Samo, da bo otrok zdrav!

Nosečnost…

Kaj pomislite, ko slišite to besedo?

Jaz se spomnim neizmernega veselja, tistega posebnega občutka, ko sem se vsako minuto zavedala, da v sebi nosim življenje samo. Spomnim se hvaležnosti, ki sem jo čutila z mislijo, da bom postala mama. Spomnim najinih pogovorov o tem, kakšen bo dojenček, bo deklica ali deček, kakšno ime bova izbrala…

Vse našteto postane smešno nepomembno, ko prvič v sebi zaslišiš notranji glas, ki pravi: »Samo, da bo otrok zdrav!«

Te besede so zelo pogosto izrečene v stiku z drugimi ljudmi in postale so kot neka fraza, del nekega sproščenega pogovora z bodočima staršema.  Te besede so del vsakega bedastega vprašanja o nerojenem otročku. Kaj si bolj želita – fantka ali punčko? Saj ni pomembno! Samo, da bo otrok zdrav!

Pomena teh besed niti približno ne začutiš v vsej svoji razsežnosti, dokler sam ne pričakuješ otroka. Samo, da bo otrok zdrav! Samo, da bo otrok zdrav! Samo, da bo otrok zdrav…

To so besede, ki postanejo stalne sopotnice vsake mame. Besede, ki čez dan nežno trkajo na mamino srce. Zvečer, ko se mama, z dojenčkom v sebi umiri, uleže na posteljo in ugasne luči pa te besede razbijajo v njenem srcu tako močno, da bi jih lahko čutili, če bi ležali poleg nje.

Samo, da bo otrok zdrav!

Te besede so preganjale tudi mene. Tako močno, da se zaradi njih nisem nikoli povsem sprostila s svojim nerojenim otrokom in v devetih mesecih uspešno razvila posebno vrsto nepoznanega strahu, zaradi katerega sem obe svoji nosečnosti preživela precej stresno.

Zvezde so mi bile naklonjene in obe moji nosečnosti sta se končali z uresničeno željo. Rodila sem dva zdrava otroka. Hvaležnost za to vsak dan odmeva v mojem srcu tako močno, kot je v času nosečnosti v meni gomazel tisti strah. Kljub vsemu pa se zavedam, da se v življenju lahko v trenutku vse spremeni – danes je to otrok mimoidočega, jutri je lahko to moj ali tvoj otrok…

Srce me boli in najrajši bi zajokala vsakič, ko pomislim na bolne otroke. Moja duša trpi z vsemi starši in z vsemi otroki, ki se jim ena in edina želja ni uresničila.

Tudi njihova zgodba je taka.


Pred dobrimi dvemi leti so bili brezskrbna in ljubezni polna družinica v pričakovanju drugega otroka. Bodoči očka in mamica sta se veselila novega življenja, se pogovarjala o bitjecu, ki ga bosta spoznala čez nekaj mesecev. Ugibala sta spol in komu bo dojenček podoben, a na koncu sta pogovor vedno zaključila s tisto močno željo: Samo, da bo otrok zdrav.

Njun triletnik se je z njima vsakodnevno veselil bratca ali sestrice. Končno bo v družino prišel še en otrok, da se bo lahko skupaj z njim ali z njo lahko igral. Kakšna sreča!

Tri tedne pred rokom je mamica v hudih bolečinah težko rodila drobno punčko, črnih lask. Zajokala je le toliko, da so komaj slišali njen mili glasek. Zajokala je! To je vse, kar je pomembno. Vse je ok. Staršema je odleglo in od sreče sta skupaj objeta zajokala še onadva.

Deklica je imela hudo zlatenico, bila je slabotna in  vse začetne težave s pridobivanjem teže, je mamica pripisovala predvsem temu. Na pregledu pa je zdravnica starša šokirala z informacijo, da ima deklica mišično distrofijo. Najprej sploh nista vedela, kako resno je in kaj to pomeni. Saj veste, zdravniki ne povedo veliko.

Mamica je vse večerne ure posvetila branju različnih člankov in raziskav. Mišična distrofija – genska motnja, zaradi katere mišice šibijo in krnijo, nastane zaradi mutacije genov, ki so lahko podedovane ali pa se pojavijo spontano, v jajčecu matere oziroma pri razvoju zarodka, bolniki izgubijo sposobnost hoje, kar pomeni, da bodo potrebovali invalidski voziček, krajša življenjska doba, bolezen ni ozdravljiva…

Ob branju različne literature in dejstev se ji je sesul svet. Kaj to pomeni za njeno zlato deklico? Kako naj ji pomagajo, kaj lahko naredijo, je sploh kakšno upanje, na koga se lahko obrnejo, kako bodo prenesli vse, kar jih čaka… Odgovore na tisoč vprašanj, ki jih je imela, ji ni dal nihče.

Kljub vsem preiskavam, slikanjem, odvzemom krvi, nevrološkim raziskavam, biopsiji mišice, zdravniki še vedno nimajo prave diagnoze in ne vedo točno, kakšne nepravilnosti potekajo v njenem majhnem in šibkem telescu.

Viden je le velik in očiten razvojni zaostanek. Pri skoraj dveh letih, ko nekateri njeni vrstniki že govorijo stavke, pojejo, sami jedo, si sami oblečejo preprosta oblačila ali poganjajo poganjalčka, je ona na stopnji 7 – mesečnega dojenčka. To pomeni, da deklica ne sedi, ne hodi, ne govori, ne pokaže s prstkom, kaj želi, deklico še vedno hranijo starši. Pri vseh stvareh rabi pomoč in neprekinjeno pozornost enega od staršev.

Kljub vsemu je dobrovoljna, mirna in izredno potrpežljiva punčka, ki ima ob sebi veliko ljudi, ki ji želijo pomagati in ji kljub težavam, nuditi najboljše življenje.

Mamica in očka sta dejstvo, da se jima je rodila deklica s posebnimi potrebami, že sprejela in se pomirila z mislijo, da bodo s tem morali živeti. Kaj jih čaka, ne vedo. O tem niti ne razmišljata preveč, saj je trenutno vsa njuna energija usmerjena v upanje in v iskanje različnih načinov pomoči, da bi čim bolj uspešno lajšali simptome njene bolezni.

To je njihova zgodba.

To ni zgodba o bolezni, diagnozi ali samopomilovanju.

To je zgodba o brezskrbni družinici, ki to več nikoli ne bo. To je zgodba o majhnemu dečku, ki se je veselil sestrice, vendar z njo nikoli ne bo vozil kolesa ali tekal po travniku in lovil metulje. To je zgodba o mami, ki je z vprašanjem »zakaj?« prejokala večino dni in noči. To je zgodba o očetu, ki jo je poln ljubezni tolažil, miril in bodril ter neprestano ponavljal, da bo vedno z njimi in jih bo imel vedno rad. To je zgodba o drobni, sedaj svetlolasi deklici z milim glaskom, ki je drugačna, a kljub temu nič manj posebna in ljubljena.

To je zgodba o neskončni ljubezni, o moči, upanju in sprejemanju vsega, kar jim je namenilo življenje.

To je njihova zgodba…


Z željo pomagati tej družinici in z željo v svet poslati sporočilo o sprejemanju drugačnosti, smo pripravili posebne dobrodelne majice. Denar od prodanih majic bo v celoti namenjen mladi družinici iz Mirne na Dolenjskem. Z zbranim denarjem bodo svoji deklici lahko nudili vse za njen najbolj optimalen razvoj.

Hvala, ker boš z nakupom te majice postal prijeten del njihove zgodbe tudi ti.

 

Majice lahko naročiš tukaj. 

dobrodelna_majcka (2)dobrodelna_majcka (1)dobrodelna_majcka (3)


 

PS: S to objavo hkrati objemam čisto vsako družino z otrokom s posebnimi potrebami ❤

 

Vir naslovne fotografije: google

Domača granola

Zelo dolgo časa je na našem hladilniku visel listek z napisom GRANOLA!!

Ta listek me je vsak dan spominjal na to, da moram sama narediti svojo domačo granolo. Tam je bil tako dolgo, da sem zaradi njega večkrat postala precej živčna, saj me je posredno opozarjal tudi na to, da nimam nobenega časa, da bi se lotila stvari, v katerih resnično uživam.

Imela sem v mislih, da se moram tega lotiti sama, ko bom imela prazno kuhinjo in mir, a to je pomenilo, da bom granolo naredila čez cca 10 let.

Nekega jutra sem po veliki skodelici močne turške kave dobila konkretno dozo energije. Otrokoma sem pripravila zajtrk in medtem smo se pogovarjali o hrani, o tem, kaj je zdravo in kaj ne. Z vprašanji in odgovori sem počasi svojo motivacijo za delo prenesla tudi na njiju in nekaj minut kasneje sta že sedela za pultom in z mojo pomočjo pripravljala sestavine za naš nov, domač in zdrav zajtrk.

domaca_granola (3)


 

KAKO SMO PRIPRAVILI GRANOLO?

Pri sami pripravi granole je meni najbolj všeč, ker pravzaprav ni nobenega posebnega recepta, pravila. Sama sem jo delala po občutku, izhajala pa sem iz tega, katere sestavine so mi dobre in imela v glavi že oblikovano končno sliko, da rozin v moji granoli zagotovo ne bo!

Za osnovo sem vzela ovsene kosmiče – približno 500 g jih je bilo. Kosmičem smo nato dodajali še ostale sestavine. Nisem nič tehtala, merila, uporabila sem sestavine, ki sem jih imela in jih dodajala čisto po občutku.

Kosmičem smo dodali:

  • lešnike in mandelje (prej smo jih popražili, olupili in narezali na lističe, uporabite lahko katerekoli oreščke – izhajajte iz tega, kaj vam je všeč)
  • različna semena (sončnična, lanena, proso, pražena bučna semena, chia semena) Tudi semena sem prej popražila.
  • začimbe (cimet, himalajska sol)

Vse skupaj smo dobro premešali in dodali:

  • kokosov sladkor  in nekaj žličk medu (sladkamo lahko tudi z navadnim belim sladkorjem, agavinim sirupom…)
  • maščoba (jaz sem v granolo dala ghee maslo, ki ga delam sama – recept dobite tukaj in nekaj kokosovega masla, lahko uporabite tudi navadno maslo, olivno olje..)

Ghee maslo in kokosovo maslo sem prej stopila. Dodajala sem ga po občutku toliko, da so se sestavine zmočile in se začele nekoliko lepiti skupaj.

Na dva velika pekača smo položili peki papir in na njiju enakomerno razporedili granolo. Otroka sta imela veliko veselja, ko je vsak s svojo žlico na svoj pekač nanašal sestavine, ki smo jih pripravili skupaj.

V predhodni pečici, ogreti na 180 stopinj Celzija smo granolo pekli cca 20 minut. Med pečenjem smo večkrat premešali.

Medtem, ko je bila granola v pečici, smo pripravili še ostale sestavine, ki smo jih v granolo vmešali kasneje, ko je bila že pečena in ohlajena.

  • temno čokolado (narezano na majhne koščke)
  • riževe napihnjence (lahko so tudi katerikoli drugi)
  • kokosove krpice

Na tem mestu lahko po želji dodate tudi suho sadje (brusnice, rozine, slive, goji jagode – kar vam je všeč).

domaca_granola (2)

To je to! Domača granola je pripravljena. Odličnega okusa in neprestano v uporabi, saj jo jemo za zajtrk v mleku, odlična je tudi v kombinaciji s svežim sadjem in grškim jogurtom, na mizi jo imamo kot sladek prigrizek, uporabljamo jo kot za podlago različnim slaščicam (npr. pannacota v kozarčku z domačo granolo in malinami). Otroka jo obožujeta, predvsem pa sta ponosna, ker sta jo pripravila sama – pustimo podrobnosti:).

Poleg vsega pa je granola postala tudi izredno lepo darilo, ko gremo kam na obisk.

Veliko razlogov, da granolo doma pripravite tudi vi.

domaca_granola (5)

domaca_granola (4)

 

 

Muslin krpice – komu so namenjene?

Z muslinom, 100% bombažem, sem se prvič srečala pred leti in iz njega začela šivati jesensko pomladne šale za otroke.

Lansko poletje sem naročila še muslin z vzorčkom nežnih zvezdic in ko sem zagledala to blago, sem takoj vedela, kaj moram iz njega sešiti. Prijetne, lahke, zračne in izredno vpojne dekice za naše in vaše najmlajše.

42199236_1909355745838576_3540262020773314560_n

Kolekcija dekic in ostalih izdelkov iz muslina se v naši spletni trgovini večkrat na leto spremeni. Trenutno ponudbo si lahko ogledate tukaj.

Za dekicami so nastale še tetra pleničke iz muslina in pa muslin krpice.

V slabem letu so vsi izdelki iz muslina postali najbolj prodajani izdelki v Nitkini spletni trgovini. Vesela sem da je tako, saj vem, da sto to izdelki, s katerimi so vse moje stranke izredno zadovoljne in se vedno vračajo po nove komplete.

komplet_iz_muslina-6

Komplet iz muslina (dekica iz muslina in komplet treh tetra pleničk)

 

Dekice iz muslina in tetra pleničke lahko uporabljate na več načinov in so namenjene predvsem dojenčkom in malčkom. Dobim pa veliko vprašanj glede uporabe muslin krpic.

 

Komu so namenjene?

 

Namenjene so vsakemu domu, celi družini. Pri nas nimamo več dojenčkov, imamo pa kljub temu vsaj 30 muslin krpic, ki jih vsakodnevno uporabljamo.

  • za pridne mame, gospodinje

Muslin krpice uporabljamo v gospodinjstvu in za osebno nego. Odlične so za brisanje kuhinjskih površin in mize, za brisanje prahu in najboljši izdelek za čiščenje oken, saj ne puščajo nobenih muck, vodo pa izredno dobro in hitro vpijajo.

  • za otroke

Kar precej jih imamo tudi v kopalnici. Nastavila sem jih v spodnji predal, tako da so otrokoma vedno na dosegu. Ko si umijeta roke, odpreta predal in si jih obrišeta z muslin krpico. Ker si še ne znata sama umiti obraza tako, da bi zajela vodo v roke, so muslin krpice odličen pripomoček tudi pri tem. Odkar jih imamo, si lahko zjutraj sama umijeta obraz, kadar sta po obroku vsa zapacana okoli ust, gresta v kopalnico in se brez težav sama umijeta. Vzameta krpico, jo zmočita in si z njeno pomočjo umijeta obraz. In kako ponosna sta, ker zmoreta sama!!

Kadar se tuširamo in kopamo, tudi uporabljamo muslin krpice.

  • za dojenčke in malčke

Nekaj sem jih naredila tudi za svojega nečaka, ko se je rodil. Muslin krpice uporavljajo pri kopanju dojenčka, pri vsakodnevni negi za brisanje in vedno pri previjanju. Namesto da dojenčka pri previjanju obrišete z kosi vate ali vlažilnimi robčki, ki jih nato zavržete v smeti, uporabite muslin krpice, ki jih samo zmočite z vodo – veliko bolj prijazne so do občutljive dojenčkove kože, kot vlažilni robčki, ki jih imate za enkratno uporabo.

Muslin krpice lahko uporabite tudi za podiranje kupčka, brisanje sline ali ostankov hrane.

  • za vse ženske

Muslin krpice ženske uporabljajo za nego obraza, predvsem za odstranjevanje make – upa. Res je, da sem zase v ta namen naredila tudi majhne, okrogle krpice, podobne tistim okroglim vatkam, vendar mi niso bile všeč. Ker so bile precej majhne, so se pri pranju v pralnem stroju vedno kam zataknile in morala bi jih prati več skupaj, v posebni mreži in zaradi tega sem obupala nad njimi.

Potem pa sem za odstranjevanje make-upa začela uporabljati muslin krpice in ne zamenjam jih za nič. Krpice so po vsakem pranju mehkejše in bolj vpojne, nanjo samo nanesem micelarno vodo in si nežno odstranim ličila. Ker je krpica dovolj velika, eno za za namen uporabim tudi večkrat, na različnih koncih in jo nato dam v pranje.

  • najbolj pomembno

Tako kot pri negi dojenčkov, lahko tudi pri negi obraza muslin krpice operete in uporabljate večno, pri tem pa skrbite za naravo in ne pridelujete nepotrebnih vsakodnevnih odpadkov.

dav

Nepogrešljive muslin krpice.


 

Značilnosti muslina in naših izdelkov

  • 100% bombaž
  • mehek, zračen
  • izredno vpojen
  • prijazen do otrokove kože
  • vsi izdelki imajo 4 plasti tkanine (za primerjavo – klasična tetra plenica ima gramaturo 100g/m2, naše pleničke, dekice iz muslina in tetra krpice pa 276g/m2, zaradi česar so naši izdelki še bolj prijetni
  • po pranju se tkanina nekoliko skrči in z vsakim pranjem postane bolj mehka
  • OEKO-TEX® Standard 100

 

dav

Izredno kvalitetne tetra pleničke.

 

Kazen ali pomilostitev?

Dan se je začel kot po navadi. Vsa zalimana sem si skuham močno turško kavo, jo odnesem v svojo pisarno in se usedem za računalnik. Ob počasnem srkanju kave se mi v glavi hitro vrti moja neskončna “to do” lista.

Delam, hitim, gledam na uro in se jezim. Zdi se mi, da je čas edina konstanta v mojem življenju. Jezi me, ker ne znam vplivati nanj in še bolj pa to, ker tega enostavno ne sprejmem, kot vsi normalni ljudje.

Kot vedno, sem lovim zadnje minute. Tečem v hišo, odrežem kos kruha, ga na hitro namažem in šibam v avto. Medtem vsaj 10 x pogledam na uro. Še vedno se ni ustavila.

Med potjo me pokliče prijateljica. Vesela sem njenega klica.  Naj ustavim avto in se javim? Ne, nimam časa, zamujam. Vseeno se javim. V levi roki držim telefon in prijetno klepetam s prijateljico, nakar ga vržem na tla in zavpijem, da bi me slišala: “Fak, policaji! O faak, utavl so me! Pa to ni res!! Kakšno imam jst srečo.”

“Dober dan, vozniško in prometno prosim” reče prijazen človek v uniformi. Vsa živčna mu dam prometno in iščem denarnico. Vse zmečem iz torbe, jo končno najdem, a v njej niti vozniške, niti moje osebne.

Gospod policaj je prosil za moje podatke, sej je moral preveriti, da nisem morda gospa Ilegalka, nato pa mi je nazaj prinesel kazen, zaradi uporabe telefona med vožnjo. To, da nedefinirana hodim po svetu, naj bo zaenkrat samo opozorilo.

Izroči mi papirje, sprejmem svojo kazen in mu rečem “hvala”. On pa me prijazno pogleda in reče: “Se opravičujem, ampak moral sem vam napisati kazen.”

“Ja, seveda! Edino prav, da ste mi jo napisali. Zaslužila sem si jo.”

Že cel dan razmišljam o prijaznem gospodu policaju. Kako težko mora biti zanj, za njegovo čisto dušo, da vsakodnevno deli kazni, ki mu gredo težko od rok. Kako težko mu je sprejemati negativno energijo voznikov, ki se ne zavedajo, da gospod policaj ni prav nič kriv. Mi smo tisti, ki delamo neumnosti, mi smo tisto prekrške in s tem ogrožamo sebe in druge.

Vozila sem s telefonom v roki in dobila sem kazen.  A bolj ko razmišljam, se mi zdi, da to ni bila kazen, temveč pomilostitev – po nepotrebnem sem ob 60 evrov, vendar imam neprestano v glavi samo to, da bi po nepotrebnem lahko bil nekdo ob življenje.

VOZIMO PAMETNO!


Foto vir: Google

Ghee maslo

Pred parimi leti me je prijateljica, ki je bila takrat v skrbeh za moje zdravje, večkrat poklicala, da me je vprašala, kako sem. Ta “kako si” ni bil nikoli le skupek besed, ki jih človek izreče, ne da bi se sploh zavedal njihovega globokega pomena. Ta “kako si” ni nikoli pričakoval hitrega in praznega odgovora in komaj čakal, da nadaljujemo pogovor z manj vrednimi vprašanji in nepomembnim govorjenjem, ki samo krade naš čas. Ne. Ta “kako si” je bil vedno nekaj posebnega in pričakoval je odgovor v obliki kratkega poročila.

Besede so bile izgovorjene tako, da sem vedno čutila, kako jo resnično skrbi zame, za moje zdravje. Le kako je ne bi. Vedela je, da imam za sabo dve nosečnosti, majhno deklico, ki se ponoči neštetokrat zbuja in čez dan iz ogroženosti zaradi novorojenega bratca neprestano kliče po pozornosti. Vedela je, da mlajšega maratonsko dojim in premalo jem ter skoraj nikoli ne počivam. Vedela je, da gradiva hišo in zato nimamo pravega doma, kjer bi se lahko posvetila najinemu ustvarjanju v kuhinji. Vedela je, da imava poleg vsega še dva rastoča posla, ki ju kljub vsemu, morava negovati, če želiva, da ju obdrživa.

Vedela je, da sva ob skrbi za najina otroka in ob delu, ki naju je klicalo zgodaj zjutraj, čez dan in največkrat tudi ponoči, najino lastno zdravje popolnoma zanemarila. Vedela je stvari, pred katerimi sem si sama zatiskala oči, vse dokler me ni njen “kako si” spet priklical v realnost in potrkal na del mojih možganov, kjer se je skrb za lastno zdravje spremenila v “tole boš pač še morala zdržat”.

Nikoli ni bila očitajoča, za kar sem ji še posebej hvaležna, saj so bili očitki zadnje, kar sem takrat potrebovala. Vedno se je opremila z maksimalno mero razumevanja, prijaznosti in nesebične pomoči.

Ko sem ji nekako uspela odgovoriti na njen “kako si”, pa je z druge strani vedno zazvenel stavek, ki ga je v vsem tem času uspešno zapisala globoko v mojo zavest: “Upam, da vsaj zdravo ješ/jesta.”

Ne vem, kako sem odgovorila na ta komentar, verjetno mi sploh ni bilo treba, saj je bila ta poved vedno le uvod v njene nasvete o zdravi prehrani. Nekega dne, me je med drugim vprašala,če uporabljamo Ghee maslo. 

“Ne uporabljam, nekaj sem sicer že slišala o tem, ampak saj veš, nimam časa, da bi se poglobila.” Moj klasičen odgovor! Ona, ki je že leta moja bližnjica do informacij, povezanih z zdravjem, pa je potrpežljivo dodala: “Vem. No, jaz sem ga ravno skuhala. Ti ga pošljem. In Nina, začni ga uporabljati!”

Še isti teden je na naš naslov prišel paket z domačim Ghee maslom. Kot vedno, sem ji tudi tokrat slepo zaupala in ga začela uporabljati v naši vsakodnevni prehrani.

Iz vrtinca norosti smo se uspešno rešili. Sedaj imamo svojo hiško in svojo kuhinjo, v kateri tudi sama kuham svoje Ghee maslo. Imam nekoliko več časa, ki ga lahko posvetim raziskovanju in branju, kar je pripeljalo do tega, da Ghee maslo uporabljam s še večjim veseljem in užitkom.

Po njenem receptu ga sedaj pripravljam tudi sama in z njenim dovoljenjem ga z velikim veseljem delim tudi z vami. Ona pravi, da je znanje treba deliti. Kako zelo se strinjam z njo!

Ne razmišljajte, delite ga tudi vi.


GHEE MASLO

  • POTREBUJEMO

500 g masla (nesoljen, narejen iz sladke smetane)

 

  • PRIPRAVA
  1. Maslo, iz katerega boste kuhali Ghee maslo lahko naredite tudi sami tako, da sladko smetano stepate toliko časa, dokler se ne spremeni v maslo. Več o tem postopku si lahko preberete tukaj.
  2. V suhokozico damo maslo in ga segrevamo pri nizki temperaturi.
  3. Ko se maslo stopi, ga počasi segrevamo do vretja in znižamo temperaturo do točke, ko se vrenje le težko opazi. Tako pena ne bo prekipela. Na začetku lahko tekočino malo premešate.
  4. Pene, ki nastane ob tem, ne odstranjujte, ker vsebuje zdravilne sestavine, ki se bodo pretopile v ghee.
  5. Ko se maslo pod peno prične bistriti (postane prozorno in zlato rumeno) in se ne peni več, kozico odstavimo, malo počakamo, da se usedlina na dnu umiri in z žlico poberemo ostanke pene.
  6. Maslo precedimo skozi čisto gazo.

 

  • POMEMBNO

Pazite, da se usedline na dnu posode ne prežgejo. Ko so zlato rumene barve ali malce rjavkaste barve, je ghee pripravljen.

Ghee je čist, zlatorumen, prozoren in ima vonj, ki spominja na kokice.

 

  • UPORABA

Ghee maslo nadomesti surovo maslo. Uporabljate ga lahko povsod, kjer bi sicer uporabili maslo ali druge maščobe. Lahko ga namažete na kruh, ga jeste samega ali dodate različne namaze po vašem okusu. Uporabljate ga lahko pri pečenju (zelenjava, palačinke…) in cvrtju. Sama ga rada dodam kuhani zelenjavi in rižu. Ghee maslo lahko dodate toplemu mleku in bo imel odličen učinek na izboljšanje vaše prebave. Nujno pa poskusite tudi piškote, ki ste jim namesto navadnega masla, dodali Ghee maslo! Pri tem le pazite na razmerje, saj je Ghee skoncentriran in ena žlica Gheeja nadomesti cca 3 žlice navadnega masla.


Uživajte, eksperimentirajte, uporabljajte, raziskujte, sprašujte, delite, se izobražujte, razmišljajte, se pogovarjajte, svetujte, delite svoje znanje in srkajte znanje drugih,… Samo ne bodite leni. Svet je veliko več kot to, kar mislimo, da vemo.

 

Draga moja Urša, tebi pa lahko rečem le HVALA, vedoč, da je ta hvala vedno premalo.


Še nekaj koristnih povezav:

http://www.ghee.si/lastnosti-gi

https://zenska.hudo.com/zdravje/zdravo-zivljenje/ghee-maslo-zakaj-je-koristno-in-kako-ga-pripraviti/

https://www.kulinarika.net/zdravje/hrana-in-zdravje/723/ghee-maslo/

Pajkova mreža

Danes zjutraj smo prebirali knjigo Zakaj. Enciklopedija za otroke. Med drugimi zanimivimi temami smo naleteli tudi na nekaj vprašanj o pajku.

Otrokoma sem prebrala in razlagala o tem kako in zakaj pajek plete mrežo. Tematika jima je bila zelo zanimiva, zato se je celo dopoldne razvilo v skupek različnih dejavnosti, ki so se navezovale na pajka in njegovo mrežo.

Najprej sem vsakemu dala klopčič volne in v hipu sta se spremenila v pajka. Hodila sta po dnevni sobi in razvijala volno oziroma pletla svojo mrežo. Kakšno veselje!

Medtem, ko sem ju opazovala, pa sem se spomnila igre Pajkova mreža, ki smo se jo z učenci večkrat igrali v šoli.

Pripravila sem dva stola in skupaj smo med njima naredili pajkovo mrežo. Mimogrede sem povedala še zgodbico o tem, kako je to mrežo spletel velik pajek, ki sedaj čaka muhe, da se ulovijo vanjo, da jih bo potem pojedel za kosilo.

unnamed

Takoj ste se spremenila v dve majhni muhici, ki sta se morala uspešno prečkati pajkovo mrežo. Pomembno je, da se mreže ne dotakneta in se ne zapleteta vanjo. Če se mreža zatrese, pride velik pajek in muhice poje.

Vsakič znova me preseneti, kako otroci vse to vzamejo zares. Vživijo se v vloge, v igro, kot da gre za življenje in smrt. Prav lepo ju je bilo opazovati, kako sta se plazila pod mrežo, jo prestopala in se ji ogibala, jo preskakovala. Mreža je bila kar gosta, a Zoji je kljub temu uspelo, da jo je nekajkrat brez dotika prečkala, medtem, ko se je Lenart vsakič zapletel, zato sem zanj malo prilagodila pravila. Če se zapleteš, se moraš sam uspešno rešiti iz pajkove mreže. Vsakič, ko se je zapletel, je previdno prijel nitke volne, jih dvigoval nad glavo ali prestopal, vse dokler mu ni uspelo priti na drugo stran.

Čez nekaj časa sta si igro sama priredila tako, da je Lenart čakal na mreži, Zoja pa je bila muha, ki je letala po dnevni sobi, priletela do mreže in takrat jo je moral pajek ujeti.

Na koncu pa se je vse skupaj spremenilo v igro lovljenja in premagovanja ovir (mreže, ki je bila prepletena med stoloma).

Kako zanimivo – en pajek, ena mreža, dva otroka in nekoliko domišljije in smo bili zaposleni za celo dopoldne.

Otroka sta se pri vsem te igranju pošteno utrudila in trenutno oba prav pridno pančkata.  Jaz pa grem pospraviti naše dopoldansko razdejanje.

 


Verjetno ste že slišali za NTC sistem učenja, če ne za to, pa zagotovo vsaj po imenu poznate njegovega avtorja dr. Ranko Rajovića. Če vam tudi to ni znano, vam svetujem, da malo pogooglate in preberete kaj o tem, saj je ta pristop učenja po mojem mnenju resnično odličen.

Telesno gibalne igre so izrednega pomena za razvoj sinaps v možganih. To se morda sliši zelo zahtevno, vendar v ta sklop spadajo povsem preproste dejavnosti, ki jih lahko z otroki izvajate vsak dan tudi doma.

“To so telesno-gibalne igre z veliko bivanja na prostem, hoja in tek po valovitem terenu,
preskakovanje, plazenje (otrok naj bo veliko bos), vrtenje okoli svoje osi, veliko
različnega skakanja (kot po postelji, trampolinu …), plezanje po stolih, drevesih,ostalih
plezalih ter vaje za ravnoteţje (hoja po gredi, robnikih, klopeh, črtah …).”

(Vir: http://vrtec-velenje.si/wp-content/uploads/2014/08/ZBORNIK-NTC-interni1.pdf)

Pajkova mreža je ena izmed teh aktivnosti iz prvega sklopa dejavnosti, ki spodbuja različne gibalne dejavnosti otrok, zavedanje lastnega telesa in doživljanje ugodja v gibanju, pridobivanje zaupanja v lastne gibalne sposobnosti in v svoje telo, sproščeno izvajanje naravnih oblik gibanja (plazenje, skoki, valjanje), razvijanje koordinacije celotnega telesa in ravnotežja. 

Zanimive članke ali oddaje na to tematiko si lahko pogledate tudi na https://www.mensa.si/

 

Prijetno branje, raziskovanje in učenje vam želim

 

Nina

 

 

Cake pops

Zadnjič smo bili na praznovanju rojstnega dne in tam je Zoja prvič videla in jedla Cake Popse. Noro res, kaj to naredi otrokom. Sladica, ki sem jo sama že velikokrat videla, a je nikoli nisem poskusila, ker sem si zamislila, da je preveč sladka in mi zato ne bo dobra, je Zojo posrkala vase. Če je ne bi ustavila, sem prepričana, da bi sama pojedla cel kozarec tek lizik – kakor jih je ona poimenovala.

Nekje vmes, med navdušenjem in okušanjem, je vsa zapacana od čokolade in s prepolnimi usti zastavila vprašanje, ki sem ga malo bala, a sem ga hkrati tudi pričakovala: “Mami, a boš ti tudi meni naredila te lizike, ko bom imela rojstni dan? Boš, ne?”

In kaj naj reče mama v takem primeru? “Bom, seveda, da bom” je bil moj prvi in precej trapast odgovor.

Zakaj trapast? Ker še nikoli nisem delala Cake Popsov, ker sem slišala, kako težko jih je narediti, da je z njimi res velikost dela, da je ogromno packanja in poleg vsega obstaja velika verjetnost, da ti sploh ne ratajo tako, kot bi bilo treba.

Ampak, “bom, seveda, da bom”, je bil moj prvi odgovor in ker svoje otroke učim, da obljuba dela dolg in jima želim biti pri tem kar se da dober zgled, sem imela natanko nekaj dni časa, da sem ponotranjila ta “bom, seveda, bom” in tudi sama začela verjet, da jaz to zmorem.

Na Pekis.si sem naročila paličice za popse (morajo biti papirnate ali lesene), perlice za posip in moder čokoladni obliv za popse.

Pripravila sem sebe in teren. Kljub temu, da vedno pečem skupaj z otrokoma, sem tokrat presodila, da izdelava Cake Popsov zagotovo ni projekt, ki bi si ga želela izpeljati skupaj z njima. Vsaj prvič ne. Ko jih bom delala naslednjič,  bosta zagotovo tudi onadva ustvarjala po svoje, z mano.

Včeraj sem poklicala prijateljico in jo prosila za recept in natančna navodila za izdelavo Cake Popsov. Bom kar citirala njene besede, saj so bila navodila odlična, glede na to, da so mi Popsi kar dobro uspeli.

Aja, sem ženapisala, da Cake Popsov nisem nikoli jedla, ker sem se odločila, da niso dobri. No, včeraj me je prevzel vonj zdrobljenega biskvita, pomešanega z mascarponejem in nutello. Sem nesla eno kroglico v usta, da se prepričam, če je okus vsaj približno tako dober kot vonj. Aha, je! Odlične soooo! Nisem sladkosnedna, a vseeno me je skrbelo, da bom pojedla vse, preden jih bom sploh dokončala. Res so dobre. Njami.

DSC00432

 


“Nina koliko bi jih pa rada naredila? 50? Ok, potem naredi takole:”

(Aja, mimogrede, ni jih nastalo 50, ampak skoraj 100!!)

SESTAVINE

5 jajc

250 g moke

200 g sladkorja (lahko tudi manj)

1 dcl vode

1 dcl olja

1 pecilni prašek

 

  • cca 350 g mascarponeja in nutella po občutku
  • 400 g čokolade in malo olja za preliv (ali preliv, ki sem ga jaz kupila v Pekis.si)

 

  1. Maso za biskvit naredimo tako, da penasto vmešamo jajca in sladkor, dodamo olje in vodo, na koncu pa še moko s pecilnim praškom. Nuša je rekla takole: “Dej pečt pa naj se peče, dokler ni pečeno.” Jaz bom malo bolj natančna – naj se peče v predhodno ogreti pečici, na ventilaciji, 180 stopinj, cca 20 minut oziroma dokler ni pečeno.

(Tole je meni osebno najbolj preprost recept za biskvit, ki ga pogosto spečem, prerežem na pol in polovico namažem z mešanico mascarponeja in kisle smetane in posujem s kokosovo moko, drugo polovico pa namažem z marmelado z okusom gozdnih sadežev. Obe polovici dam skupaj tako, da sta oba namaza v sredini. Ne vem, kako se temu pecivu pravilno reče, jaz ga imam zapisanega kot babičino pecivo. Probajte, res je preprosto in dobro.)

2. “Nina, ko bo biskvit pečen, ga pusti, da se ohladi, nato ga z rokami raztrgaš na manjše dele in čist, čist, čist, ampak res čist, zdrobiš. Da ne boš pustila, kakšnih večjih kosov, ker ne bo dobro.” In tale del sem zelo resno vzela. Biskvit sem razdrobila na prakoščke!

IMG-8476

3. Ko je biskvit dobro razdrobljen, mu počasi dodajaš mascarpone in nutello.

IMG-8477

Za začetek bi rekla, da dajte 3 velike žlice mascarponeja in 2 veliki žlici nutelle. Zmes z rokami dobro premešajte, zgnetite in po potrebi dodajajte mascarpone. Moj biskvit se je obarval na rjavo in zmes je po gostoti spominjala na tisto maso, iz katere delamo rumove kroglice. Zelo pomembno je, da masa ni presuha ali premokra. 

4. Maso za 1 uro postavi v hladilnik.

5. Nato iz mase oblikuj kroglice in jih za 20 minut daj v skrinjo.

56475800057--54D5A5BB-2959-42C2-859C-DFFD799CF185

6. Medtem časom nad soparo stopiš čokolado. Dodaš ji cca 2 žlici jedilnega olja, da jo nekoliko razredčiš. To čokolado boste kasneje uporabili tudi za namakanje kroglic. Polovico kroglic vzameš iz skrinje. Paličico namočiš v stopljeno čokolado in jo zapičiš v kroglico. Kroglice na paličici daš nazaj v skrinjo. Enako narediš še pri drugi polovici kroglic.

7. Čokolada za preliv je že stopljena in pripravljena. V tem času se je ravno prav ohladila, da bo primerna za namakanje kroglic. Iz skrinje vzamemo kroglice na palčki, po 5 naenkrat. Kroglico namočimo v stopljeno čokolado in jo nežno otresemo. Paličico zapičimo v stiropor in takoj potresemo s perlicami. Če se perlice ne primejo, se je čokolada na kroglici že preveč ohladila, strdila, kar pomeni, da boste vse skupaj morali delati nekoliko hitreje. Če se čokolada na kroglici ne strdi hitro, pomeni, da so kroglice, ki ste jih vzeli iz skrinje še pretople. Opazila sem, da sta temperatura ohlajenih kroglic in temperatura stopljene čokolade na tej točki ključnega pomena. Težko vam točno razložim, do stopinj natančno, kako mora biti, ampak prepričana sem, da boste dobili občutek. Ko jih narediš 100, ti postane vse jasno:)

IMG-8490

Nuša mi je svetovala, naj si pogledam še kakšen posnetek na You tube, da mi bo bolj jasno, kako se jih namoči, zapiči in posipa. Tukaj si lahko ogledate posnetek/posnetke.

Se sprašujete, zakaj so vsi popsi modri? Ne vem, vprašajte našo Elso:)

 


Kakšno veselje!

Zelo dobra življenja

Odkar sem mama, mi drastično primanjkuje časa zase. Ja, ja… sej vem – vzet si ga je treba. Ampak jaz sem tiste sorte mama, ki si ga pač ne vzamem. Ker imam slabo vest za vsako uro, ki je ne preživim z mojima otrokoma, čeprav mi je v teoriji vse jasno, kaj je prav in kaj ni, kaj je normalno in kaj ni. No, jaz zagotovo nisem normalna. Preveč se obremenjujem, preveč razmišljam, ne znam se sprostit. Pa pustimo sedaj to.

Odkar mi primanjkuje časa zase, mi posledično primanjkuje časa za knjige. Za tiste knjige, ki bi jih izbrala zase, za svoj mir, za svojo dušo. Poleti smo se preselili in kljub vsej opremi, so police za moje knjige ostale prazne. Namenoma v hiše ne prinesem vseh škatel s knjigami, ker me bodo samo klicale, jaz pa jim bom morala vsakič povedati, da sedaj pa res nimam časa za branje.

Pred kratkim sem začela sodelovati z našo najbolj znano založbo, Mladinsko knjigo. Vsak mesec mi pošljejo nekaj njihovih novosti. Prosila sem jih, naj se osredotočijo predvsem na slikanice in kartonke, ker za ostale stvari nimam časa. Kljub temu pa sem zadnjič dobila še eno knjigo, ki je bila namenjena meni. Img_00057621

Zelo dobra življenja, ji je naslov. Hmmm…zelo dobra življenja. Kako zanimiv naslov. Kaj je sploh zelo dobro življenje? Razmišljala sem o tem, kakšna je zame definicija dobrega življenja in iz minute v minuto me je bolj zanimalo, kaj ima o tem za povedati Rowlingova.

J.K. Rowling je avtorica knjig o Harryju Potterju. Avtorica knjig, ki me nikoli niso pritegnile. Herryji Potterji in Gospodarji prstanov so knjige, ki se jih na daleč izogibam. Tako mi ni všeč ta žanr, da tudi poskusila nisem nikoli prebrati velikih uspešnic. Ni vse za vsakega.

Tale knjiga pa me je pritegnila. Knjiga je kratka, ima samo 69 strani in ko sem jo na hitro prelistala, sem videla, da ima ilustracijo na vsaki drugi strani.

Počutila sem se kot v osnovni šoli, ko je bilo branje zame še muka. Hodila sem v knjižnico, kot se je za odličnjakinjo spodobilo, in si sposojala knjige glede na število ilustracij, ki jih je imela. Če jih je imela premalo, ni šla z mano.

Tokrat sem se ilustracij razveselila, ker sem tako vedela, da mi bo tokrat uspelo – končno bom po dolgem času prebrala eno knjigo zase.

Naslednje jutro sem zgodaj vstala, ker sem začela delati, a tam na pisarniški mizi je ležala knjiga. In me klicala. “Ojoooj, pa ne zdej, zdej moram res delat!” A ni dala miru. O tem vam govorim. Knjige mene kličejo. Ok, delo bo počakalo.

Odprla sem jo in začela brati. V bistvu gre za zapis govora, s katerim je pisateljica nagovorila študente Harvarda, ene najbolj elitnih svetovnih univerz. Ob pripovedovanju svoje življenjske zgodbe je poudarila, kako je za uspešno in dobro življenje nujno doživeti tudi neuspeh, pomaga pa tudi dobra mera domišljije.

Tole je kratek in jedrnat opis knjige. Sama imam navado, da ko berem knjigo, se nekako odprem, se prepustim in pustim, da vse besede, stavki pridejo do mene in jih moj um vsrkava in interpretira po svoje. Vedno mi je bilo všeč branje med vrsticami, iskanje nekega globljega pomena.

Ravno zaradi tega, se me je ta knjiga dotaknila. Tako zelo, da o njej pripovedujem, kadar le lahko. Tako zelo, da o njej celo pišem. Pisateljica je v enem govoru strnila čisto vse, kar je pravzaprav pomembno za zlo dobra življenja.

Všeč mi je, ker je njen govor, njena zgodba, po eni strani zelo direktna, po drug strani pa ti na vsaki strani en kratek in jedrnat stavek da misliti. To je knjiga, ki jo bom zagotovo še večkrat prebrala.

Vsekakor sem vesela, da sem naletela na Zelo dobra življenja, saj v naslednjem letu ne bom imela težav pri izbiri rojstno dnevnih daril za moje najbližje – dobili boste knjigo, ker tudi vam želim zelo dobra življenja.


Misli s knjige, ki so se me dotaknile

Dokler se ne znajdeš v težavah, nikoli ne boš spoznal samega sebe in nikoli ne boš vedel, kako močne so tvoje vezi s prijatelji.

Življenje je težko in zapleteno in nihče ga ne more imeti pod nadzorom, in ko se tega ponižno zaveš, te njegova spremenljivost ne bo več mogla potolči.

Tisti, ki nočejo sočustvovati, dajejo moč resničnim pošastim. Kajti četudi hudodelstva sami nikoli ne zgrešimo, ga s svojo brezbrižnostjo na skrivaj podpremo.

Ne potrebujemo čarovnije, da bi spremenili ta svet, v nas je že vsa za to potrebna moč.

Pred polovico svojega življenja sem si namreč prizadevala doseči nelagodno ravnovesje med tistim, kar sem želela in tistim, kar so od mene pričakovali drugi.

Nemogoče je živeti in ne doživeti neuspeha, razen če živiš tako previdno, da bi bilo vseeno, če sploh ne živiš – kar je seveda utelešenje neuspeha.

Kar dosežeš v samem sebi, bo spremenilo zunanjo resničnost.

Kakor velja za pripovedi, tako velja tudi za življenje: ne šteje, kako dolgo je, temveč kako dobro.

Vsem vam želim zelo dobra življenja.

Jabolčna pita

Tale objava je spisana izključno z namenom, da z vami delim recept jabolčne pite, ki sem jo pripravila zadnjič in nekaj slikic objavila na IG story. Kar nekaj sporočil sem dobila, če lahko posredujem recept.

Seveda lahko in ga bom. A najprej moram nekaj besed nameniti najboljši jabolčni piti. Morda bo tole izpadlo kot reklama, vendar ni. Ali pa je. Saj je vseeno. Zdi se mi zelo sebično, da ne bi tudi vam povedala, kako lahko pridete do najboljše jabolčne pite…na svetu.

Poznate Majo iz Pie Shop Slovenija? Ja, Maja jih dela. Uf, se mi že cedijo sline, ko samo pomislim nanjo. Na pito, se razume.

 

Odkar sem prvič poskusila Majino pito, mi jev trenutku ubila veselje do peke pite po svojem receptu. Zakaj bi sploh jo pekla, če vem, da ne bo nikoli takšna, kot je njena. Ja, lahko bi našla recept, lahko bi celo Majo prosila, če mi ga da, ampak nočem.

Ne želim sama sebi vzeti občutka veselja, ko dobim v roke lepo belo škatlo, z veliko zlato pentljo in črno nalepko na kateri piše Pie Shop – ameriške pite, v njej pa se skriva, po navadi še topla, sladka in neverjetno hrustljava jabolčna pita. Vse to z Majino pito je ritual, proces, nagrada, ki si jo privoščim vsake toliko in me nikoli ne razočara. Nočem uničiti tega.

24294065_191598374732519_6695670146835472037_n

Sladka, sočna in neverjetno hrustljava jabolčna pita izpod rok Pie Shop.

Te dni sem čudne volje. Po moje PMS dela svoje. Razmišljam o Majini piti. A Maja je na dopustu.

Ko dobim to informacijo, vsa tečna na glas izgovorim: “Pa kaj, a se bodo že nehal ti dopusti letos?! Folk sam še po dopustih hodi in človek si ne more niti ene pite več privoščiti!”

Počutim se kot odvisnik. Vem, da bi mi njena pita polepšala dan. Enostavno vem.

Nima veze. Ni kriv dopust, ni kriva Maja. No ja, malo je kriva Maja, ker ne vem kdo še gre za tri tedne na dopust in to glih takrat, ko imam jaz PMS?! Res, prav nič ni razmišljala!

V bistvu mi gredo najbolj na živce jabolka, ki jih ne morem pojesti in že vidim, kako bodo zgnila in potem bom spet tečna, ker bom spet morala zavreči toliko hrane.

Ok, pa bodite vsi na dopustu! Sama si bom spekla svojo pito!

In sem jo. Ne morem verjeti, da sem se sredi vrhunca svoje tečnobe lotila takšnega opravila, a sem hkrati ponosna, ker sem si spet dokazala, da je res vse samo v glavi.  Res, vse je v glavi!

Tudi moja pita je bila dobra, drugačna, a Majina je še vedno daleč najboljša.


TESTO (za dve okrogli piti)

60 dag moke

40 dag masla

20 dag sladkorja

1 jajce

 

NADEV

0,5 kg sladke skute

0,5 kg naribanih jabolk

20 dag mletih lešnikov (lahko tudi orehov)

5 žlic sladkorja (lahko tudi manj)

malo cimeta

1 vanilijev sladkor

 

GLAZURA

1 jajce

1 žlica sladkorja

 

PRIPRAVA

  1. V posodo damo moko, maslo, jajce in sladkor in vse skupaj zgnetemo v testo.
  2. Razdelimo ga na 4 enake dele in pustimo počivati vsaj pol ure.
  3. Pripravimo nadev iz jabolk – jabolka naribamo, dodamo sladko skuto, sladkor, lešnike in cimet. Vse dobro premešamo.
  4. Testo razvaljamo in ga položimo v pekač vse do robov.
  5. Na prvo plast testa damo polovico nadeva iz jabolk in ga enakomerno razporedimo po celotni površini.
  6. Razvaljamo še drugo polovico testa in ga narežemo na približno 1 centimeter široke trakove. Trakove v obliki mreže razporedimo po nadevu.
  7. Z vilico umešamo jajce in s čopičem premažemo pito.
  8. Pito enakomerno potresemo s sladkorjem.
  9. Ponovimo postopek še za drugo pito.

IMG-1231IMG-1232IMG-1233IMG-1236Včasih sem po tem receptu delala jabolčno pito tako, da sem za eno pito uporabila vse sestavine. Pito sem pekla v velikem pekaču od pečice. Odkar imam okrogle pekače za pito, raje naredim dve okrogli piti, samo zato, ker sta mi okrogli piti bolj všeč.

 

Pa dober tek!

Najboljši šmorn

Šmorn… boste rekli. Nič posebnega, vsi ga že poznamo.

Ja, tudi to sem jaz rekla zadnjič, ko mi je Jože povedal, da bomo na eni poroki s Catering Kukman pripravljali šmorn ali bolje povedano carski praženec.

Ob misli na vse noro dobre sladičke, ki jih Jože pripravlja za svoje pogostitve, navaden šmorn ni imel šanse. Vendar je še isti dan to postala moja najljubša sladica. Ga boste poskusili tudi vi?


SESTAVINE ZA ŠMORN (za 8 oseb)

  • 8 jajc
  • 250 g moke
  • 50 g sladkorja
  • 2 dcl
  • 1 pecilni prašek
  • 1 vanilin sladkor
  • maslo za peko

MALINOV PRELIV

  • 300 g malin
  • sladkor
  • voda

PRIPRAVA

MASA ZA ŠMORN

  1. Ločimo beljake in rumenjake. Iz beljakov naredimo sneg.
  2. Rumenjake in sladkor penasto umešamo. Dodamo presejano moko s pecilnim praškom in počasi zmešamo, da dobimo gosto maso brez grudic.
  3. Masi dodamo sneg. Počasi zmešamo in na koncu prilijemo še mleko.
  4. Segrejemo ponev in jo premažemo z maslom. Vanjo vlijemo približno pol centimetra mase.
  5. Na srednji temperaturi nekaj minut pečemo na eni, nato pa še na drugi strani.
  6. Šmorn razkosamo, ga premešamo in še malo popečemo.

MALINOV PRELIV

  1. Zmrznjene maline damo v nizko kozico in jih počasi zavremo. Dodamo jim sladkor in jih dobro zmešamo. Na koncu po občutku dodamo vodo (preliv ne sme biti preveč tekoč).

PRIPRAVA KROŽNIKA

V posodico damo nekaj šmorna in kepico vanilijevega sladoleda. Šmornu dodamo malinov preliv in potresemo s svežimi borovnicami. Dekoriramo še z metinimi listki. Po želji posipamo še s sladkorjem v prahu.

IMG-8824 (1)


Takole sva ga zadnjič na terenu pripravljala midva. Pri delu naju je v objektiv ujela Iva, Studio Ljubezniva. Hvala! 

35135011_10216229712000440_7444944569138937856_n36088207_10216229691799935_948248712176467968_n36251055_10216229761241671_305694426141818880_n36280473_10216229725840786_6258704310272524288_n36240641_10216229725760784_2113020070207684608_n

36329131_10216229691959939_6117078498126331904_n