Vročina je naša prijateljica

Danes je zopet eden izmed tistih dni, ko je našo hišo obiskala vročina. Z Zojo zato ostajava v topli postelji, kjer lahko v miru počiva. Ves svoj čas posvetim njej.

Poskrbim, da ji je toplo, ko ji vročina narašča in jo zaradi tega zebe. Jo odkrijem, ko ugotovim, da ji je vroče. Neprestano ji ponujam pijačo, največkrat samo vodo. Hrane ji ne omenjam, saj vem, da ji ne paše in je ne potrebuje. Nasitila jo bom, ko bo vročina mimo.

Spomnim se, kakšna panika me je zajela, ko je Zoja prvič imela vročino. Zdelo se mi je, da bom od skrbi kar umrla. Že takrat sem sicer vedela, da vročina ni nič slabega in da to ni bolezen pač pa simptom neke bolezni in da je vročina za premagovanje te bolezni ključnega pomena, a vseeno me je bilo neverjetno strah, ko sem ugotovila, da številke na termometru neprestano rastejo, telo razigrane in umirjene deklice pa je ležalo v postelji, se pogosto treslo in hlastalo za mamico in počitkom.

Zaradi svojega strahu, svojega nezaupanja v mogočnost narave sem velikokrat zbijala vročino z naravnimi metodami ali celo z antipiretiki.

Danes vročino razumem povsem drugače in lahko rečem, da v primeru vročine precej samozavestno pristopam. Temperature več ne merim vsakih 15 minut, ob vročini več nisem panična. Vročičnega otroka skrbno negujem in čakam, da narava opravi svoje, v upanju, da se v njem ne kuha kaj resnega.

Do te točke zagotovo ne bi prišla brez podpore in nasvetov moje drage prijateljice in knjige, ki jo kot učbenik prebiram znova in znova. V tej knjigi je tudi odlično napisano poglavje o vročini, katerega bi moral prebrati vsak starš.  Vem, da bi sama že od prve vročine dalje stvari dojemala povsem drugače, če bi to prebrala pred leti, ob pojavu vročine pa bi bila mirnejša in zagotovo vročine ne bi tolikokrat zbijala.

Kljub temu sem vesela, da sem se na podlagi izkušenj in prebiranju literature mnogo naučila in danes delam drugače. V upanju, da pomirim še kakšno mamico, povzetek poglavja iz te knjige danes delim tudi z vami.


Vročina je naša prijateljica

Sodobni starši so naučeni, da se vročine pri otroku bojijo, kot bi bila bolezen, ki jo je treba pregnati. Toda zatiranje vročine, bodisi z uporabo zdravil bodisi z ohlajanjem bolnika, je nevarna praksa, zaradi katere bolnik včasih umre. Naraščanje telesne temperature je eden od načinov, s katerim se telo zavaruje, kadar ga napadejo mikrobi ali toksini. Če med potekom nalezljive bolezni vročino zbijemo, bolnik postane bolj ranljiv za povzročitelje. Okuženi človek ima z vročino večjo možnost preživetja, kot če vročine ne izkusi. Potlačenje vročine povečuje tudi tveganje za razvoj pljučnice, ki je zaplet nalezljive bolezni.

Mnogo staršev verjame, da bo njihov otrok dobil krč in utrpel poškodbe možganov, če vročine ne bi zbili. To prepričanje se širi med ljudmi, čeprav so znanstvene raziskave pokazale, da to ne drži. Ko ima bolnik vročino, ta sprva narašča, nekaj časa ostane na visoki ravni, nato pa se spet zniža. Povišana telesna temperatura ni nevarna in prenehala bo naraščati, ko se bo povzpela na tisti raven, pri kateri bo dosegla, kar mora doseči.

MIT O VROČINI

Obstaja mit, da se oseba z vročino, počuti neprijetno, ohlajanje z vodo ali hladnim zrakom pa bo pripomoglo k njenemu prijetnejšemu počutju. To je nasprotno od resnice. Opazovalci so tisti, ki se zaradi vročine počutijo neprijetno, ne oseba, ki ima vročino. Preprosto opazovanje nam pokaže, da se ljudje z vročino počutijo prijetneje, če jim je toplo in obstaja tudi znanstvena študija, ki dokazuje, da to drži.

Vedenje vročičnega otroka je drugačno od običajnega, toda otrok se počuti dobro. Če vročino spremljata bolečina in nelagodje pa je to znak, da je nekaj narobe.

Vročina ni tista, s katero se je treba soočiti in jo odpraviti. Zniževanje vročine bo otroka naredilo kvečjemu še bolj ranljivega, ne glede na to, kaj je z njim narobe. Vsa zdravila, ki zavirajo vročino, imajo uničujoč vpliv na imunski sistem. Telo dobi dvojni udarec, ker se mora zaradi zdravila spopasti z oslabljenim imunskim sistemom, hkrati pa se skuša brez pomoči vročine spopasti s povzročitelji okužbe.

NEGA VROČIČNEGA OTROKA

Otrok, ki preboleva samoomejujočo bolezen z vročino, potrebuje umirjeno okolje in zagotovilo, da je starš ali skrbnik vedno v bližini. Otrok z vročino mora pogosto dobiti pijačo in ležati, pokrit s toplimi odejami – mora mu biti toplo in ne prevroče. Ko vročina raste otrok nagonsko odeje povleče vse do brade, ko vročina pada, jih potiska stran. Posebno pozornost je treba dati dojenčkom z vročino, saj tega ne znajo, zato potrebujejo pomoč odraslih, da jih ne bi zeblo in da jim kasneje ne bi bilo prevroče.

Tresavica je znak, da vročina raste in da otrok potrebuje več toplote. Sama opažam, da ima takrat otrok mrzle dlani in stopala. Potenje pa je znak, da se vročina končuje in da se telo ohlaja. Ne vztrajajte, da mora otrok, ki se poti ostati pod odejami, prav tako ne skušajte doseči, da bi se ohlajal hitreje, kot je načrtovala narava. Telo samo zaustavi lastno tvorbo. Ko je vročina spet potrebna, pirogen (beljakovine, ki jih izdelujejo levkociti in ta beljakovina sproži vročino) vnovič spodbudi mehanizem vročine. Vročina zato med boleznijo ne ostane na določeni ravni, temveč raste in pada.

Pri otroku z vročino merjenje telesne temperature ne zagotavlja informacij, ki so v pomoč pri odločanju o otrokovi negi. Pomembno je otrokovo počutje. Normalno je, če se otrok z vročino uleže, če ima steklene oči in ni zgovoren. Signali za nevarnost pa so bolečina, otrdelost, možganski krči, bruhanje, zmedenost, neodzivnost ali izpuščaj drobnih rdečkastih pik. Vedno je treba preprečiti vzroke vročine in jih zdraviti. Dajanje zdravil za zbijanje vročine deluje kvečjemu v nasprotju z zdravljenjem, s katerim želimo otroku pomagati.

Vročina se ponoči po običajno povzpne, saj otrok počiva in telo lahko vso energijo s pomočjo vročine usmeri v zdravljenje. Otroka bi morali pustiti spati in vročini pustiti, da opravi svoje delo.

V času trajanja vročine otroci nočejo trde hrane, želijo in potrebujejo pa tekočine. Med vročino morajo zaužiti veliko tekočin , sicer lahko dehidrirajo in umrejo. Ko je vročina na višku, je otrok morda preveč mlahav, da bi prosil za pijačo, zato mu jo pogosto ponujajte. Pomembno je, da otrok veliko pije.

OD KJE IZHAJA PREPRIČANJE, DA JE VROČINA ŠKODLJIVA

Bili so časi, ko so vse kulture na Zemlji vročino podpirale kot sestavni del nege bolnega človeka. Do danes so se ohranile le redke tradicionalne medicine, ki še podpirajo vročino kot pomoč pri okrevanju. Prepričanje, da je vročina, je začela poganjati komercializacija aspirina. Aspirin je svoje življenje začel kot protibolečinsko zdravilo, toda njegov stranski učinek je zniževanje vročine, zato so izdelovalci aspirina kmalu začeli promovirati zamisel, da je zniževanje vročine pravzaprav dobra stvar. V “dobro obveščenih” krogih moderne medicine na uporabo aspirina za zniževanje vročine danes gledajo zviška, toda namesto tega je moderno pripisovati paracetamol ali ibuprofen.

Ameriški pediater je leta 1980 izvedel raziskavo, v kateri je naletel na prepričanje mnogih staršev, ki so verjeli, da lahko vročina povzroči možganske poškodbe in druge oblike resnih trajnih poškodb, vključno s smrtjo. Mnogi starši, ki so v raziskavi sodelovali, so verjeli tudi, da bi vročina kar rasla in rasla, če vanjo ne bi posegli.

Pediater pravi: “Zdravstveno poučevanje, ki bi prepričevalo “vročinofobijo”, bi moralo biti del rutinskih nalog pediatrov.” V nekem drugem članku zapiše:”Jasno je, da bi morali starše o vročini izobraziti.”

Prav ima, toda od kje potem izvirajo vsa ta lažna prepričanja?

Težava je, da so farmacevtske družbe tiste, ki izvajajo “izobraževanje”. S prodajo zdravil za zniževanje vročine služijo milijarde, zato uporabljajo revije, televizijo in radio, da bi starše “izobrazile”, kako je vročino treba zbijati. Te družbe nadzirajo tudi programe izobraževanja zdravnikov in medicinskih sester. Medicinsko osebje iz tega mlina izstopa v prepričanju, da je vročino treba zbijati. Zdravniki, ki hočejo v tem sistemu verovanj uveljaviti znanstveno podprta dejstva (in teh zdravnikov je veliko), se soočijo z resnim nasprotovanjem.

ŠE NEKAJ DEJSTEV

  • Levkociti so vrsta celic imunskega sistema, ki se spopadajo z neprijetnimi mikrobi, kadar temperatura doseže 40 °C, se levkociti odzovejo hitreje in učinkoviteje.
  • Vitamin C pomaga levkocitom premagovati mikrobe in učinek vitamina C je večji, če je temperatura visoka.
  • Kadar se pojavi vročina priželjc (timus) tvori več celic T, ki so pomembna vrsta levkocitov.
  • Antibiotiki so učinkovitejši ob prisotnosti vročine.
  • Paracetamol poslabša prehlad in izpuščaji pri noricah zaradi paracetamola postanejo bolj srbeči
  • Imunski sistem resno podhranjenega otroka ne zmore vklopiti vročine, da bi se spopadel vdorom mikrobov, zato mnogi otroci v revnih državah ob nalezljivi bolezni umrejo
  • Napisana objava je povzetek poglavja Vročina je naša prijateljica (strani 29-42) v knjigi z naslovom Otroštvo brez cepiv. To je priročnik, ki je polno opremljen z viri, avtorica pa je Wendy Lydall.

Vsem ljudem nikoli ne ustrežeš

Danes sem z otrokoma poslušala pravljice. Tiste, ki sem jih pred leti pripravila za svoje učence – za sprostitev, nagrado ali pa kar tako.

Sama še spadam v tisto generacijo ljudi, ki so jim starši uspešno vcepili v glavo misel, ki me še vedno prepogosto spremlja:

Kaj bodo pa drugi rekli?

V moji podzavesti je ta misel tako močno usidrana, da je bila zaradi nje pogosto načeta moja samozavest.

Vsako leto po malo se te miselnosti malo po malo osvobajam.

Zakaj se mi zdi pomembno, da se je znebim?

Najbolje vam bo na moje vprašanje vprašanje odgovorila spodnja kratka slovenska ljudska pravljica.

PREBERITE JO, NE BO VAM ŽAL!

https://touche.si/2018/01/03/vsem-ljudem-nikoli-ne-ustrezes/

Vsem ljudem nikoli ne ustrežeš ali

Kako sta oče in sin gnala osla

Oče in sin sta se namenila prodat osla. Gnala sta ga na semenj, a semenj je bil kar precej daleč od tiste vasi. Pa pravi oče sinu: “Poslušaj, ti si še majhen, težko boš hodil. Zlezi na osla, da ti bo lažje.”

Sinko res zajaha osla pa gresta naprej.

Kmalu prideta v prvo vas. Na cesti srečata veliko ljudi. Ta jo maha sem, drugi tja, gledajo, govorijo pa pravi eden: “Poglejte, no, tistega otroka tam! Na oslu sedi, jaha, oče se pa zadaj vleče. Mali naj hodi, saj je še mlad!”

Pravi oče: “Slišiš sinko, zlati moj. Pojdi dol pa se jaz usedem na osla.”

In sinko res razjaha osla, oče sede nanj in gresta naprej.

Prideta v drugo vas. Na cesti je spet vse polno ljudi. Pa slišita, kako eden pravi: “Poglejte, poglejte ga, tistega deca! Sam se je usedel na osla, otrok pa zadaj teče!”

Je rekel oče: “Si slišal? Kaj pa zdaj?”

Nič. Šla sta skozi tretjo vas, ampak tako, da sta osla gnala kar praznega.

Ljudje pa spet: “Če nista ta dva bedaka! Osla ženeta pa kar praznega! Vsaj eden bi ga jahal, če ne oba!

Zdaj se oče ustavi: “Pa kaj naj narediva? Tako ni prav, tako ni prav in tako ni prav! Najbolje bo, da ga res zajahava oba.”

Zlezeta na osla in gresta naprej.

Nekdo tam na cesti pa spet: “Uboga živalca! Se vam nič ne smili? Pa saj komaj še gre! Oh, kakšni so danes ljudje!”

Oče ustavi osla, zleze na tla in pravi: “Tako je sinko vidiš, da vsem ljudem nikoli ne ustrežeš. Nič ni prav. Niti prazen osel, niti eden gor, niti dva gor, niti nič! Jah, vsem ljudem se res ne da ustreči!”


Slovenska ljudska: Kako sta oče in sin gnala osla

Pravijo, da…

Pravijo, da boš to, kar počneš prvi dan v letu, počel celo leto.

Sama na splošno ne verjamem stvarem, ki jih ljudje pravijo. Velikokrat vstanem z levo nogo, pas tem ni pogojen moj cel dan. Pogosto me srbijo dlani pa mi še nihče ni prinesel denarja. Na pust sem še vsako leto šivala pa k naši hiši še niso prišle kače.

Vse kar ljudje pravijo, pa naj gre za vraže ali trače, jemljem z veliko rezervo. Kljub temu raje ne bom tvegala in na novega leta dan počela neumnosti.

Prvi dan v letu se bom zbudila v naši veliki skupni postelji. Pogledala bom na levo, kjer bom videla svojega dragega moža in najino malo, že veliko princesko. Na moji desni roki bo kot po navadi, ves umirjen, spal najin fantek. Poleg postelje pa bo v znak, da ve, da sem se prebudila, glasno vdihnil in izdihnil naš kosmati čuvaj.

Ko se bomo vsi prebudili, se bomo skotalili s postelje in še pred zajtrkom nekaj časa skupaj igrali. Skupna jutra, brez hitenja, so resnično najlepša.

Vzela si bom nekaj minutk zase, v miru spila kavo in se malo uredila, saj si bom, tako kot vsak dan, tudi danes želela, da bo svoj pogled ustavil na meni in mi tiho zašepetal: Lepa si.

Po zajtrku se bomo odpravili na sprehod. Uživali bomo na svežem zraku, lepem vremenu in ptičjem petju. V mislih bom objemala naravo in se ji kot že velikokrat poprej zahvaljevala za vse, kar nam da.

Ko bosta otroka spala, se bom z velikim veseljem posvetila tudi delu – zadovoljna, ker sem ga v lanskem letu imela veliko, z upanjem in željo, da bo tudi v novem letu tako.

Zvečer se bom ulegla v posteljo in hvaležna za vse, kar imam, spoznala, da je moja največja želja, da vse ostane tako kot je.

Upam, da je res tako, kot pravijo: To, kar počneš prvi dan v letu,  boš počel celo leto. Da pa bo ta rek zagotovo držal, bom vse našteto ponovila še naslednji dan in dan za tem in dan za tem… In dan za tem.


V novo leto stopam z majhnimi željami.

Želim si, da bom vedno imela čas za družino in naravo, čas za igro in smeh. Želim si nekaj trenutkov v dnevu, ko bom lahko v miru do konca spila svojo kavo. Želim si družbe tistih ljudi, ki samo s svojim obstojem moj dan obrnejo na bolje.  Želim si časa za delo in za nove ideje. Predvsem pa si želim, da bi bili vsi še naprej oviti v odejo zdravja in medsebojne ljubezni.

Želim si, da nikoli ne bi pozabila, da se sreča začne z majhnimi željami, za katere se nekoč izkaže, da so zelo velike.

Naj se vse majhne želje uresničijo tudi vam.

 

SREČNO 2018!

 

Nina

Nesramneži na spletu

Zadnjič sem brala o tem, kako bi morali na vseh facebook straneh, ki so namenjene prodaji, napisati cene izdelka in kako ni prav, oziroma je za morebitne stranke moteče, da pišejo pod komentarje vprašanja o ceni izdelka, na tak komentar pa dobijo s strani prodajalca odgovor, da bodo informacije o ceni prejeli na zasebno sporočilo.

Brala sem tudi komentarje na ta članek in javilo se je kar precej takšnih, ki so napisali, da cene namenoma ne objavijo zaradi nesramnih komentarjev, ki jih dobijo in krega, ki nato zaradi tega nastane. Vesela sem, da nimam takšnih izkušenj in priznam, da nisem čisto razumela, kaj s tem mislijo.

Včeraj sem v svoj inbox dobila posebne vrste sporočilo. Veliko mojih strank mi piše, kadar kje drugje na spletu zasledijo izdelke, ki so podobni Nitkinim. Vse kaže, da to moje stranke, sledilce precej jezi.

Zaradi tega sporočila so me kliki na miški popeljali na stran ene izmed ustvarjalk. Punca tudi šiva, kako pak, katera pa še ne? Ogledam si izdelek in preberem nekaj komentarjev. Med luštnimi besedami za njeno dušo, je bil tudi oster komentar na ceno njenega izdelka. Nesramnost se je močno čutila v besedah, ki jih je gospa uporabila za izražanje svojega mnenja, za katerega je pravzaprav ni nihče vprašal.

Ustvarjalka ji je z nekaj klicaji v svojem odgovoru jezno razložila, zakaj je cena takšna kot je, a gospa kljub temu ni odnehala. S svojimi nesramnimi, posmehujočimi komentarji je nadaljevala.

Uf, predstavljam si, kako so morali ustvarjalko komentarji ujeziti. V izdelek, ki ga je naredila, je res vložila veliko časa in truda, kar bi lahko opazil tudi vsak laik. Po mojem mnenju je postavila celo prenizko ceno. Ampak to je že druga zgodba, druga tema. O tem morda kdaj drugič.

Primer s ceno, ki sem ga opisala zgoraj je pravzaprav ena izmed milejših oblik nesramnosti, vendar me je kljub temu cel dan silil k razmišljanju o nesramnežih na spletu. O tem, kako znajo biti ljudje nesramni, surovi, brezobrazni in popolnoma nič človeški. Brez razmišljanja si upajo povedati čisto vse, kar jim leži na duši. Imam pravico povedati svoje mnenje – je pogost odgovor nesramnežev. Zagotovo je res. Imajo pravico. Vsak jo ima. Vendar se sprašujem, kakšen človek moraš biti, da se niti za trenutek ne znaš postaviti v kožo nekoga drugega, da ne pomisliš, da boš s svojimi lahkomiselnimi besedami in razmišljanjem lahko nekoga zelo prizadel, da se ne vprašaš, kako bi se ti počutil, če bi tebi nekdo namenil takšne besede.

Brez razmišljanja lahko nesramneži, ki se, mimogrede, spoznajo na VSE, povedo svoje mnenje. Vse kaže, da sevanje, ki prihaja iz računalniškega ekrana ljudi spremeni v posebne primerke brez kančka empatije, razumevanja ali pa celo tistega morda starinskega razmišljanja: “Ne oglašaj se, če te ni nihče vprašal.”

No, pa da se vrnem k zgodbi s ceno, ki mi je danes dala misliti. To zgodbo s spleta sem povezala z zgodbo iz resničnega življenja.

Zadnjič sem šla v trgovino, ker sem nujno in takoj potrebovala toplo kapo. Ni bilo časa iskati najlepše in najugodnejše, zato sem šla v prvo športno trgovino v Kranjski Gori, se zapodila naravnost k regalu s kapami in se že med hojo odločila za barvo kape. Na hitro sem pogledala tistih nekaj, ki sem jih še imela na izbiro, pomerila prvo, ki se mi je zdela ok in odvihrala proti blagajni. Šoping pa tak!

Ko sem stopala do blagajne, sem mimogrede pogledala še na listek s ceno, ki me je v tretnutku zabremzal, obrnil za 180 stopinj in že sem korakala nazaj k regalom. Kapa je bila 65€.

Res je, da že dolgo nisem nič kupovala zase in prepričana sem, da me je čas precej povozil, a cena me je kljub temu šokirala. Ne morem si privoščiti takšne kape. Odnesla sem jo nazaj in odšla proti izhodu trgovine. Prodajalka je videla mojo odločnost ob prihodu, izbiri kape pa tudi kako odločno sem jo nesla nazaj na regal, zato me je vprašala, kaj ni v redu. Ne, pravzaprav je vse v redu, sem pomislila. Ta kapa pač ni zame. Zagotovo imajo meni primernejšo kje drugje. Prijazno sem ji razložila, da je kapa zame malo predraga, da vseeno hvala lepa in na svidenje.

Sem se pa danes vprašala, kako bi tista gospa, o kateri sem razlagala na začetku, reagirala v taki situaciji.

Verjetno bi videla bi ceno izdelka in bi brez, da bi jo kdorkoli kaj vprašal, poiskala prvo prodajalko in ji povedala, da 65€ ni primerna cena za kapo. Verjetno bi v precej glasnem in še bolj nesramnem tonu dodala, če so sploh normalni, da prodajajo kapo za takšno ceno. Ko bi ji prodajalka nekako želela razložiti, zakaj je tako, bi jo samo še bolj zaničujoče napadla: ”Ne rabite mi razlagati, ker tudi jaz štrikam kape in točno vem, za kakšen denar se jo lahko naredi. Navadni oderuhi ste! Ha, naivnost nas danes lahko precej stane.”

Pri vsem tem bi tako samozavestno stala pred prodajalko, jo gledala v oči, spremljala, kako se neugodno počuti, a kljub temu nadaljevala z besedami, za katere je ni nihče vprašal. Vse to bi naredila s takšnim veseljem in ponosom, kot je udrihala po tipkovnici.

A bi? Mislite, da bi res? So na svetu tudi takšni ljudje, ki so tako nesramni, ko nekomu zrejo v oči ali znajo otresati s svojim jezikom samo za ščitom ekrana?

Morda mislijo, da je ekran pred njimi naprava za čiščenje njihove duše. Napišem, užalim, zmerjam, vse to zato, ker pač lahko, ker je to vendarle moja pravica, saj živimo v demokraciji, za božjo voljo! Nato pa enostavno zaprem računalnik in grem. Nimam slabe vesti. Moja duša je čista. Sem pač povedal, kar si mislim. Nekoga sem užalil? Njegov problem, če ne sprejme kritike.

Dragi moji, ekran prav ničesar ne omili. Ekran je pravzaprav tisti, ki omogoča, da še večje število ljudi vidi, kakšen kreten si. Tudi tisti, ki te ne poznajo in tega še ne vedo. Nesramne besede so niso samo izrečene, so napisane, so črne na belem. Če se ne znaš vzdržati slabih komentarjev zaradi drugih, potrudi se in se jih vzdrži zaradi sebe, saj z besedami, ki jih tako veselo udrihaš po tipkovnici največ sporočaš o sebi. In ne pozabi, da nikoli ne mečeš dreka v nekoga drugega pač pa se z njim vedno mažeš po svojem obrazu.


Safe.si je točka osveščanja otrok in najstnikov o varni rabi interneta in mobilnih naprav. Med drugimi izredno uporabnimi in poučnimi vsebinami govorijo tudi o spletnem bontonu oziroma spletni etiki. Strinjam se, da je otroke treba podučiti tudi o tem, vendar ko prebiram komentarje na spletu, se mi zdi, da več učenja na tem področju potrebujejo nekateri odrasli, zato kopiram en del njihovega besedila.

“Tudi na spletu in pri uporabi mobilnega telefona in spleta veljajo pravila lepega vedenja, ki jim rečemo spletna/mobilna etika oz. bonton. To so pravila obnašanja na spletu. Spletna etika pomeni vzorno in odgovorno vedenje na internetu in tak odnos do drugih ljudi, kot ga želiš zase.

Spodaj so našteta osnovna pravila spletnega in mobilnega bontona in tudi tista vedenja, ki se jim moraš vsekakor izogniti, saj so neetična.

  • Pri komuniciranju prek mobilnega telefona in spleta upoštevaj bonton, bodi strpen in prijazen. Obnašaj se tako, kot želiš, da se drugi do tebe. 
  • Česar ne bi rekel v živo, ne natipkaj online! Ne skrivaj se za anonimnostjo, za zaslonom. Na spletu smo pogosto lažje nesramni do drugih, saj svoji žrtvi ne gledamo v obraz, to pa ne pomeni, da je tako kaj lažje žrtvi! Poleg tega pa na anomimnost pri takih stvareh ne gre računati, saj puščamo elektronske sledi.
  • Osebo, ki jo želiš fotografirati s svojim mobilnim telefonom, prej vprašaj za dovoljenje. Mogoče ji ni do tega oz. se počuti neprijetno.
  • Ne peri umazanega perila na spletu. Prepiranje, razčiščevanje sporov, konfliktov, družinskih nesoglasij, nesporazumov s prijatelji, znanci in neznanci ne paše na splet. O teh stvareh se raje pogovorimo v živo, kjer ni tako številčnega občinstva kot na spletu.
  • Ko si z nekom v družbi, se posvečaj tej osebi in ne preverjaj neprestano, kaj se dogaja na tvojem mobilnem telefonu, Facebooku … Pogovarjanje po telefonu, pošiljanje sporočil, preverjanje telefona, ko si z nekom v družbi, je nevljudno in gre tudi večini ljudi zelo na živce.
  • Ne širi nestrpnosti in sovražnega govora na spletu! Širjenje sovražnosti na spletu je kaznivo dejanje. Ne počni tega, če pa naletiš na take vsebine, jih prijavi na Spletno oko.” (vir: http://www.safe.si)

 

Novoletna jelka

Zadnjič sem “pospravljala” računalnik, brisala nepomembne dokumente, slike oziroma ves balast, ki se je nabral odkar sem imela zadnjo čistko.

Naletela sem na mapo z naslovom Ideje za novoletno jelko. Odprla sem jo in si ponovno pogledala fotografije, ki sem jih zbrala lansko leto, ko sem iskala rešitev za postavitev našega božičnega dreveščka.

Kliknila sem desni gumb na miški in poiskala “delete”, nato pa sem se spomnila, da bi mogoče komu izmed vas te ideje prišle prav.

Lansko leto smo živeli v stanovanju, ki nama je bilo izredno pri srcu, saj je bil to najin prvi skupni dom. Kako sva lahko na 56 kvadratnih metrih imela kopalnico, hodnik, garderobno omaro, veliko kuhinjo z otokom, jedilnico, dnevno sobo, najino spalnico z računalniškim kotičkom, otroško sobo, ki je razdeljena na igralni kotiček in spalni del, si lahko tukaj preberete v eni izmed najbolj branih mojih objav. Če potrebujete kakšno idejo za opremljanje stanovanja, jo boste zagotovo našli tukaj.

S preurejenim stanovanjem sva bila zadovoljna, a problem je nastal, ko so prišli prazniki in je bilo treba postaviti novoletno jelko. Za našo smrekico, ki niti ni bila prav velika, enostavno ni bilo prostora.

Razmišljala sva in iskala rešitve in nazadnje sem dobila odlično idejo in na koncu je naša smrekica je lansko leto izgledala takole.

dsc03442

Naša novoletna jelka 🙂

Ko sem jo pogledala od daleč, sem bila z rezultatom zelo zadovoljna, saj tako posebnega dreveščka res še nismo imeli. Navodila in postopek za izdelavo si lahko preberete tukaj.

Pri iskanju idej mi je pomagal predvsem Pinterest. Vse dekoracije in novoletne jelke v rustikalnem stilu so mi zelo všeč. Vendar za naše stanovanje to ni prišlo v poštev, zato sem se osredotočila predvsem na idejo o ploščatem dreveščku, ki nam ne bo zavzel veliko prostora. Shranila sem si spodnje fotografije in izhajala iz njih, čeprav je bila na koncu naša novoletna jelka popolnoma drugačna, veliko bolj zelena in predvsem čisto naša.

d21ab996a2478888da0dcaaa083d7001

Vir: Pinterest

0b8ff9770d8f13dfbf382f671ea1e2b0

Vir: Pinterest

4b19c8f6520b2604bb330c6cd19e9bda

Vir: Pinterest

06f825626922f4221b2625a65014d81c

Vir: Pinterest

7bc856e8de7c2917c32b741762b79b21

Vir: Pinterest

41a0ab8307421d7e649fb4ecdfd51100

Vir: Pinterest

cd5a7cdfda2a1c3fde2860f9f3c28c52

Vir: Pinterest

f9bde1d4732892b220138b8229218f41

Vir: Pinterest

Škatla presenečenja

Že več mesecev imam namen napisati nekaj o tisti rumeni škatli, ki me je popolnoma prevzela, vendar sem pravo nujo po pisanju začutila šele danes. Danes v meni vre misel, da moram Škatlo presenečenja, tako, kot jo poznam jaz, nujno predstaviti tudi vam, saj se mi zdi resnično nepošteno, da bi bili ob poplavi vseh možnih izdelkov prikrajšani za enega resnično kvalitetnega.

O Škatli presenečenja sem enkrat že pisala. Pravzaprav ne toliko o sami škatli, kot o čudoviti in posebni osebi, ki stoji za njo. Kako je Saša prišla do te izjemne ideje o rumeni škatli in o tem, kako je z njo skočila v vode samostojnega podjetništva lahko preberete tukaj.

Danes pa bom z vami delila svoje mnenje o tem posebnem produktu, za katerega menim, da bi ga morali poznati vsi.

Sam koncept Škatle presenečenja se mi je zdel izredno zanimiv in hkrati tudi malo skrivnosten, saj kljub dobri razlagi, nisem bila nikoli povsem prepričana, če si vse skupaj pravilno predstavljam.  Zato je bil nakup velike rumene škatle nujno potreben.

Sredi poletja, smo svojo prvo škatlo prinesli domov. Težko rečem, kdo je bil bolj navdušen – otroka, ki sta lahko v rokah držala veliko rumeno škatlo, jo malce stresla, poslušala, kako ropota in verjetno razmišljala, kaj se v njej skriva ali jaz, ki sem vedela, da me loči samo še nekaj trenutkov od tega, da bom popolnoma doživela in razumela to posebno in misteriozno rumeno škatlo.

Ko smo jo skupaj odprli in sem si izredno natančno ogledala njeno vsebino, sem za trenutek obstala z odprtimi usti. Nisem se mogla načuditi, kako zelo premišljen, unikaten in poseben produkt imam pred sabo. Takoj sem poklicala Sašo in ji povedala, da je škatla že ob odprtju močno presegla vsa moja pričakovanja.

Vsebina škatle presenečenja se spremeni vsak drugi mesec. V vsaki škatli presenečenja se prepletajo utrinki trenutnega letnega časa, bližajočih praznikov, tradicije in stika z naravo.

Z našo škatlo smo lahko postali pravi slikarji. Najprej smo morali sestaviti slikarsko stojalo, nanj položiti slikarsko platno, nato pa smo po priloženih navodilih s svinčnikom narisali veliko gusarjevo glavo in gusarja pobarvali s temperami.

V škatli smo dobili čisto vse potrebne pripomočke in navodila za delo. Priloženi so bili leseni polizdelki in načrt, kako iz njih sestaviti pravo slikarsko stojalo. Za to smo potrebovali tudi izvijač in vijake, ki so bili zapakirani v majhnih vrečkah v škatli.

Za risanje smo potrebovali svinčnik, za slikanje pa tempere in čopiče – vse smo našli v škatli. V fasciklu so bila priložena celo navodila za mešanje barv. V enem trenutku sem se spomnila, da smo izgubili našo slikarsko paleto, na kateri bi barve zmešali. Skrbi so bile popolnoma odveč, saj je bila tudi paleta, kje drugje kot, v škatli.

IMG_3690

Vsebina naše Škatle presenečenja

Sama sem na začetku našega ustvarjanja uspela narediti nekaj fotografij. Ko pa smo pričeli packati z barvami, sem morala fotoaparat odložiti na varno mesto. Moja otroka sta še majhna, zato končni izdelek ni bil tak, kot bi morda moral biti. Vendar sama v tem nisem videla prav nobene težave.

Bistvo škatle presenečenja ni končni produkt, njeno bistvo je doživetje. Od trenutka, ko škatlo dobiš v roke, te zanima, kaj se skriva v njej. Otroci so neučakani, če pa imajo takšno mamo, kot sem jaz, je neučakana tudi ona.

Odpiranje škatle je doživetje. Doživetje je, ko iz nje jemlješ majhne, skrbno zapakirane vrečice, jih odpiraš, si ogleduješ vsebino in razmišljaš, čemu služijo. Doživetje je slediti natančno napisanim navodilom in doživetje je ustvarjati z materialom, priloženim v škatli. Verjamem, da je za večje otroke posebno doživetje tudi občutek, ki jih prevzame, ko vidijo končni izdelek.

Največje doživetje, tisto pravo bistvo, ki nam ga škatla da, pa je zagotovo čas, ki ga ob ustvarjanju namenimo svojim otrokom. Popolnoma se strinjam z besedami, ki sem jih zasledila na Sašini spletni strani: “Škatla presenečenja je produkt za srečne družine.  Za kreativno preživljanje skupnega časa – ena na ena, človek s človekom.” Kako preprosto in tako zelo resnično!

Poleg že napisanega, me je ta rumena škatla tako navdušila zato, ker sem sama ena izmed tistih mam, ki s svojimi otročki rade ustvarjajo. Na spletu je res malo morje DIY idej. Vendar vsakič, ko zbiram ideje, ena ura mine, kot bi mignil, a vse, kar imam, je šele ideja. O tem, koliko časa (in denarja) potem porabim še za obiske različnih trgovin, raje sploh ne razmišljam.

S škatlo presenečenja je vse bistveno bolj enostavno. Vse kar potrebujem je tista rumena škatla in čas, ki ga lahko v  celoti namenim otrokoma.

Odkar vem za Škatlo presenečenja, se več ne sprašujem kaj kupiti otroku, ko smo povabljeni na rojstni dan. Pri darilih sem bila vedno precej izbirčna, saj želim, da so izvirna in uporabna. Nerada kupujem cenene plastične igrače, ki po enem dnevu pristanejo v košu z drugimi igračami in jih nihče več ne pogleda. Kot učiteljica se zavedam dejstva, da vsi otroci izredno radi ustvarjajo. In pri darilih vedno izhajam iz tega.

Samo razmišljanje o izvirnem darilu in skakanje po trgovinah mi vzame precej časa in energije, zato sem izredno vesela, da sem spoznala čudovito bližnjico, ki se ji reče Škatla presenečenja.


Ta objava ni sponzorirana in je bila napisana izključno na podlagi mojih izkušenj s tem produktom in z dobrim namenom, da zanj izveste tudi vi.

Več o Škatli presenečenja si lahko preberete  tukaj.

19143053_1533989283342115_6804296555228794207_o

Priloženi fascikel z navodili za ustvarjanje, poučnimi vsebinami, idejami za dogodivščine v naravi, izbrane naloge za male raziskovalce…

19095677_1533989163342127_1260946201825056273_o

Izdelovanje slikarskega stojala.

19142904_1533985586675818_5515066761455793644_o

Slikanje gusarjev

19224905_1533988370008873_1128322235459939584_n

Končni izdelek

Krepitev imunskega sistema

Ko gre poletje proti koncu, se v mislih vedno veselim prihajajočega letnega časa in sprememb, ki ga bo prinesel.

Jesen je tista, ki mi poleg zime, zaradi estetskih razlogov velikokrat vzame dih. Vsako leto znova se čudim vsem barvam, ki jih premore. Uživam v pogledu na listje, ki leti z visokih dreves in se poigrava v vetru. In da ne pozabim na tople jesenske sončne žarke, ki jih tako cenim, saj se zavedam, da jih že jutri lahko nadomesti večdnevno deževje.

Me pa ob misli na jesenski čas vedno tudi zaskrbi. V poletnih dneh smo z otroki skoraj cel dan zunaj, na zraku. Hladnejši deževni jesenski dnevi pa poskrbijo, da se čas, ki ga preživimo zunaj, precej skrajša. Celo poletje uživamo sveže sadje in zelenjavo iz domačega vrta, jesen pa s sabo prinese tudi spremembe na našem jedilniku.

Brezskrbne počitnice zamenja vsakodnevna obveznost v vrtcu in šolah, zaradi katere lahko hitro pride do preobremenjenosti in stresa, tako otrok kot staršev.

Vse to (pomanjkanje gibanja na svežem zraku, prehrana, stres, pomanjkanje počitka ali spanca) zelo vpliva na naš imunski sistem.

Ko se poletje končuje, se tudi jaz, kot vsaka mama, pričnem obremenjevati z boleznimi, ki bodo sledile v jesensko zimskem času. Zaradi vseh sprememb v načinu življenja vem, da nam moram pomagati s prehranskimi dopolnili.

Moja prva misel je ameriški slamnik. To je zdravilna rastlina, ki krepi imunski sistem. Ameriški slamnik je zelo učinkovit pri gripi in prehladih. Pred leti, ko je bil imunski sistem mojega očeta zaradi kemoterapij popolnoma oslabljen, smo morali vsi izredno paziti, da ne zbolimo in da ne prenesemo kakšnega virusa nanj. Takrat je bil moj zvesti in vsakodnevni spremljevalec ameriški slamnik. Tableti iz ameriškega slamnika so naredili čudež, saj  v dveh letih nisem zbolela niti enkrat.

Kasneje sem se mu nekaj časa namenoma izogibala, saj me je okus  po ameriškem slamniku spomnil tistih hudih časov.

Letos sem se odločila, da ga vrnem v našo družino. Iskala sem naravni pripravek in želela sem, da je v tekoči obliki, da ga bosta lahko uživala tudi otroka.

Našla sem spletno stran podjetja Soria Natural, kjer sem ostala kar nekaj časa. S svojo zgodbo in izdelki so me prepričali, zato sem odločila za nakup brezalkoholnih kapljic Ameriški slamnik kompleks, ki jih za podporo imunskega sistema uživamo vsi.

Kapljice lahko jemljete na dva načina, kot preventiva (takoj, ko zboli eden od članov družine) ali kot kurativa (takoj, ko začutite prve simptome prehlada)

Otrokoma preventivno dajem po 3 kapljice 3 krat dnevno. Midva pa jih uživava takrat, ko začutiva, da se v najinem telesu nekaj dogaja. Od začetka septembra in do danes sem na ta način že nekajkrat uspešno pregnala bolezen.

Otroka sta v tem času sicer enkrat zbolela. Vendar se mi zdi popolnoma nerealno pričakovati, da bi z jemanjem dodatkov povsem preprečila vse bolezni. Dejstvo je, da otroci imunski sistem še gradijo. Zdi se mi pomembno, da ga ravno zaradi tega še dodatno krepimo, saj tako prehlad potem lahko mine brez ali pa z manj zapleti.

0039387_soria-natural-lazje-dihajmo-sirup-za-otroke-150-ml_550

Ker moja otroka pogosto pokašljujeta, sem za njiju vzela še sirup za otroke Dihajmo lažje, ki je naraven in brez dodanega sladkorja, a kljub temu dobrega okusa in ga zaradi tega otroka z veseljem popijeta. Sirup je namenjen lajšanju kašlja, pomaga pa tudi pri drugih simptomih prehlada: poln nosek, boleča ušesa (zaradi polnega noska).  Za našo uporabo je pomembno tudi to, da je primeren je za otroke od 1. leta dalje.

Z izdelki sem po nekaj mesečnem uživanju izredno zadovoljna in prepričana sem, da nam pomagajo pri krepitvi imunskega sistema, prehladu in kašlju. Pogosto zaidem na stran Soria Natural, saj lahko tam na enem mestu preberem o simptomih določene bolezni, kako si lahko pomagamo in tudi katere izdelke priporočajo za določeno težavo.

Sama dajem velik pomen temu, da so prehranska dopolnila naravnega izvora in ravno to je tisto, zaradi česar se bom tudi v prihodnosti vračala k podjetju Soria Natural. Pomembno pa se je zavedati, da so prehranska dopolnila vedno samo dodatek, morda tista pika na i. Najbolj je pomembno, da za naše telo in zdravje poskrbimo z veliko gibanja na svežem zraku, zdravo prehrano in dovolj počitka.

Ostanite zdravi…

Nina

 

 

 

 

Ne bom pogrešala…

Danes je za mano še ena težka noč. Lenart se je zbujal na 15 – 30 minut. Jokal. Predvidevam, da mu rastejo zobki. Psihično se pripravljam na noči, ki bodo sledile, saj vem, da ta zagotovo ni edina.

Vesela sem, da imam dva zdrava otroka in vsak dan se zavedam, da je zdravje resnično naše največje bogastvo. Vedno se po naporni noči, po napornem dnevu potolažim z besedami: “Zdrava sta.” Ne samo, da to rečem – te besede tudi začutim. Tako močno, kot sem v nosečnosti čutila tiste besede, s katerimi ljudje zaključijo pogovor, ko okorno bodočo mamico povprašajo po spolu otroka.

Zanima jih, kdo se skriva v trebuščku ali vprašajo zgolj iz navade ali pa samo zato, da nekaj rečejo. Nekateri gredo celo stopničko višje in mamici zastavijo vprašanje: “Kaj si pa bolj želiš?” Ali pa že kar sami povedo: “Verjetno si želiš fantka, glede nato, da imate že eno punčko.” A na koncu ta nesmiselni pogovor vedno skupaj zaključimo s tako klišejskim stavkom: “Pa saj sploh ni važno, le da bo otrok zdrav.”

Nihče ne čuti teh besed bolj močno, kot jih čuti mama, ki pod srcem nosi še nerojenega otroka. In točno tako močno čutim hvaležnost, ko se v mislih vsak dan zahvalim višjim silam, ker sta moja otroka zdrava in ker sva zdrava tudi midva. Vse bom prenesla, samo da bomo zdravi.

A kljub temu pridejo naporni dnevi oziroma pri nas so naporne predvsem noči. Človek bi mislil, da sem se po vseh teh letih že navadila, vendar resnica je, da mi vrsta zaporednih nočnih zbujanj načenja domišljijski lik super mame, ki zmore in prenese vse. Smili se mi otrok, ki ima težave, a tam nekje na sredi noči, ki je prepletena z zbujanjem in jokanjem, se pričnem smiliti še sama sebi. Tako pač je. Iskreno. Priznam.

Ko sem danes ponoči tolažila svojega malega princa, so mi po glavi hitele najrazličnejše misli. Seveda je bila večina teh usmerjena nanj in v to, da moram ostati mirna in mu pomagati kolikor se da. V trenutku, ko je prišel miren interval in sva oba leže počasi tonila v spanec, so se v mojih mislih pojavile še besede, ki sem jih v zadnjih letih že kar nekajkrat slišala.

“Uživaj sedaj, ko sta majhna. Boš videla, ko bosta zrasla, boš še pogrešala te čase.”

Hmmm. Zanimivo razmišljanje. Res. Velikokrat sem imela v mislih to modrost. Besede so me spremljale, ko nam je bilo lepo in tudi takrat, ko so stvari postale malce bolj naporne. Ta izredno pameten nasvet sem v vseh teh letih nekako ponotranjila. Dnevi res minevajo s svetlobno hitrostjo in otroka boste prehitro zrasla. Še dvakrat bom šla spat in že bosta v šoli. In nato še dvakrat pa me ne bosta več potrebovala. Groza. Mi gre na jok, že ko samo pomislim na to.

Res je, marsikaj bom pogrešala. A danes sem si kljub temu končno nehala zatiskati oči in si odkrito priznala, da je to zagotovo najbolj butast nasvet, kar sem jih kdaj dobila.DSC01664Prepričana sem, da ne bom pogrešala dolgega obdobja, ko se Zoja kar nekajkrat na noč zbudila v histeričnem joku. Ne bom pogrešala tega, da sva jo s težavo umirila šele takrat, ko je histerično pričel jokati tudi Lenart. Ne bom pogrešala vseh noči, ko sem z njima, vsa nemočna, jokala tudi jaz.

Ne bom pogrešala niti ene težave, ki smo jih imeli zaradi Zojinega spanja. Prav nič ne bom pogrešala občutkov, ko sem se bala večera, ker sem vedela, kaj me čaka.

Ne bom pogrešala vseh nasvetov, ki sem jih  dobila od mamic, ki nikoli niso imele podobne izkušnje. In niti za trenutek ne bom pogrešala, kako nesposobno sem se zaradi večine njihovih izjav počutila.

Ne bom pogrešala juter, ko me zaradi neprespanosti močno tišči v prsih, boli me glava in na splošno se počutim, kot da sem celo noč nekje žurala in popila kar nekaj kozarčkov rujnega preveč. Oh ne. Zagotovo ne bom pogrešala teh občutkov.

Ne bom pogrešala dni, ko imam s težavo odprte oči in kmalu po dvanajsti uri že razmišljam, kako moram spiti še eno kavo, da bom zdržala do štirih. Ob štirih pa še eno, da bom pri življenju do osmih.

Ne bom pogrešala dejstva, da mineva že tretje leto, odkar se zbujam minimalno 5x na noč in da se tako klavrni noči pri nas dejansko reče dobra noč.

Danes sem se, vsa utrujena, odločila, da ne bom pogrešala ničesar. Odločila sem se tudi, da ne bom niti žalovala za lepimi trenutki, ki jih vsak dan doživimo. Živela bom le za sedanjost in ne bom se ozirala nazaj niti naprej.

Vendar kljub tako odlični odločitvi priznam, da si bom ob nočeh, kot je bila današnja, vedno po tihem želela časa, ko se bo stanje tudi v naši družinici normaliziralo. Zjutraj pa bom v njegovem objemu glasno in brez sramu priznala, da se iskreno veselim noči, ki jo bomo normalno prespali tudi mi.

Potniki

Na vsake dva meseca nama celo uspe, da se po uspavanju otrok zbudiva, preseliva na kavč in v miru pogledava en film.

Sama zelo rada gledam dobre filme, predvsem drame. “Itak, to ste pa babe!” reče moj mož. Ja, no… Prav, pa smo. Filmi, ki so popolnoma življenjski in realni, lahko v meni naredijo velik premik. O dobri zgodbi navadno premišljujem še kak teden in vedno pridem do kakšnega novega spoznanja ali osvežim starega. In to je zame rezultat gledanja filma. Če tega ni, je film samo ura in pol stran vrženega časa.

Seveda se tudi zelo rada nasmejem ob dobri komediji. Obožujem trilerje in filme, ki mi prikažejo neko zgodbo, ki jo začutim, se vanjo vživim in ji popolnoma zaupam, na koncu pa ugotovim, da sem bila ves čas v zmoti.

Vsake toliko si vzamem nekaj časa in grem na lov za dober film. Pri tem mi najbolj pomaga Imdb. Tam preberem kratko vsebino filma, pogledam žanr, sorodne filme in tudi oceno filma, čeprav vem, da je ta največkrat povsem irelevantna.

Je pa nekaj, kar me pri izbiranju filmov takoj odvrne. To je oznaka Sci-Fi. Ne maram znanstvene fantastike. Pravzaprav je ne prenesem. Zato mi ni povsem jasno, kako se je film Potniki sploh lahko znašel na mojem računalniku. Vendar se je. Kljub pozni uri, utrujenosti in žanru, ki je zame kot nalašč, da po 10 minutah na kavču zaspim, sem ga pogledala do konca. In ni mi žal.

Zgodba se odvija na vesoljski ladji Avalon (ne morem verjeti, da sploh pišem o tem), na kateri je v hibernaciji več kot 5000 potnikov, ki potujejo na obljubljeno vesoljsko kolonijo, ki je od Zemlje oddaljena 120 let. Zaradi napake na ladji se zgodi, da se Jim zbudi 90 let prezgodaj.

Po enoletnem samevanju in dolgčasu, se zgubljen v vesolju, zaljubi v spečo pisateljico Auroro. Osamljenost in želja po družbi v njemu presežeta zdrav razum in moralo do te mere,  da namenoma zbudi Auroro in jo s tem dejanjem obsodi na smrt na ladji sredi vesolja ter ji vzame življenje na obljubljenem novem planetu.

Zmedena in žalostna Aurora se sčasoma zaljubi v Jima,  s katerim je srečna, vendar jo kljub temu, da je z njim končno spoznala ljubezen, preganja nesrečna misel o krivičnosti življenja in dejstvo, da ni tam, kjer si želi biti.

Najprej sem se vprašala o moralnosti Jimovega dejanja. S tem, ko jo je zbudil, ji je pravzaprav vzel življenje, ki si ga je želela. Zaradi svoje osamljenosti in sebičnosti, je naključno osebo pahnil v doživljenjsko nesrečo. Po drugi strani pa me je film silil, da se postavim v njegov položaj. Sam. Na ogromni ladji. Sredi vesolja. Za vedno. Kaj bi na njegovem mestu storila jaz?

Ne vem. Pravzaprav niti nočem razmišljati o tem. V filmu sem začutila njegovo nesrečo in osamljenost. Od vsega tega bi sam, slej ko prej, zagotovo zblaznel.

Ko sem se postavila v njegovo vlogo in začutila njegovo stisko, sem se močno začela zavedati, kako srečna sem lahko, kar imam, kar imam. Hvaležna sem, da imam svojo družino, moža in otroka. Da imam poleg njih še prijatelje, ki mi stojijo ob strani, poslušajo povzetke mojih dni, ko sem na vrhuncu sreče, pa tudi tiste, ko sem popolnoma na tleh.

Zaradi zgodbe, ki se je odvijala na vesoljski ladji Avalon, sem se ponovno začela zavedati, kako zelo pomembno je, da sprejmemo stvari, ki jih ne moremo spremeniti. Arthur, robot, android da nesrečnemu Jimu odličen nasvet: “Take a break from worrying about what you can’t control — live a little!” Film sem dala na pavzo, si vzela nekaj minut za razmislek in na glas rekla: “Točno to!”

Tudi sama sem velikokrat preobremenjena s stvarmi, na katere enostavno nimam popolnoma nobenega vpliva. Zakaj si to delam? Zakaj skušam spremeniti svet, ljudi okoli sebe in celo njihovo dojemanje sveta? Zakaj se mučim in zakaj včasih traja tako dolgo, da dojamem, da vse kar lahko spremenim, je moj pogled na svet in na ljudi okoli sebe. Zakaj se včasih tako vztrajno upiram toku življenja, namesto da bi se mu enostavno prepustila in zaupala, da se vse v življenju zgodi z nekim namenom – dobrim namenom, z višjim ciljem, ki ga morda v tistem trenutku še ne vidim.

Želim si, da bi se bolj pogosto zavedala, da lahko iz čisto vsake, še tako nesrečne življenjske situacije, izluščim nekaj pozitivnega. Včasih je težko, vendar se da. Vse kar potrebujemo je pozitiven pristop. Včasih pozabim, da je ena izmed poti do sreče je zagotovo pogled na življenje s pozitivne perspektive.

Te dni po ogledu filma razmišljam tudi o tem, kako se ljudje pogosto ne zavedamo, kaj imamo, dokler tega ne izgubimo. Pa naj gre za ljubezen, ljudi, zdravje ali materialne dobrine. Zakaj vse jemljemo tako samoumevno? Zakaj se vsak trenutek v dnevu ne zavedamo svoje sreče. Zakaj ni vsak dan praznik že samo zato, ker smo se zbudili, ker živimo, ker smo še vedno tukaj, obkroženi s svojimi najdražjimi. Danes bom v roke vzela list, nanj napisala VSAK DAN JE PRAZNIK in si ga prilepila na vidno mesto. Prav res, čisto vsak dan, ki nam je dan, je praznik.

Moje končno spoznanje je, da smo pravzaprav vsi samo potniki. Potniki svojega življenja. Kako dolgo bo trajalo naše potovanje, ne vemo in na to pravzaprav nimamo posebnega vpliva. Od nas pa je odvisno, kako kvalitetno bo naše potovanje, s kom bomo potovali in kako se bomo pri vsem tem počutili.

Odločila sem se, da bo moje potovanje čudovita zgodba. In vsem vam želim enako.


Nekaj meni osebno odličnih citatov iz filma Potniki.

“If you live an ordinary life all you will have is ordinary stories.”

 “The universe is not evil but it has a nasty sense of humor.”

 “I see 5,000 people changing their lives for 5,000 different reasons.”

 “I envy you Arthur.  You have a purpose.  You’re always happy.”

“The drowning man will always will always try to take someone down with him.”

“There’s a reason we woke up too early.”

“who wants to sleep on a beautiful day like this?”

“I laught to a man with no pants until I realized I have no legs.”

 “You can’t get so hung up on where you’d rather be that you forget to make the most of where you are.” 

“Take a break from worrying about what you can’t control — live a little!”

 

 

Ostajam doma…

Jutri je prvi november. Državni praznik. Dan mrtvih.

Jutri je poseben dan. Dan, ko se ljudje z mislijo na svoje drage odpravljajo na grobove, prižigajo sveče in točijo solze. Dan, nabit s temačnostjo in žalostjo. Dan, ko so občutki življenjske nemoči in nesreče še močnejši.

To je dan, ko ljudje stojijo ob grobovih svojih dragih, jaz pa zavestno ostajam doma.

Upiram se običajem, upiram se okolici, upiram se svojemu umu in skušam slediti samo svojemu srcu, svojim občutkom…in pa tebi.

Jutri je poseben dan. A zame ne bo prav nič drugače.

Tako kot vsak dan, se bom tudi jutri neštetokrat spomnila nate. Ponoči se bom vsaj enkrat zbudila iz trdnega spanca in nato nekaj minut vsa zmedena zrla v temo, ter skušala še naprej združevati sanje z resničnostjo. Srce me bo bolelo, ko bom dojela, da to ni mogoče.

Sredi noči bom vstala, odšla v kopalnico, si umila obraz in v ogledalu zagledala žalosten in zmeden odsev. Zakaj? Je vprašanje, ki mi bo zopet razburkalo misli. A odgovora tudi tokrat ne bom dobila. S kamnom v srcu se bom vrnila v posteljo in poslušala čim prej zaspati. Moje misli bodo pri tebi.

Jutri ne bo nič drugače.

Igrala se bom s svojima otrokoma in med igro nekajkrat odtavala stran. Daleč stran. K tebi. Razmišljala bom o tem, kako mi je žal, da se moja otroka nikoli ne bosta spočila v tvojem naročju. Nikoli se ne bosta igrala s tabo in se smejala tvojim šalam. Nikoli…

Nato se bo moj pogled ustavil na njej, moji zlati deklici. Vrnila mi bo pogled in z njim omilila mojo žalost, saj me bo kot vedno, gledala s tvojimi temno zelenimi očmi. Pogledala bom njega, mojega čudovitega fantka, kako zatopljen v knjige, glasno čeblja. Takrat bom ponovno začutila, da je del tebe tudi v njem. “Še si tu.” ti bom rekla.

Jutri ne bo nič drugače.

Opazovala bom njega, svojega čudovitega moža in razmišljala, kako žal mi je, da se nista nikoli spoznala. Stopila bom k njemu, ga objela in ga imela še bolj rada, ker vem, da je on tisti, ki si mi ga na pot pripeljal ti.

Jutri ne bo nič drugače.

Zvečer bom sedela v svoji delavnici, za svojimi šivalnimi stroji in precej utrujena še vedno delala. Trpka tišina me bo kot vedno silila k razmišljanju. Ustavila se bom in pogledala okoli sebe. Kaj počnem? Vodim svoj posel. Jaz, vodim svoj posel in vem, da mi brez tebe ne bi uspelo. Dal si mi odlično popotnico za življenje – delovne navade in veliko mero vztrajnosti. S solzo v očeh se bom nasmejala in v tistem trenutku, kot bi mi odgovoril na moje misli, v srcu začutila tvoj ponos.

Jutri ne bo nič drugače.

Ne bom ti prižigala sveč in točila solz. Ne bom obiskala mrtvega kraja, ne bom stala ob tvojem grobu in se prepričevala, da si tam, ker preveč močno čutim, da te ni. Si povsod, le tam ne. Si tukaj, z mano in tukaj živiš.

Ne bom te ubijala, zato bom jutri ostala doma. Zaradi sebe. Predvsem pa zaradi tebe.

* * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * *

Vem, da me razumeš in morda, da bodo nekoč razumeli tudi drugi.

* * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * *