o zelo resnih stvareh. Glede na tematiko najinega pogovora se mi je zdelo povsem smiselno, da jo pokličem sredi popoldneva, ko sva obe še toliko prisebni, da lahko še razmišljava z 1/4 najine leve polovice možganov.

Pogovor se je začel nekako takole: “Ej, sm te kar poklicala, da tole razjasniva, ker je preveč vsega, da bi ti pisala zvečer.” Čeprav sem v ozadju že lahko slišala njena dvojčka, je Iva samo rekla: “Se strinjam.”

Na to, kar sem doživela v naslednjih minutah najinega pogovora, resnično nisem bila pripravljena.

Nekako sva zelo optimistično pričele s pogovorom, nakar se začne oglašati Zoja. Žejna je, pila bi rada. Mimogrede ji dam vodo. Nadaljujem pogovor z Ivo in skušam slediti njenim vprašanjem. Zoja se je malo polila. Začne vpiti, seveda pretirava. Medtem, ko Iva razlaga, se pogovarjam še z Zojo in ji ponudim robček, ter ji povem, da ni nič hudega in naj se lepo obriše. Ne vem kako, ampak mi je kljub temu uspelo razumeti vse, kar je Ivo zanimalo.

Odgovarjam na njena vprašanja in na drugi strani slišim enega od dvojčkov in Ivo, kako komunicira s svojim otrokom. Še vedno sva optimistični in nadaljujeva pogovor. Saj situacija pravzaprav ni prav nič neobičajna za eno mamo, ali dve. Pogovarjati se po telefonu o pomembnih stvareh in mimogrede “poštimat”še enega otroka, ali dva. Mala malica.

Vendar situacija se stopnjuje. Na moji strani se oglasi Lenart. Pravzaprav sploh ne vem, kaj je potreboval. Po moje nič, samo malo je bil že naveličan vožnje. Obrnem se k njemu in ga malo pobožam po nogici. Jože je skoncentriran na vožnjo po ostrih ovinkih.

Na drugi strani zaslišim dvojčka in Ivo, kako se pogovarja z njima. Ne vem, kako je sploh mogoče, a tudi midve sva se še vseeno pogovarjali – brez prekinitve. Kot da bi vedeli, da so nama sekunde štete.

Višek smo dosegli pri šesti minuti in 40 sekund, ko sta v našem avtu vpila oba otroka, pri Ivi sta se oglašla Mila in David, za piko na i se je v ta kaos vklopil še Ivin Marko, ki jo je spraševal nekaj v zvezi z jogurtom – kot da je jogurt bolj pomemben od najinega pogovora. Sekundo za tem pa se v pogovor vklopil še Jože, saj ga je zanimalo, če se peljemo v pravo smer.

Aaaaaaaa! Ne morem. Ne morem. Ne morem. To je preveč tudi zame. V našem avtu so trije, ki se oglašajo in zahtevajo nekaj od mene. Moj telefon je most med mojim in njenim svetom, kjer sta še dva otroka in še en odrasel moški in vsi govorijo vse povprek.

Ne morem več.  Zalotim se, ko na glas zavpijem: “Aaaaaaaaaa, tu mač!” Kot, da bi hotela s temi besedami pritisniti na pavzo. A pavze ni. Zato se odločim, da vsaj zružim da most, ker vem, da mi bo tako za polovico lažje. Ivi rečem: “Ej, ne morem, te pokličem nazaj.”

In ja, draga moja Iva. Te pokličem nazaj, res. Čez ene 5 let, ok?:)

 

Neizprosna Utrujenost

Konec julija je najin najmlajši, najin Lenart praznoval eno leto. Eno leto! Po tihem in na glas sem obujala spomine na nosečnost, porod, majhnega, nebogljenega dojenčka, ki se je spremenil v čudovitega malčka. Razmišljala sem o stvareh, ki smo jih doživeli in vsakič se je misel zaključila s stavkom, brez katerega enostavno ne gre: “Oh, kako se je to leto hitro obrnilo.”

Ko sem se zadnjič zvečer ulegla v posteljo in s čustvi na stran pričela razmšljati o preteklem letu, mi res ni jasno, kako sem ta stavek sploh lahko izustila. To leto ni nič hitro minilo. To leto se je vleklo. Počasi. Dnevi so bili dolgi, noči kratke. Vse se je upočasnilo. Vse je postalo veliko, veliko težje.

To leto je bilo neprestana bitka med družino in delom. Ob dveh majhnih otrocih sva se odločila obdržati tudi Nitko. Svetle dele dneva sva posvetila najinima otrokoma, noč je bila zame mešanica dela in neprestanega dojenja. Noč je bila boj za preživetje, boj za obstanek. Ni bilo lahko in večkrat sem odločno povedala, da bom odnehala, ker enostavno ne zmorem več.

To leto je res minevalo počasi in utrujena postanem že, ko samo razmišljam o njem. A kljub vsemu je minilo. Otroka sta pridno rasla in tudi Nitkine nočne urice so obrodile sadove. Vendar je ravno zaradi tega to leto je tudi leto, ko sem spoznala njo – Utrujenost. 

mark your calendars

Ko sem že mislila, da težje res ne more biti, se je zopet pojavila ona. Drugačna, močnejša, vztrajnejša. Prišla je do mene, se usdela za mizo, me pogledala globoko v oči in me izzvala na polaganje rok. Odločena, da me tokrat dokončno premaga. 

Zadnje dni večkrat dnevno bijem bitko z njo. Najrajši bi popustila in se vsa izčrpana sprostila vse mišice v telesu, zaprla oči in za nekaj ur obležala. Zdi se mi, da bi bila to pravzaprav moja ena in edina zmaga. Vendar ne morem. Ne smem. Otroka me potrebujeta – neprestano.

Na hitro spijem še eno kavo. Obraz si splaknem z mrzlo vodo in ponovno sem v Lenartovih rokah. Vodi me sem in tja, gor in dol po hiši, po dvorišču in se nikoli ne utrudi. Hodil bi. Neprestano bi samo hodil, a hoditi, brez da bi me držal za roko, še ne zna. Zato sem zadnje dni samo njegova senca.

Če se senca usede, on joka. Če senca izgine, on joka. Če senca lula in ga pri tem drži v naročju, on joka.

Moje potrebe, moja volja in moj jaz so dokončno izpuhteli v zrak, ko je najin mladič pričel postajati homo sapiens – pokončni človek. Poleg njega je tukaj še Zoja, ki ima tudi svoje potrebe in zahteve in za piko na i sem zadnje dni z njima sama – Jože, ki mi pri vsem najbolj pomaga, ima delo na terenu (Catering Kukman).

Poleg mene, je tokrat je tudi Nitka na stranskem tiru. Iz dneva v dan mi je edini cilj, da ne obležim. Kljub vsemu imam volje do dela ogromno, vendar vse v trenutku izgine, ko se zvečer uležem v posteljo. Zaspana sem. Tako zelo sem zaspana in tako utrujena, da ne premorem niti enega % energije več. Tudi nekaj minut popolnega miru bi mi dobro delo.

Dopoldnevi še nekako minejo, od četrte ure dalje pa samo še gledam na urine kazalce in jih milo prosim, naj že končno pokažejo na osem. Takrat bo moje telo v horizontali prvič v dnevu otrpnilo. Vem, da bom zopet zaspala prva in vem, da se bom po nekaj nočnih bujenjih zaradi otrok, zjutraj zbudila, se usedla za mizo in ob vrču močne kave zopet bila neusmiljeno bitko z njo, ki nikakor noče popustiti.

Tokrat se res boriva in ona noče odnehati. Včeraj je bila tako močna, da me je spravila v jok in prosila sem jo, naj me pusti in naj že enkrat odide. Predam se. Samo pojdi! A ona je neizprosna in vztraja pri svojih pravilih. Če hočem, da gre, jo bom morala premagati.

Zagrizla je že v moje telo, v mojo dušo in celo v moje živce. Čisto vse v meni popušča. Zato je skoraj nemogoče, da v tem boju zmagam. Nato pomislim na preteklo leto. Kolikokrat sem že s solzami v očeh, vsa obupana bojevala z njo. In zmagala, vedno sem zmagala. Zmagala bom tudi tokrat. Vem, da bom! Potrebujem le več časa in malo pomoči.

Včeraj se je vrnil domov. Utrujen je tudi on. Draga moja Utrujenost, priznam – te dni si se res potrudila. Vzela si si čas in načela naju oba. Vendar ti sporočam, da sva danes ponovno skupaj in kot že veš, skupaj sva nepremagljiva. Zato ti sporočam, da boš morala oditi. Naj ti ne bo preveč hudo, saj veš, da se kmalu zopet vidiva.

 

 

 

…našla sem SEBE.

Pred dobrimi tremi leti sem v svoje stanovanje prinesla prvi šivalni stroj.
Za sabo sem imela natanko 6 ur šivanja (3 delavnice po 2 uri). Znala sem skoraj nič.

A to zame ni bila ovira, kajti želja po ustvarjanju in volja do učenja sta bili veliki.

Spomnim se še vseh negotovih šivov, aplikacij in izdelkov, ki so nastajali samo zato, da sem pridobivala občutek za šivanje.20525489_1431979716909517_3418614543297585779_nEden izmed mojih prvih projektov je bila tudi ta blazina za posteljico, ki sem jo naredila za mojo malo deklico, ki je takrat rasla v meni in z mano.

Lahko vam je jasno, da sem se zadnjič ob pogledu na ta izdelek popolnoma raznežila. V meni je prebudil vrsto spominov.

Spominjam se svoje nosečnosti, svojih priprav na dojenčka, razmisljanja o tem, kakšna mama bom in kako se bo moje življenje spremenilo. Spominjam se tudi vsakodnevne hvaležnosti, ker sem v sebi lahko nosila malo dete.

Spominjam se, da sem poleg tega čisto vsak dan razmišljala tudi, kaj bi še sešila. Spominjam se svojih začetkov šivanja in veselja, ki sem ga čutila, ko sem ure in ure presedela za strojem in šivala najrazličnejše skupke šivliljskih napak. Tako bi najlažje opisala svoje prve izdelke.

Spominjam se, kako zadovoljna sem bila, ker sem v šivanju končno našla nekaj zase. Danes pa vem, da sem takrat, pred tremi leti, za cenenim in slabim šivlanim strojem, pravzaprav našla veliko več…

…našla sem SEBE.

Hvala, ker ste me našli tudi vi in ker mi sledite še danes❤️

Oh, ta konkurenca!

Čeprav me čas priganja in tole pisanje res ni prioriteta, moram napisati nekaj besed o svoji konkurenci ali konkurenci na sploh.

 

S šivanjem sem pričela takrat, ko še ni bilo tako popularno in ko še ni čisto vsaka mamica ali bodoča mamica šivala. Na facebooku sem imela odprto stran, ki jo je moj mož poimenoval Nitka (le kaj bi brez njega?) in počasi sem na njej objavljala svoje prve izdelke. Poleg mene je bilo še nekaj punc, ki so šivale že pred mano – vedela sem za natanko tri. Vse tri so bile že zelo dobre (danes so samo še boljše in vesela sem, da je tako).

 

Na njih nikoli nisem gledala kot na konkurenco, ker sem šivala zase, za svojo dušo. Objavljala sem izdelke na svoji strani, ker sem jih želela deliti z drugimi, če se je kaj mimogrede prodalo, se mi je mešalo od veselja. Pa ne zaradi tistih nekaj €, ki sem jih zaslužila, pač pa zato, ker je bil vsak nakup dokaz, da so nekomu moji izdelki všeč.

Sčasoma se je moje šivanje nepričakovano pričelo razvijati v nekaj več. Število naročil se je povečevalo. Lahko si predstavljate, kako sem se ob tem počutila. Šivala sem – torej delala nekaj, za kar se mi ni bilo nikoli težko odpovedati uram spanca in počitka, ki bi ga ob dojenčku še kako potrebovala – in kar je nastajalo, je vam je bilo všeč. Noro!

Nitka logo_cdr17Nisem mogla verjeti, katero pot sva si z mojim novim hobijem pričela utirati. Pričela sem potihem sanjariti o tem, kako bi lahko nekoč zbrala pogum in svojo službo zamenjala s šivanje. In potem, kar naenkrat, je šivanje postalo neverjetno IN. Vsak dan so se pojavljale nove strani, kjer so se prodajali prvi šiviljski izdelki. Vsak dan je na facebooku nastalo kakšno novo šiviljsko “podjetje”. Na eni točki se mi je zdelo, da je več šivilj, kot izdelkov, ki jih vse skupaj ponujamo na trgu.

 

Čutila sem, kako postajam s tem vsak dan bolj obremenjena. Kaj se dogaja? Kam to pelje? Kaj to zame pomeni? Kaj pa moje sanje? Obremenjena s svojo šiviljsko prihodnostjo in konkurenco sem delala dalje, vendar z nekim čudnim, nepoznanim strahom in veliko negotovostjo.

 

Kadar sem se že uspela osvoboditi teh črnih misli, me je kakšen komentar v smislu: “V tem kar ti delaš, Nina, ni prihodnosti. A ne vidiš, da že vsaka ta druga šiva?” popolnoma potrl, saj sem se v veliki meri s to izjavo strinjala. Res je. Vsaka mamica že šiva za svoje otroke in vsaka druga šiva in celo prodaja svoje izdelke. To zame ne pomeni nič dobrega.

Obremenjena s temi mislimi sem šivala dalje in nisem odnehala, nikoli. Zakaj? Ker enostavno obožujem šivanje, brez šivanja ne morem, ne znam in nočem živeti. V šivanje sem zaljubljena. Resnično – to je prava ljubezen. In ko jo najdeš, je ne izpustiš, kajne?

Z mislimi sem se osredotočila samo na zadovoljstvo, ki ga občutim, ko pripravljam oblačila za male škrate. Tako je sčasoma prišel dan, ko sem se osvobodila črnih misli in se prenehala obremenjevati z drugimi ter po nepotrebnem izgubljati energijo.

Ko danes pomislim na konkurenco, ne čutim strahu v svoji duši. Čutim hvaležnost, prav res. Ljubezen do šivanja je moj notranji motor, konkurenca pa so moji zunanji pogoni – so mlini na veter, ki me silijo, da ne obstanem, da v svoji delavnici razvijam novosti in uresničujem svoje ideje.
Še ena misel, ki me pri mojem delu neprestano spremlja in bo morda navdih še komu.

“You can’t look at the competition and say you’re going to do it better. You have to look at the competition and say you’re going to do it DIFFERENTLY.”

Manj je več!

Včasih se zalotim, da bolj poglobljeno razmišljam o naši družbi, o sistemu. Takrat me vedno spreleti srh. Kako je vse premišljeno in načrtovano. Globoko v sebi začutim, kako smo sprogramirani in daljinsko vodeni. Začutim, da svoboda v bistvu sploh ne obstaja, da je izmišljena samo zato, da čreda lažje preživi iz dneva v dan.

Med drugimi smo tudi žrtve potrošništva. Normalno je, da človek hodi v službo, dela, gara, da si prisluži denar. Denar, ki ga v svojem prostem času lahko porabi za stvari, ki ga navidezno osrečujejo. V okviru prostega časa se počuti svobodnega, saj ima občutek, da takrat lahko počne tisto, kar želi.

Pa je to res? Ali morda tudi v prostem času počne ravno tisto, kar sistem od njega pričakuje, zahteva? Sistem ga zelo dobro načrtovano in prikrito na vsakem koraku spodbuja, da večino svojega prostega časa porabi za potrošnjo. Pa naj bodo to nakupi v trgovini, zabava ali dopust.

Zadnjič sem brala članek o ženski, ki se je odločila, da bo privarčevala nekaj denarja tako, da bo nehala zapravljati za “luksuzne” dobrine, obdržala je samo najnujnejše. 

V enem letu je privarčevala 23.000 $, kar je ogromno. A sama sem se bolj ustavila pri njenem globokem spoznanju, ki mi ne gre iz glave.

MANJVeč kot privarčevan denar je vredno njeno spoznanje, da ti denar pravzaprav ne kupi sreče, da denar ni pogoj, da se imaš lepo in da tvoja duša poje radostne pesmi. Res je, da denar moramo imeti, če hočemo živeti v tem sistemu. Vendar se lahko kljub temu naučimo živeti čim bolj minimalistično oziroma živeti s čim večjim smislom. In zato moje razmišljanje samo od sebe preide na knjigo z naslovom Minimalizem, ki jo imam že nekaj časa na seznamu knjig, ki jih moram nujno prebrati. (Mimogrede, jo je že kdo od vas prebral?)


“Kaj je minimalizem? Pravzaprav nič novega ali zapletenega. Gre zgolj za načelo upiranja začaranemu krogu potrošništva, pri katerem opustimo vse odvečno in nepomembno, da bi se lahko osredotočili na tisto, kar zares šteje: zdravje, odnosi, strast, osebna rast in prispevanje k zboljšanju skupnosti.” (www.bukla.si)


To je miselnost, za katero ugotavljam, da mi je pisana na kožo. Priznam, da sem bila sama pred nekaj leti zelo vzoren potrošnik. Ko pogledam v preteklost in vidim sebe, se nasmejem in si mislim: “Uboga jaz…” Sčasoma so me nekatere težke življenjske preizkušnje pripeljale do spoznanja, kaj je v življenju resnično pomembno, kaj je sreča in kje jo lahko najdem.

Kljub temu sem imela še veliko prostega časa, ko je bil nevede vklopljen moj potrošniški program. Delala sem veliko in čutila sem, da si ravno zaradi tega moram privoščiti veliko. Zaslužim si. Čutila sem, da moram nujno zapraviti večje vsote denarja in iti na koncert znane skupine, kljub temu, da mi koncert nikoli ni dal veliko več od drenjanja, čakanja v vrsti za wc in preveč popitega piva. Mislila sem, da je srkanje kave v lokalu veliko večji užitek kot če to počnem na domači terasi.  Moja sreča pa se je skrivala v trgovinah z oblačili in večkrat mesečno sem je po več kosov uspela prinesti v svoj dom.

Danes je vse drugače. Imam družino. Imam otroka. Drugačno je moje razmišljanje in moje vrednote so se z leti povsem spremenile. Prostega časa, takšnega kot sem ga poznala nekoč, ni več. Dve zaporedni porodniški sta me nenačrtovano pripeljali do tega, da sem že usvojila del minimalističnega življenja ali pa se vsaj znebila velikega dela potrošniške miselnosti.

Koncerti, kino? A to sploh še obstaja? Kosilo v lokalu? Ne, hvala. Z dvema majhnima otrokoma je to zame vse prej kot užitek. Nakupovanje oblačil? Nimam časa, niti volje.

MANJ (1).jpgPred časom smo se preselili. Takrat sem uspela narediti veliko čistko in uspelo mi je za sabo pustiti ves odvečni materialni balast. Uf, koliko se ga je v vseh teh letih nabralo. Na novo lokacijo sem vzela samo najnujnejše. Presenetilo me je, kako malo pravzaprav potrebujem in sem kljub temu srečnejša kot kadarkoli. Končno sem na lastni koži izkusila, kaj pravzaprav pomeni “manj je več”.

Moje oziroma naše življenje, naša miselnost povsem nenačrtovano pluje po toku minimalizma. Morda do “cilja” nikoli ne pridemo, saj cilj pravzaprav ne obstaja. Pomembna je pot, na kateri smo. Pomembno je, da živimo življenje, ki ga ljubimo. Pomembno je, da smo zdravi, da smo skupaj in da se imamo radi. Pomembno je, da znamo uživati v preprostih stvareh in da se zavedamo, da je sreča vsepovsod okoli nas, predvsem pa v nas samih. In pomembno je, da znamo srečo deliti z drugimi.

 

Živeti življenje in ne živeti za stvari

Pred časom me je poklical prijatelj in me povabil na podjetniški večer. Seveda, pridem, z veseljem. A moje navdušenje je v hipu minilo, ko je povedal, da bom na odru sedela jaz. Jaz? Kaj naj jaz, izučena učiteljica in “fejk” šivilja,  povem o podjetništvu? Sploh pa, ne maram se izpostavljati, ne maram nastopati, ne maram karkoli pripovedovati več kot trem odraslim ljudem – sploh če jih ne poznam. Hvala za povabilo, ampak, ne hvala.

Vztrajal je in me prepričal. Povedal je, da na odru ne bom sama – delila si ga bom z njo. Ok. Čeprav je nisem poznala, se mi je zdelo, da bo zaradi tega vseeno malo lažje.17239847_10210785371804763_6924804402127321964_oSaša je mlada podjetnica, ki stoji za blagovno znamko Škatla presenečenja. Na podjetniškem večeru sem izvedela, da je po izobrazbi ekonomistka. Uspešna ekonomistka. V Ljubljani je namreč vodila večje prevajalsko podjetje. Delu je bila predana, s plačo zadovoljna, večji del dneva je preživela zakopana v delo, saj se je iz službe vračala v poznih popoldanskih urah.

Oh, kako jo razumem. Tudi sama sem bila svoje čase popolnoma predana svoji službi. V službo sem hodila dve uri pred začetkom pouka in se z rokami, polnih torb iz nje vračala v popoldanskih urah. Kljub temu, da sem učiteljica, nisem nikoli prišla domov pred pol četrto. Po nekaj urnem premoru, sem doma odprla torbe in nadaljevala z delom, ki ga ni nikoli zmanjkalo. Največkrat je bila moja služba, moj razred, otroci, ki sem jih poučevala, prva mislel zjutraj in zadnja misel zvečer. Služba me je posrkala vase, a to me je takrat osrečevalo.

Z rojstvom hčerke pa je v moji glavni nastala prava zmešnjava. Življenje, ki sem ga živela do tistega trenutka, je postalo povsem nesmiselno. Moje življenjske prioritete so se v moji glavi dvignile kot prah in nekaj časa brezciljno lebdele v zraku, saj niso več vedele, kje jim je mesto. Sčasoma so ga našle in se spustile na tla. Moji otroci, moja družina – to je postalo bistvo mojega življenja. Vse ostalo je skoraj nepomembno. Ali pa zgolj nujno. Služba, okoli katere se je včasih vrtel moj svet, je hitro in močno padla po lestvici navzdol. Ko sem poslušala Sašo, sem začutila, da se je točno to zgodilo tudi njej.15325417_1252513491489697_8737836319692935423_oNjena otroka sta rasla in prekipevala od energije, ona pa se je kot izžet kos tkanine vsak dan spraševala, kaj bi skupaj počeli. Ustvarjali, je bil vedno odgovor otrok. Seveda, vsi otroci bi neprestano nekaj ustvarjali. A po naporni službi, po 10-urnem delavniku in času, ki ga je preživela na cesti, ob razmetanem stanovanju in razmišljanju, kaj za vraga naj pripravi za večerjo, verjamem, da je bila misel na ustvarjalno delavnico skrajno nedobrodošla, risanka in kup plastičnih igrač pa njeni najboljši prijatelji.

Kot učiteljica sem imela možnost videti precej otrok, ki jim primanjkuje kvalitetnega časa, ki bi ga preživeli s svojimi starši. Z grenkobo v srcu sem opazovala, kako to na otroke vpliva in se zavedala, da je globalno za to kriv sistem, ki se ga žal ne da spremeniti. Zato ne obsojam nobenega starša, ker vem, da večina nima izbire. Služba je služba. Služba je preživetje.

In tako se sredi napornega vsakdana na eni strani znajdemo odrasli, nezadovoljni s svojo podobo starša in v stalni bitki s časom (posledično stresom) ter na drugi strani otroci, ki jim v kratkoročnem smislu nič ne manjka, saj ves ta čas gledajo najljubšo risanko. Dolgoročno gledano pa vodi v odtujenost, pomanjkanje vrednot in motoričnih sposobnosti. Vzorniki naših otrok postajajo Pujsa Pepa in Transformerji, namesto da bi to bili mama ali oče ali dedek ali starejši brat …

Dotaknilo se me je, ko je rekla, da se je nekega dne enostavno odločila živeti življenje in ne živeti za stvari. Kako globoka misel! Začutila sem, kako moje celotno telo prikimava na njene besede. Ja, to je to. Živeti življenje! Vprašati se, katere so tvoje vrednote, kdo si ti in kaj ti je v življenju resnično pomembno.

Ko si je iskreno odgovorila na vsa ta vprašanja, je po več kot desetih letih zapustila edino življenje, ki ga je poznala, ustvarila Škatlo presenečenja in si nadela nov naziv. Naziv, ki je z vidika dobro plačane službe za nedoločen čas in ljudi, ki ne razumejo, slabšalni, negotov in neodgovoren. Postala je samostojna podjetnica.

7072

In kaj pravzaprav je Škatla presenečenja?

“Po dveh letih razburkane podjetniške poti je to zaščitena blagovna znamka, pripomoček za krepitev družinskih vezi, ki starše nagovarja, da si vzamejo čas in ustvarjajo skupaj z otroci. Škatla presenečenja skozi ustvarjanje z naravnimi materiali vzpodbuja domišljijo, krepi stik z naravo, socialne veščine, finomotoriko, potrpežljivost, vzpodbuja sposobnost kreativnega reševanja problemov  ter spoštuje tradicijo in običaje.

6586Rada rečem, da ustvarjam trenutke, ki bodo trajali za vedno. In vem, da imam veliko srečo. Da imam dva prečudovita sinova, da delam to, ob čemer mi poje srce (priznam, včasih tudi živci in prehitra budilka), da me obkrožajo ljudje, ki sejejo dobro, da imam v rokah vse niti in šivanke, s katerimi lahko pletem najbolj nore sanje, ki si jih upam sanjati in da jih razpletem vsakomur, ki si jih upa prijeti.

13320339_1069598969781151_4161605542538904019_oNajlepše pri vsem tem je, da se otroka več smejita. Jaz se več smejim. Pri oblikovanju škatel sodeluje cela družina in skupaj smo najboljša ekipa. Vsak po svoje razvijamo lastnosti, kot so vztrajnost, sodelovanje, medsebojna pomoč, potrpežljivost. Začeli smo se spreminjati iz hitečih posameznikov v tisto, kar je družina nekdaj bila: najboljša družba in navdih.

6772Prepustite se Škatli presenečenja tudi vi in presenečeni boste, da so otroci še vedno takšni, kot ste bili vi. Bolj kot drage igrače, najnovejše risanke in tablični računalniki jih navdušujejo preproste stvari, npr. uporaba lepila ali barvanje s čopičem, dejstvo zmorem sam/sama in najpomembnejše: da ste si vi, očka ali mamica ali oba, vzeli čas samo zanje!”

Na vse njene besede, lahko rečem samo bravo. Vesela sem, da ti je uspelo in da tako srčno spreminjaš svet, na bolje.


Z veliko treme in nesigurnosti sem se tisti večer usedla na oder, a zapustila sem ga polna energije in veliko mero dodatnega prepričanja vase in svoj pogled na svet. Vse to zaradi nje. Njena osebnost in njena zgodba sta v meni pusti velik pečat.

Ko sem prišla domov, sem razmišljala o tem, kako ti lahko nekdo, ki ga sploh ne poznaš, da več navdiha, energije, samozavesti in potrditev, kot kdorkoli, ki te pozna že celo življenje.

Želim si, da bi se nekoč tudi moja pot vila med podobnimi hribi in dolinami kot Sašina. Želim si, da bosta moja samozavest in pogum zrasla do te mere, da bom lahko sebi in svetu priznala, da je moja življenjska pot drugačna, a to še ne pomeni, da je napačna. Želim si, da se bom brez pomislekov in slabe vesti, ne ozirajoč se na kogarkoli koli, upala živeti življenje in ne živeti za stvari, živeti za svoje otroke, za svojo družino in svoje sanje.

Zavedam se, da bo pot, po kateri bom stopala, vse prej kot enostavna, a njun smeh bo tisti, ki me bo vsakodnevno spominjal, da sem se odločila prav.

Želim si, da tam nekje ponovno srečam tebe, draga Saša, da skupaj v miru spijeva kavico in ti med pogovorom o tem in onem povem, kako izjemna si in da sem vesela sem, ker sem si tisti večer, delila oder prav s tabo.

Hvala za vse!

17361886_1202640409804849_7973920960025647542_n

Foto: Fotkam.si