Krepitev imunskega sistema

Ko gre poletje proti koncu, se v mislih vedno veselim prihajajočega letnega časa in sprememb, ki ga bo prinesel.

Jesen je tista, ki mi poleg zime, zaradi estetskih razlogov velikokrat vzame dih. Vsako leto znova se čudim vsem barvam, ki jih premore. Uživam v pogledu na listje, ki leti z visokih dreves in se poigrava v vetru. In da ne pozabim na tople jesenske sončne žarke, ki jih tako cenim, saj se zavedam, da jih že jutri lahko nadomesti večdnevno deževje.

Me pa ob misli na jesenski čas vedno tudi zaskrbi. V poletnih dneh smo z otroki skoraj cel dan zunaj, na zraku. Hladnejši deževni jesenski dnevi pa poskrbijo, da se čas, ki ga preživimo zunaj, precej skrajša. Celo poletje uživamo sveže sadje in zelenjavo iz domačega vrta, jesen pa s sabo prinese tudi spremembe na našem jedilniku.

Brezskrbne počitnice zamenja vsakodnevna obveznost v vrtcu in šolah, zaradi katere lahko hitro pride do preobremenjenosti in stresa, tako otrok kot staršev.

Vse to (pomanjkanje gibanja na svežem zraku, prehrana, stres, pomanjkanje počitka ali spanca) zelo vpliva na naš imunski sistem.

Ko se poletje končuje, se tudi jaz, kot vsaka mama, pričnem obremenjevati z boleznimi, ki bodo sledile v jesensko zimskem času. Zaradi vseh sprememb v načinu življenja vem, da nam moram pomagati s prehranskimi dopolnili.

Moja prva misel je ameriški slamnik. To je zdravilna rastlina, ki krepi imunski sistem. Ameriški slamnik je zelo učinkovit pri gripi in prehladih. Pred leti, ko je bil imunski sistem mojega očeta zaradi kemoterapij popolnoma oslabljen, smo morali vsi izredno paziti, da ne zbolimo in da ne prenesemo kakšnega virusa nanj. Takrat je bil moj zvesti in vsakodnevni spremljevalec ameriški slamnik. Tableti iz ameriškega slamnika so naredili čudež, saj  v dveh letih nisem zbolela niti enkrat.

Kasneje sem se mu nekaj časa namenoma izogibala, saj me je okus  po ameriškem slamniku spomnil tistih hudih časov.

Letos sem se odločila, da ga vrnem v našo družino. Iskala sem naravni pripravek in želela sem, da je v tekoči obliki, da ga bosta lahko uživala tudi otroka.

Našla sem spletno stran podjetja Soria Natural, kjer sem ostala kar nekaj časa. S svojo zgodbo in izdelki so me prepričali, zato sem odločila za nakup brezalkoholnih kapljic Ameriški slamnik kompleks, ki jih za podporo imunskega sistema uživamo vsi.

Kapljice lahko jemljete na dva načina, kot preventiva (takoj, ko zboli eden od članov družine) ali kot kurativa (takoj, ko začutite prve simptome prehlada)

Otrokoma preventivno dajem po 3 kapljice 3 krat dnevno. Midva pa jih uživava takrat, ko začutiva, da se v najinem telesu nekaj dogaja. Od začetka septembra in do danes sem na ta način že nekajkrat uspešno pregnala bolezen.

Otroka sta v tem času sicer enkrat zbolela. Vendar se mi zdi popolnoma nerealno pričakovati, da bi z jemanjem dodatkov povsem preprečila vse bolezni. Dejstvo je, da otroci imunski sistem še gradijo. Zdi se mi pomembno, da ga ravno zaradi tega še dodatno krepimo, saj tako prehlad potem lahko mine brez ali pa z manj zapleti.

0039387_soria-natural-lazje-dihajmo-sirup-za-otroke-150-ml_550

Ker moja otroka pogosto pokašljujeta, sem za njiju vzela še sirup za otroke Dihajmo lažje, ki je naraven in brez dodanega sladkorja, a kljub temu dobrega okusa in ga zaradi tega otroka z veseljem popijeta. Sirup je namenjen lajšanju kašlja, pomaga pa tudi pri drugih simptomih prehlada: poln nosek, boleča ušesa (zaradi polnega noska).  Za našo uporabo je pomembno tudi to, da je primeren je za otroke od 1. leta dalje.

Z izdelki sem po nekaj mesečnem uživanju izredno zadovoljna in prepričana sem, da nam pomagajo pri krepitvi imunskega sistema, prehladu in kašlju. Pogosto zaidem na stran Soria Natural, saj lahko tam na enem mestu preberem o simptomih določene bolezni, kako si lahko pomagamo in tudi katere izdelke priporočajo za določeno težavo.

Sama dajem velik pomen temu, da so prehranska dopolnila naravnega izvora in ravno to je tisto, zaradi česar se bom tudi v prihodnosti vračala k podjetju Soria Natural. Pomembno pa se je zavedati, da so prehranska dopolnila vedno samo dodatek, morda tista pika na i. Najbolj je pomembno, da za naše telo in zdravje poskrbimo z veliko gibanja na svežem zraku, zdravo prehrano in dovolj počitka.

Ostanite zdravi…

Nina

 

 

 

 

Ne bom pogrešala…

Danes je za mano še ena težka noč. Lenart se je zbujal na 15 – 30 minut. Jokal. Predvidevam, da mu rastejo zobki. Psihično se pripravljam na noči, ki bodo sledile, saj vem, da ta zagotovo ni edina.

Vesela sem, da imam dva zdrava otroka in vsak dan se zavedam, da je zdravje resnično naše največje bogastvo. Vedno se po naporni noči, po napornem dnevu potolažim z besedami: “Zdrava sta.” Ne samo, da to rečem – te besede tudi začutim. Tako močno, kot sem v nosečnosti čutila tiste besede, s katerimi ljudje zaključijo pogovor, ko okorno bodočo mamico povprašajo po spolu otroka.

Zanima jih, kdo se skriva v trebuščku ali vprašajo zgolj iz navade ali pa samo zato, da nekaj rečejo. Nekateri gredo celo stopničko višje in mamici zastavijo vprašanje: “Kaj si pa bolj želiš?” Ali pa že kar sami povedo: “Verjetno si želiš fantka, glede nato, da imate že eno punčko.” A na koncu ta nesmiselni pogovor vedno skupaj zaključimo s tako klišejskim stavkom: “Pa saj sploh ni važno, le da bo otrok zdrav.”

Nihče ne čuti teh besed bolj močno, kot jih čuti mama, ki pod srcem nosi še nerojenega otroka. In točno tako močno čutim hvaležnost, ko se v mislih vsak dan zahvalim višjim silam, ker sta moja otroka zdrava in ker sva zdrava tudi midva. Vse bom prenesla, samo da bomo zdravi.

A kljub temu pridejo naporni dnevi oziroma pri nas so naporne predvsem noči. Človek bi mislil, da sem se po vseh teh letih že navadila, vendar resnica je, da mi vrsta zaporednih nočnih zbujanj načenja domišljijski lik super mame, ki zmore in prenese vse. Smili se mi otrok, ki ima težave, a tam nekje na sredi noči, ki je prepletena z zbujanjem in jokanjem, se pričnem smiliti še sama sebi. Tako pač je. Iskreno. Priznam.

Ko sem danes ponoči tolažila svojega malega princa, so mi po glavi hitele najrazličnejše misli. Seveda je bila večina teh usmerjena nanj in v to, da moram ostati mirna in mu pomagati kolikor se da. V trenutku, ko je prišel miren interval in sva oba leže počasi tonila v spanec, so se v mojih mislih pojavile še besede, ki sem jih v zadnjih letih že kar nekajkrat slišala.

“Uživaj sedaj, ko sta majhna. Boš videla, ko bosta zrasla, boš še pogrešala te čase.”

Hmmm. Zanimivo razmišljanje. Res. Velikokrat sem imela v mislih to modrost. Besede so me spremljale, ko nam je bilo lepo in tudi takrat, ko so stvari postale malce bolj naporne. Ta izredno pameten nasvet sem v vseh teh letih nekako ponotranjila. Dnevi res minevajo s svetlobno hitrostjo in otroka boste prehitro zrasla. Še dvakrat bom šla spat in že bosta v šoli. In nato še dvakrat pa me ne bosta več potrebovala. Groza. Mi gre na jok, že ko samo pomislim na to.

Res je, marsikaj bom pogrešala. A danes sem si kljub temu končno nehala zatiskati oči in si odkrito priznala, da je to zagotovo najbolj butast nasvet, kar sem jih kdaj dobila.DSC01664Prepričana sem, da ne bom pogrešala dolgega obdobja, ko se Zoja kar nekajkrat na noč zbudila v histeričnem joku. Ne bom pogrešala tega, da sva jo s težavo umirila šele takrat, ko je histerično pričel jokati tudi Lenart. Ne bom pogrešala vseh noči, ko sem z njima, vsa nemočna, jokala tudi jaz.

Ne bom pogrešala niti ene težave, ki smo jih imeli zaradi Zojinega spanja. Prav nič ne bom pogrešala občutkov, ko sem se bala večera, ker sem vedela, kaj me čaka.

Ne bom pogrešala vseh nasvetov, ki sem jih  dobila od mamic, ki nikoli niso imele podobne izkušnje. In niti za trenutek ne bom pogrešala, kako nesposobno sem se zaradi večine njihovih izjav počutila.

Ne bom pogrešala juter, ko me zaradi neprespanosti močno tišči v prsih, boli me glava in na splošno se počutim, kot da sem celo noč nekje žurala in popila kar nekaj kozarčkov rujnega preveč. Oh ne. Zagotovo ne bom pogrešala teh občutkov.

Ne bom pogrešala dni, ko imam s težavo odprte oči in kmalu po dvanajsti uri že razmišljam, kako moram spiti še eno kavo, da bom zdržala do štirih. Ob štirih pa še eno, da bom pri življenju do osmih.

Ne bom pogrešala dejstva, da mineva že tretje leto, odkar se zbujam minimalno 5x na noč in da se tako klavrni noči pri nas dejansko reče dobra noč.

Danes sem se, vsa utrujena, odločila, da ne bom pogrešala ničesar. Odločila sem se tudi, da ne bom niti žalovala za lepimi trenutki, ki jih vsak dan doživimo. Živela bom le za sedanjost in ne bom se ozirala nazaj niti naprej.

Vendar kljub tako odlični odločitvi priznam, da si bom ob nočeh, kot je bila današnja, vedno po tihem želela časa, ko se bo stanje tudi v naši družinici normaliziralo. Zjutraj pa bom v njegovem objemu glasno in brez sramu priznala, da se iskreno veselim noči, ki jo bomo normalno prespali tudi mi.

Potniki

Na vsake dva meseca nama celo uspe, da se po uspavanju otrok zbudiva, preseliva na kavč in v miru pogledava en film.

Sama zelo rada gledam dobre filme, predvsem drame. “Itak, to ste pa babe!” reče moj mož. Ja, no… Prav, pa smo. Filmi, ki so popolnoma življenjski in realni, lahko v meni naredijo velik premik. O dobri zgodbi navadno premišljujem še kak teden in vedno pridem do kakšnega novega spoznanja ali osvežim starega. In to je zame rezultat gledanja filma. Če tega ni, je film samo ura in pol stran vrženega časa.

Seveda se tudi zelo rada nasmejem ob dobri komediji. Obožujem trilerje in filme, ki mi prikažejo neko zgodbo, ki jo začutim, se vanjo vživim in ji popolnoma zaupam, na koncu pa ugotovim, da sem bila ves čas v zmoti.

Vsake toliko si vzamem nekaj časa in grem na lov za dober film. Pri tem mi najbolj pomaga Imdb. Tam preberem kratko vsebino filma, pogledam žanr, sorodne filme in tudi oceno filma, čeprav vem, da je ta največkrat povsem irelevantna.

Je pa nekaj, kar me pri izbiranju filmov takoj odvrne. To je oznaka Sci-Fi. Ne maram znanstvene fantastike. Pravzaprav je ne prenesem. Zato mi ni povsem jasno, kako se je film Potniki sploh lahko znašel na mojem računalniku. Vendar se je. Kljub pozni uri, utrujenosti in žanru, ki je zame kot nalašč, da po 10 minutah na kavču zaspim, sem ga pogledala do konca. In ni mi žal.

Zgodba se odvija na vesoljski ladji Avalon (ne morem verjeti, da sploh pišem o tem), na kateri je v hibernaciji več kot 5000 potnikov, ki potujejo na obljubljeno vesoljsko kolonijo, ki je od Zemlje oddaljena 120 let. Zaradi napake na ladji se zgodi, da se Jim zbudi 90 let prezgodaj.

Po enoletnem samevanju in dolgčasu, se zgubljen v vesolju, zaljubi v spečo pisateljico Auroro. Osamljenost in želja po družbi v njemu presežeta zdrav razum in moralo do te mere,  da namenoma zbudi Auroro in jo s tem dejanjem obsodi na smrt na ladji sredi vesolja ter ji vzame življenje na obljubljenem novem planetu.

Zmedena in žalostna Aurora se sčasoma zaljubi v Jima,  s katerim je srečna, vendar jo kljub temu, da je z njim končno spoznala ljubezen, preganja nesrečna misel o krivičnosti življenja in dejstvo, da ni tam, kjer si želi biti.

Najprej sem se vprašala o moralnosti Jimovega dejanja. S tem, ko jo je zbudil, ji je pravzaprav vzel življenje, ki si ga je želela. Zaradi svoje osamljenosti in sebičnosti, je naključno osebo pahnil v doživljenjsko nesrečo. Po drugi strani pa me je film silil, da se postavim v njegov položaj. Sam. Na ogromni ladji. Sredi vesolja. Za vedno. Kaj bi na njegovem mestu storila jaz?

Ne vem. Pravzaprav niti nočem razmišljati o tem. V filmu sem začutila njegovo nesrečo in osamljenost. Od vsega tega bi sam, slej ko prej, zagotovo zblaznel.

Ko sem se postavila v njegovo vlogo in začutila njegovo stisko, sem se močno začela zavedati, kako srečna sem lahko, kar imam, kar imam. Hvaležna sem, da imam svojo družino, moža in otroka. Da imam poleg njih še prijatelje, ki mi stojijo ob strani, poslušajo povzetke mojih dni, ko sem na vrhuncu sreče, pa tudi tiste, ko sem popolnoma na tleh.

Zaradi zgodbe, ki se je odvijala na vesoljski ladji Avalon, sem se ponovno začela zavedati, kako zelo pomembno je, da sprejmemo stvari, ki jih ne moremo spremeniti. Arthur, robot, android da nesrečnemu Jimu odličen nasvet: “Take a break from worrying about what you can’t control — live a little!” Film sem dala na pavzo, si vzela nekaj minut za razmislek in na glas rekla: “Točno to!”

Tudi sama sem velikokrat preobremenjena s stvarmi, na katere enostavno nimam popolnoma nobenega vpliva. Zakaj si to delam? Zakaj skušam spremeniti svet, ljudi okoli sebe in celo njihovo dojemanje sveta? Zakaj se mučim in zakaj včasih traja tako dolgo, da dojamem, da vse kar lahko spremenim, je moj pogled na svet in na ljudi okoli sebe. Zakaj se včasih tako vztrajno upiram toku življenja, namesto da bi se mu enostavno prepustila in zaupala, da se vse v življenju zgodi z nekim namenom – dobrim namenom, z višjim ciljem, ki ga morda v tistem trenutku še ne vidim.

Želim si, da bi se bolj pogosto zavedala, da lahko iz čisto vsake, še tako nesrečne življenjske situacije, izluščim nekaj pozitivnega. Včasih je težko, vendar se da. Vse kar potrebujemo je pozitiven pristop. Včasih pozabim, da je ena izmed poti do sreče je zagotovo pogled na življenje s pozitivne perspektive.

Te dni po ogledu filma razmišljam tudi o tem, kako se ljudje pogosto ne zavedamo, kaj imamo, dokler tega ne izgubimo. Pa naj gre za ljubezen, ljudi, zdravje ali materialne dobrine. Zakaj vse jemljemo tako samoumevno? Zakaj se vsak trenutek v dnevu ne zavedamo svoje sreče. Zakaj ni vsak dan praznik že samo zato, ker smo se zbudili, ker živimo, ker smo še vedno tukaj, obkroženi s svojimi najdražjimi. Danes bom v roke vzela list, nanj napisala VSAK DAN JE PRAZNIK in si ga prilepila na vidno mesto. Prav res, čisto vsak dan, ki nam je dan, je praznik.

Moje končno spoznanje je, da smo pravzaprav vsi samo potniki. Potniki svojega življenja. Kako dolgo bo trajalo naše potovanje, ne vemo in na to pravzaprav nimamo posebnega vpliva. Od nas pa je odvisno, kako kvalitetno bo naše potovanje, s kom bomo potovali in kako se bomo pri vsem tem počutili.

Odločila sem se, da bo moje potovanje čudovita zgodba. In vsem vam želim enako.


Nekaj meni osebno odličnih citatov iz filma Potniki.

“If you live an ordinary life all you will have is ordinary stories.”

 “The universe is not evil but it has a nasty sense of humor.”

 “I see 5,000 people changing their lives for 5,000 different reasons.”

 “I envy you Arthur.  You have a purpose.  You’re always happy.”

“The drowning man will always will always try to take someone down with him.”

“There’s a reason we woke up too early.”

“who wants to sleep on a beautiful day like this?”

“I laught to a man with no pants until I realized I have no legs.”

 “You can’t get so hung up on where you’d rather be that you forget to make the most of where you are.” 

“Take a break from worrying about what you can’t control — live a little!”

 

 

Ostajam doma…

Jutri je prvi november. Državni praznik. Dan mrtvih.

Jutri je poseben dan. Dan, ko se ljudje z mislijo na svoje drage odpravljajo na grobove, prižigajo sveče in točijo solze. Dan, nabit s temačnostjo in žalostjo. Dan, ko so občutki življenjske nemoči in nesreče še močnejši.

To je dan, ko ljudje stojijo ob grobovih svojih dragih, jaz pa zavestno ostajam doma.

Upiram se običajem, upiram se okolici, upiram se svojemu umu in skušam slediti samo svojemu srcu, svojim občutkom…in pa tebi.

Jutri je poseben dan. A zame ne bo prav nič drugače.

Tako kot vsak dan, se bom tudi jutri neštetokrat spomnila nate. Ponoči se bom vsaj enkrat zbudila iz trdnega spanca in nato nekaj minut vsa zmedena zrla v temo, ter skušala še naprej združevati sanje z resničnostjo. Srce me bo bolelo, ko bom dojela, da to ni mogoče.

Sredi noči bom vstala, odšla v kopalnico, si umila obraz in v ogledalu zagledala žalosten in zmeden odsev. Zakaj? Je vprašanje, ki mi bo zopet razburkalo misli. A odgovora tudi tokrat ne bom dobila. S kamnom v srcu se bom vrnila v posteljo in poslušala čim prej zaspati. Moje misli bodo pri tebi.

Jutri ne bo nič drugače.

Igrala se bom s svojima otrokoma in med igro nekajkrat odtavala stran. Daleč stran. K tebi. Razmišljala bom o tem, kako mi je žal, da se moja otroka nikoli ne bosta spočila v tvojem naročju. Nikoli se ne bosta igrala s tabo in se smejala tvojim šalam. Nikoli…

Nato se bo moj pogled ustavil na njej, moji zlati deklici. Vrnila mi bo pogled in z njim omilila mojo žalost, saj me bo kot vedno, gledala s tvojimi temno zelenimi očmi. Pogledala bom njega, mojega čudovitega fantka, kako zatopljen v knjige, glasno čeblja. Takrat bom ponovno začutila, da je del tebe tudi v njem. “Še si tu.” ti bom rekla.

Jutri ne bo nič drugače.

Opazovala bom njega, svojega čudovitega moža in razmišljala, kako žal mi je, da se nista nikoli spoznala. Stopila bom k njemu, ga objela in ga imela še bolj rada, ker vem, da je on tisti, ki si mi ga na pot pripeljal ti.

Jutri ne bo nič drugače.

Zvečer bom sedela v svoji delavnici, za svojimi šivalnimi stroji in precej utrujena še vedno delala. Trpka tišina me bo kot vedno silila k razmišljanju. Ustavila se bom in pogledala okoli sebe. Kaj počnem? Vodim svoj posel. Jaz, vodim svoj posel in vem, da mi brez tebe ne bi uspelo. Dal si mi odlično popotnico za življenje – delovne navade in veliko mero vztrajnosti. S solzo v očeh se bom nasmejala in v tistem trenutku, kot bi mi odgovoril na moje misli, v srcu začutila tvoj ponos.

Jutri ne bo nič drugače.

Ne bom ti prižigala sveč in točila solz. Ne bom obiskala mrtvega kraja, ne bom stala ob tvojem grobu in se prepričevala, da si tam, ker preveč močno čutim, da te ni. Si povsod, le tam ne. Si tukaj, z mano in tukaj živiš.

Ne bom te ubijala, zato bom jutri ostala doma. Zaradi sebe. Predvsem pa zaradi tebe.

* * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * *

Vem, da me razumeš in morda, da bodo nekoč razumeli tudi drugi.

* * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * *

 

 

 

Vse kar rabim, imam

Danes je poseben dan. Pravzaprav na posebne dni niti ne dam veliko. Raje živim v zmotnem prepričanju, da je vsak dan lahko poseben, če mu le dovolim. Vendar danes čutim nekoliko drugače.

Zase bi lahko rekla, da nisem nikoli bila tipična deklica. Dolga bela obleka ni bila nikoli del mojih sanj. Pravzaprav sem vedno v sebi gojila močno prepričanje, da se ne bom nikoli poročila. Nikoli. Prav zares.

A danes je poseben dan. Danes praznujeva obletnico najine poroke.

Spomnim se, kako si nekega dne, minilo je slabo leto najinega poznanstva, prišel domov. Na mizo si postavil majhno škatlico. Med odpiranjem sem slišala tvoje besede: “To je zate. Ko bo čas za to, se boš pa poročila z mano.” Spomnim se, kako sva takoj za tem planila v smeh.

Spomnim se, kako sem te v tistem trenutku takoj imela še bolj rada. Pa ne zaradi prstana. In niti najmanj zaradi poroke, ki se mi je obetala. Moja ljubezen do tebe se je povečala, ker si mi dal prstan v točno takšnem stilu, kot bi si želela.

Ti me poznaš, ti me razumeš. Veš, da ne maram ceramonij. Romantična presenečenja so me vedno bolj odbijala kot privlačila. Zato si izbral zame najboljši način. Čisto preprosto, vsakdanje, sproščeno, nasmejano. Prepričan vame in prepričan v naju, si povedal: “To je zate. Ko bo čas za to, se boš pa poročila z mano.” Sploh ne vem, če sem na tvoje besede odgovorila. Ni bilo potrebe. Vse si povedal sam. Stopila sem izven svojih okvirjev in se prepričana vate in prepričana v naju, prepustila toku dogodkov.

Spomnim se, kako sva se ob večerih nekajkrat pogovarjala o najini poroki. “Jaz res ne bi imela dolge bele obleke in res si ne želim biti v središču pozornosti.” sem ti povedala.

Spomnim se deževne sobote, ko sva podpisala tisti kos papirja.

Spomnim se, neizmerne sreče in ponosa, ki sem ju čutila, ker sem postala tvoja žena. Najin poročni dan je bil točno takšen, kot sva bila midva. Bil je preprost, sproščen in nasmejan. V zraku pa je bilo moč čutiti vonj po sreči.

Spomnim se zamerljivih pogledov in grdih besed, ki sva jih dobila od nekaterih, ko sva naslednji dan povedala, da sva se na skrivaj, le ob prisotnosti prič, poročila.

A danes je poseben dan. Neprijetnim spominom ne dovolim več blizu mojega srca.

Podoživljam tisto soboto. Podoživljam svoje občutke…

Hočem, da veš, da kljub vsemu, kar sva zaradi najine odločitve doživela, ne bi spremenila prav ničesar. Hočem, da veš, da nikoli nisem rabila drage bele obleke, velikega najetega avtomobila, okrašenega z vsemi možnimi ikebanami,  prstana za 1000€ in 150 svatov, ki bi tisti dan plesali z nama.

Hočem, da veš, da ljudi, ki naju ne razumejo, ne rabim v svojem življenju.

Hočem da veš, da vse, kar rabim, si ti.

In vem, da veš, da vse, kar rabim, imam.  S tabo in zaradi tebe.


Hvala Lamai za to čudovito balado. 

Novost te jeseni – Nitkin šal

V Nitkini delavnici se zadnje čase zelo veliko dogaja. Predvsem se trudim, da bi vam čim prej pokazala vse novosti, ki jih imam v glavi, vendar žal ne gre tako hitro, kot bi želela.

Ena izmed novosti jesensko-zimske sezone, ki sem jo že uspela narediti in vam jo pokazati je nov Nitkin šal iz posebnega 100% bombaža, muslina. Blago je izredno mehko in nežno na otip, zato je odlična izbira za občutljivo otroško kožo.

  • Zakaj sem se odločila za spremembe na področju šalov? 

Do sedaj sem, kot vse druge, šivala šale v obliki tulčkov. Šali so bili zelo lepi, vendar iskreno povedano, ko sem gledala, kako se nosijo, z njimi nisem bila nikoli povsem zadovoljna. Motilo me je, ker sem jih morala svojim otrokom vleči čez glavo, poleg tega pa niso bili oprijeti okoli vratu in se mi je včasih zdelo, da ga ima za vratom čisto samo za okras.

Zato sem se lotila novega projekta. V mislih sem imela izoblikovano idejo o novih šalih, ki jo je bilo potrebno le še realizirati. Ko sem brskala po spletu, sem ugotovila, da so prav takšni v tujini že pravi hit in v tistem trenutku sem postala trdno odločena, da jih pokažem tudi vam.

MAT_6798Muslin je blago iz katerega se v tujini zelo veliko šiva. Odločila sem se, da ga preizkusim tudi jaz. Ko sem iz tega blaga sešila prvi šal, sem se vanj zaljubila. V šal in v blago. Zrisala sem kroje, jih stestirala, nato pa naročila veliko zalogo muslina in pričela šivati šale, ki sem jih pokazala tudi vam. Presrečna sem, ker ste se tako pozitivno odzvali na novost, saj to pomeni, da mi zaupate. Hvala vam.

  • Zakaj so mi je nov Nitkin šal tako všeč?

Šal otrokoma enostavno ovijem ali zavežem okoli vratu. Nobenega natikanja čez glavo, ki ga tako ne marata. S tem, ko šal zavežem, mu lahko prilagajam velikost. Ovijem ga lahko tako, da se popolnoma prilega vratu in tako res opravlja svojo funkcijo, ali pa bolj ohlapno in tako ima bolj kot ne funkcijo modnega dodatka.

Zaradi izredno funkcionalnega kroja šale za otroke šivam le v dveh velikotih. Za otroke do treh let starosti priporočam velikost S, za večje otroke pa M. Ker vem, da mamice velikokrat želite biti usklajene s svojimi otročki, sem pripravila tudi kroj v velikost L, ki je namenjen mamicam ali drugim odraslim ženskam. Upam pa, da tokrat kovačeva kobila ne bo bosa in da vsaj enega uspem sešiti tudi zase.

MAT_6807Vem, da so okusi različni in da nekaterim muslin ne bo všeč, zato sem se odločila, da bom enake šale delala tudi iz večnega bombažnega jerseya.

Spremljajte Nitko še naprej – zelo kmalu vam bom predstavila tudi popolnoma nov model šala za mamice.

Za naročila Nitkinih izdelkov mi lahko pišete na facebook ali na ilovenitka@gmail.com.

Hvala, ker ste del moje zgodbe…<3

Nitka logo_cdr17

Odlične fotografije so nastale v sodelovanju z Mateja Tamše – fotografija. Hvala.

 

Sončnica

Zadnji mesec je bolj malo sončnih dni. Sicer se sama strinjam z rekom, da slabega vremena ni, slaba je le oprema. Kljub čudnemu vremenu poskušamo biti čim več zunaj, vendar je res, da tudi škorenjci, dežni plaščki, dežniki, topla oblačila ne pomagajo, da bi bili lahko zunaj cel dan, tako kot ob lepih sončnih dneh. Kar nekaj ur v dnevu ostane v, ki jih preživimo v hiši.

Zase lahko rečem, da sem ena ized tistih mam, ki bi s svojima otrokoma kar naprej nekaj ustvarjala. Trenutno je situacija takšna, da je skoraj vsako ustvarjanje velik projekt, kadar sem sama z otrokoma. A kljub temu se ne dam. Vem, kaj otrokom pomeni prosta igra in prav je da jo imajo. Iz izkušenj, ki sem jih pridobila v šolkih razredih pa tudi vem, koliko otrokom pomeni usmerjeno ali neusmerjeno ustvarjanje. Zato se trudim, da jima to čim večrat omogočim. Poleg tega pa še sama pri tem zelo uživam.

Lenart je še majhen in vse kar počne je to, da nekaj packa – se izraža na svoj, zame bolj naporen način. Vendar se učim globoko dihati in mu pustiti umetničko svobodo, dokler je to še sprejemljivo.

Zoja pa je že tako velika, da se z njo že marsikaj da narediti. Zadnjič sem jo opazila, da jo prevzema neka čudna energija. Naučila sem se že, da jo je treba takrat samo dobro motivirati in njeno energijo preusmeriti v nekaj drugega. Iz naše zbirke materiala za ustvarjanje sem vzela vse pripomočke in pričeli sva z delom.

Ko sem na mizo zložila vse barvne liste, lepilo, risalni blok, škarje in krep papir, je bila njena pozornost popolnoma predana novemu projektu.

Povedala sem ji, da bova ustvarili sončnico. Medtem, ko sem se sama ukvarjala s pripravljalnim delom, je ona po svoje iz papirja rezala oblike, ki naj bi bili cvetovi rož. Velikokrat sem že slišala: “Joj, pa škarje niso za otroka.” Škarje so tudi za otroke, tiste z zaobljenimi konicami, ki so bolj varne in tudi manj ostre. Škarje niso igrača. So pa pripomoček za rezanje in kadar sva skupaj jih ji z veseljem ponudim, saj je rezanje papirja je pri nas že kar nekaj časa ena izmed bolj zanimivih dejavnosti.

Lenart je med tem časom sedel na tleh in bil polno zaposlen s trganjem papirja na manjše koščke. Mislim, da mu je bil všeč zvok, ki je nastajal med trganjem in mečkanjem.

F82DFA8A-7B55-4B10-91F2-A7819480EFE5

Podlaga za sončnico je izgledala takole

Pri delu smo potrebovali tudi krep papir. Narezala sem ga na dolge trakove, nato jih je Zoja natrgala na manjše, cca 5cm dolge trakce. Pokazala sem ji, kako iz trakov naredi kroglico. Morala jih je zmečkati in med prstki ali v rokici valjati toliko časa, da so dobili približno okroglo obliko.

FullSizeRender (4)

Krep papir v roli, trakovih in kroglicah

Ko je bilo kroglic dovolj, je sledila še ena dejavnost, ki je zagotovo na seznamu najboljših pet dejavnosti – lepljenje. V posodico sem ji iztisnila mekol (lepilo), v katerega je namočila kroglico, ki jo je potem prilepila na oranžni del sončnice. Vmes sva se še pogovorili o barvah stebla, listov in cvetov, povedala sem ji, zakaj je sončnica v sredini rjava in še nekaj drugih značilnosti te čudovite rastline. Med lepljenjem je ves čas ponavljala moje besede in se igrala, da je vzgojiteljica, ki otrokom razlaga o sončnici.

FullSizeRender (1)

S prstkom potuj po zeleni barvi, s prstkom potuj po rjavi barvi…

FullSizeRender (2)

Lepljenje

FullSizeRender (3)

Cvet sončnice po naše

Minila je ena ura in sončnica je bila dokončana. Pogled na sobo je bil katastrofalen. Vse povsod je bilo polno majhnih, čudno narezanih teer večjih, raztrganih in zmečkanih kosov papirja, miza je bila precej zapacana z lepilom, rolo krep papirja je Lenart uspešno razvil in na tleh smo imeli dolgo rumeno preprogo. Groza, če na situacijo pogledaš tako ozko. Če pa si pustiš in pogledaš malo širše, vidiš dva srečna otroka, ki sta v tej uri neizmerno uživala, pridobivala nove izkušnje, znanja in spretnosti ter mamo, ki v sebi čuti ponos in občutke samega zadovoljstva.

Kaj sploh je Dolgčas?

Zadnjič me je prijateljica vprašala: “A ti ni nič dolgčas, ko si doma in več ne hodiš v službo?”

Hmmm… Zanimivo vprašanje. Če mi je kaj dolgčas? Enostavno sem ji odgovorila z vprašanjem: “Kaj sploh je Dolgčas?”

Danes pa v  zgodnjih jutranjih urah razmišljam o njenem vprašanju in mojem odgovoru. Kaj sploh je Dolgčas? Razmišljam in spomin se, da sem pravi Dolgčas spoznala v otroštvu, ko sem se kot predšolska deklica čuvala pri svoji stari mami. Ni mi bilo hudega, res ne. Večino časa mi je bilo prav lepo. Bila sem v domačem okolju, si vedno znova izmišljevala nove igre in v njih silila tudi svojega soseda Andreja. Če sedaj pomislim, kaj vse je moral ta revež zaradi mene početi, mi je kar malo hudo. Ker je bil vedno tako zelo vodljiv, sva se res redko kdaj sprla.

Že takrat, v mojem zgodnjem otroštvu sem si želela v vrtec ali v šolo in imela neprestano občutek, da nekaj zamujam, ker sem doma. Predstavljala sem si, kaj drugi otroci počnejo v vrtcu, kako se igrajo in kako otroci v šoli poslušajo učiteljico ter pišejo pomembne stvari v svoje pomembne zvezke. Zato je bilo povsem razumljivo, da se je moral Andrej z mano skoraj vsak dan igrati šolo. Seveda je bil on učenec, jaz pa učiteljica. Včasih mi je uspelo, da sem za to igro dobila še kakšne druge otroke iz vasi. Razred se je napolnil z učenci in jaz, učiteljica sem bila izredno vesela in predana svojemu delu. Prepričana sem, da sem že takrat vedela, kaj bom, ko odrastem.

Včasih pa drugih otrok ni bilo. Vsi mi pripovedujejo, kako sem se znala lepo igrati, tudi če sem bila sama in ne boste verjeli, da se tega spomnim. Spomnim se vseh igrač, ki so mi krajšale čas. Vem pa, da mi je bilo včasih tudi neskončno dolgčas. Takrat sem staro mamo neprestano spraševala: “Mama, kaj naj delam?” Kaj naj delam, kaj naj delam, kaj naj delam?

Podoživljam ta zoprn občutek. Ko imaš dovolj energije, ko bi lahko počel vse, prav vse, pa ne veš, ne kje, ne kako, ne kaj bi začel in potem enostavno ne narediš nič. Vsa energija, ki jo imaš v sebi se porabi zato, da začutiš Dolgčas v vsem njegovem bistvu. Ne vidiš ga, z njim se ne moreš igrati niti pogovarjati, samo čutiš ga. Veš, da je tam in ne bo odšel, dokler nekaj ne ukreneš. Kaj naj torej delam, da mi ne bo več dolgčas? In glava je ostajala prazna. Brez vsake ideje.

Tam nekje vmes – med igranjem šole in surovim dolgčasom, se je rodila moja želja po ustvarjanju. Ročna dela so bila tista, ki so mi pričela krajšati čas. Stara mama je od nekdaj kvačkala in je to znanje prenesla tudi name. Pokazala mi je tudi, kako so včasih na prte z malo debelejšo nitjo (kako se ji pravilno reče sploh ne vem, stara mama ji je rekla “pavlca”) našili različne motive. In tudi to me je naučila. “Štikati” – kot je ona poimenovala to dejavnost. Danes pa vem, da se temu reče vezenje, ročno vezenje. Saj res, tudi “štrikala” sem in šivala gobeline. Pri svojih štirih letih sem sama dokončala svoj prvi gobelin.

Že takrat sem ugotovila, kaj je tisto, kar preganja dolgčas. Delo. Celo življenje sem ga uspešno preganjala. Imela sem službo, ki sem si jo od otroštva želela. Bila mi je pisana na kožo, saj v razredu, med otroci res nikoli ni bilo dolgčas. Moje življenje se je vrtilo okoli te službe. Vendar sem jo pustila. Zakaj? Morda o tem kdaj drugič.

Sedaj sem doma. “A ti ni nič dolgčas, ker ne hodiš več v službo?”, me je vprašala prijateljica. Moj dan se začne z vrčem vroče kave že ob 4ih ali 5ih, a kljub temu je vedno vsaj 5 ur prekratek. Delam na zelo različnih področjih in čisto vsak dan se naučim kaj novega. Nekaj časa sem tajnica, nekaj časa modna kreatorka, potem še šivilja, fotografinja, pripravljalka paketov in še kaj bi se našlo. Poleg tega pišem blog in urejam vse tri (Catering Kukman, Nitka in Touche blog ) facebook strani in instagram profile, vendar žal na tem področju nisem tako pridna kot si želim, ker je moj Čas vedno kratek in dolgega sploh več ne poznam.

V moji delavnici in v moji glavi je toliko energije in želje po ustvarjanju, da s tem zapolnim vsako minuto svojega delovnega dela dneva. Proste ure pa mi krajšata moja zlata otroka.

Včasih razmišljam o tem, kaj delajo moje bivše sodelavke. Vidim jih, kako hitijo po hodnikih in kako v razredu na tablo pišejo pomembne stvari, ki jih učenci prepisujejo v svoje pomembne zvezke. Vendar ob vsem tem nimam občutka, da karkoli zamujam, ker sem doma. Pravzaprav vem, da bi veliko več zamudila, če bi še vedno imela “pravo” službo.

Draga prijateljica, vzela sem si čas in še na dolgo odgovorila na tvoje vprašanje. Verjetno se strinjaš, da je bilo moje vprašanje “Kaj sploh je Dolgčas?” pravzaprav najboljši odgovor.

Nekaj o Nitki in Hvala, ker si

Na stolu sem se udobno namestila. Poravnala sem hrbet, da je med lopaticami dobro zahrustalo, globoko vdihnila in roke položila na tipkovnico. Razmišljala sem o svojem delu.

“Napiši nekaj o Nitki“, mi je rekla. Ok. Ni problema, z veseljem. O Nitki bi res lahko pisala, pisala in potem še malo pisala. “Na kratko, se predstavi” je bil njen naslednji stavek. Na kratko naj se predstavim? Sebe in Nitko? Nemogoče. Kako naj na kratko naj povem o svojih začetkih, vzponih in hudih padcih, o veselju, zadovoljstvu in obupu, ki me spremjlja zadnja leta? Na kratko naj povem, kako sem pričela s šivanjem, kako sva ustvarila Nitko, kdaj mi je pri šivanju prvič priskočil na pomoč on in kako nama je uspelo obdržati Nitko v svojem življenju. Na kratko? Nemogoče.

Vseeno sem pričela s pisanjem. Ves čas sem se trudila, da bom kratka in jedrnata, a kljub temu sem spisala dve celi strani in še malo. Ko sem končala, je sledilo črtanje in brisanje stavkov, odstavkov.

Skrajšano verzijo sem poslala njej.


“Želja po šivanju je v meni rasla kar precej let in pred tremi leti sem začutila, da je pravi čas, da naredim nekaj v tej smeri. Med svojo prvo nosečnostjo sem se udeležila treh šiviljskih delavnic.

Tam sem se naučila svojih prvih negotovih šivov. Prišila sem svoje prve aplikacije. Zlomila svojo prvo iglo. Takoj in brez pomisleka sem si kupila svoj prvi šivalni stroj in z vsemi svojimi velikimi šiviljskimi napakami, ki so se vrstile druga za drugo, nadaljevala delo doma.

Šivanje me je že v samem začetku popolnoma prevzelo. Spomim se, kako sem večino svojega prostega časa presedela za začetniškim šivalnim strojem, šivala stvari, ki jih nisem nikoli potrebovala, samo zato, da sem se učila. Svoj denar sem zapravljala za prve centimetre blaga. Računalnik sem potrebovala samo še zato, da sem se preko spleta učila novih šiviljskih trikov.

V nekaj mesecih sem se naučila precej, zamenjala stroj in rodila hčerko. Šivanje je takrat šele dobilo pravi smisel, saj sem pričela šivati za njo. Moj facebook profil so pričeli krasiti izdelki, ki so vsakodnevno nastajali izpod mojih rok. Kmalu pa sem povsem nepričakovano pričela dobivati svoja prva naročila. In tako je posledično nastala Nitka – unikatni otroški izdelki.

Nitka je danes ime za unikatna, kakovostna in udobna oblačila, ki so namenjena predvsem dojenčkom in malčkom. Za tem imenom stojim skupaj s svojim možem, ki je tudi najpomembnejši del moje zgodbe. Veliko časa skupaj preživiva v najini delavnici, kjer zapisujeva in uresničujeva nove ideje, sprejemava naročila, krojiva, šivava, tiskava in vse ostalo, kar je potrebno narediti, da iz ideje nastane izdelek, ki od naju pride k vam.

Nitka bo decembra praznovala že svoj tretji rojstni dan. Pri dveh majhnih otrocih je vzporedno vodenje posla precej zahtevna življenjska odločitev. V bistvu sploh ne vem, kako nama je uspelo stopiti na to pot in se na njej obdržati. Zadnja leta so polna vzponov in padcev. Velikokrat sem bila že tik pred tem, da bi z delom končala, ker je bilo enostavno prenaporno. Vendar nisem. Zakaj?

Preprosto – v šivanje sem zaljubljena. Kako se človek lahko odreče nečemu, v kar je zaljubljen? Ne more se. Ne bo se. Naredil bo vse, kar je v njegovi moči, da to obdrži.

Zato kljub številnim neprespanim nočem, vrsto odrekanj in neprestanega napornega usklajevanja družine in dela, Nitka ostaja pomemben del našega življenja. Šivanje me neizmerno osrečuje in vesela sem, ker lahko del te sreče preko svojih izdelkov delim tudi z vami.”

DSC01578.JPG

Nitka v reviji Nova


Na stolu sem se udobno namestila. Poravnala sem hrbet, da je med lopaticami dobro zahrustalo, globoko vdihnila in si z rokami podprla glavo. Nisem več razmišljala o svojem delu. Razmišljala sem o njej.

Kako je mogoče, da ona tako močno verjame vame in v moje delo? Ona je tista, ki si vzame čas in mi vedno znova pripoveduje, kako čudoviti so moji izdelki in kakšen smisel za ustvarjanje imam. Ona je tista, ki zvesto spremlja mojo stran in mi pri vsaki objavi stisne spodbuden ‘lajk’ pa še kakšen komentar. Ona je tista, ki mi velikokrat pove, naj zaupam sama sebi, naj se cenim in zavedam, da sem najboljša. Ne vem kako, a v meni vidi tisto, za kar so moje oči slepe.

Draga moja Teja Perjet, saj veš, da je tale zahvala namenjena samo tebi. Lahko bi po alinejah naštevala:

  • Hvala, ker…
  • Hvala, ker…
  • Hvala, ker…

Ne vem, kdaj bi se ta seznam končal in prepričana sem, da bi se takšnega branja naveličala celo ti. Zato bom rekla samo:

HVALA (1)

Nič ni lažje – težje je!

Zadnjič sem pisala o svoji utrujenosti. Vem, da sem s svojim pisanjem v skrbi spravila veliko različnih ljudi – od takšnih, ki so mi zelo blizu, pa vendar niso slutili, kaj preživljam, do takšnih, ki jih pravzaprav ne poznam, a vas je kljub temu zaskrbelo zame. Nekaterim še sploh nisem utegnila odgovoriti – bom, obljubim. Pa vseeno se še tukaj vsem zahvaljujem za vso skrb in nasvete, predvsem pa za čas, ki ste ga s tem namenili meni.

Pravzaprav je vse, kar sem potrebovala to, da svoja čustva zlijem na papir. To mi pomaga že od nekdaj. Moji prvi zapisi sežejo v osnovnošolske klopi, ko pa sem prišla v leta, polna zmedenosti, zaljubljenosti, veselja in hkrati žalosti ter razočaranja, je moje pisanje postalo vsakodnevna stalnica. Ko so se moji občutki spremenili v črke, sem se vedno počutila veliko bolje. Tudi tokrat ni bilo nič drugače. Razen to, da sem te črke objavila in vas spravila v skrbi, za kar se vam opravičujem.

Ko sem pred tedni vsa razmišljala o mojih vsakdanih in se o tem pogovarjala s kakšno prijateljico, sem odkrito spregovorila. Veliko je vsega. Spremembe v življenju terjajo svoj davek. Pri nas pa je zadnje čase sprememb kar precej – selitev, gradnja hiše, težke odločitve povezane s službo in posledično našo prihodnostjo, skrb za lastno podjetje in strah, ki me oziroma naju ob vsem tem spremlja. Zaradi fizičnega in psihičnega napora porabljam veliko energije.

Pri vsem delu, ki so ga spremembe prinesle s sabo, sem imela oba otroka doma. Mi smo ena tistih družin, ki nimajo dveh babic, dveh dedkov, treh bratov in sester ter njihovih partnerjev in čisto vsi so pripravljeni kadarkoli popaziti na tvojega otroka. Poleg tega sem si sama zelo otežila celotno zadevo, ko se je v mojo glavo trdno usidral stavek: “Moji otroci, moja odgovornost, moja skrb.”

In zaradi vsega tega so naši dnevi zelo pestri. So mešanica tako igranja, kolesarjenja, skakanja po trampolinu, ustvarjanja s temperami, sprehodov, kot tudi selitve, gradnje, šivanja za Nitko, kuhanja, pospravljanja in pomivanje ogromnih gor posode, ki jo po delovnem vikendu pridela Jože in njegov Catering Kukman.

Pri vsem tem nama skoraj vedno “pomagata” tudi otroka, kar je v praksi najbolj podobno stavku: Tri korake naprej in dva nazaj. Dela in obveznosti je veliko, a neprestano se zavedam, da to nikoli ne sme priti na prvo mesto. Daleč na prvem mestu sta otroka, ki potrebujeta mamo in očeta. Otroka, ki sta v tistih letih, ko je čas, ki ga preživimo skupaj zagotovo čudovita naložba za prihodnost. In to, da je moj čas največ, kar jima lahko podarim, je še ena misel, ki mi otežuje življenje. Pa nič zato, saj čutim, da razmišljam pravilno.

Zaradi te misli sem ob koncu šolskega leta Zojo izpisala iz vrtca, kljub temu, da so me vsi prepričevali, naj tega ne naredim, saj si s tem samo otežujem življenje. Zoja potrebuje red, mi je bilo rečeno. Res je, se strinjam. A Zoja potrebuje tudi mamo in sproščene trenutke, ko bomo lahko vsi skupaj.

Priznam, vedela sem, da bo zelo naporno z obema, ker sta še tako majhna in me oba zelo potrebujeta. Poleg tega je Zoja še izredno posebna deklica, na večih področjih. Ko jo opazujem, v srcu čutim neverjeten ponos. Težave pa njej in posledično vsem nam dela njeno spanje oziroma ne spanje, s katerim se borimo že skoraj 3 leta.

A kljub vsemu, sem to naredila. Izpisala sem jo iz vrtca, ker sem v srcu čutila, da si bom preveč otežila dušo, če jo bom med poletnimi počitnicami vozila v vrtec, medtem ko bova z Lenartom doma. Vsakodnevne spremembe so se vrstile tudi pri Lenartu. Ugotovil je, da je kobacanje za “softiče” in da bo on raje hodil, čeprav še ne zna – mame veste, kaj to pomeni.

Vse to, me je počasi in vztrajno, korak za korakom vodilo do točke, ko je bilo enostavno preveč. Sesula sem se, zjokala in odkrito priznala, da ne zmorem vsega. Sem mama, ki bi naredila vse, da bi imela svoje otroke neprestano ob sebi, a v tistem trenutku bi naredila vse, da bi ju nekdo vzel za en dan, da bi se lahko malo spočila. Ko sem izrekla te besede, me je bolelo srce. Ker nisem mogla verjet niti svojim ušesom in niti svojemu srcu. Kako nizko sem padla.

A kot vedno, čez čas ugotovim, da je bil moj padec nujen za nov zalet. Moj najboljši prijatelj, moj mož, moj sopotnik, mi je pomagal, da sem se pobrala. Prenehala sem se smiliti sama sebi in z roko v roki in z otrokoma na ramenih sva šla dalje po najini poti. Zavedava se, da je čisto vsak dan en majhen korakec bližje času, ko vse skupaj ne bo več tako naporno.

Zaradi komentarjev in nasvetov drugih, sem verjela, da bo vse veliko lažje, ko bo prišel september in bosta šla otroka v vrtec. A danes sem tukaj. Sedim sama v delavnici in pišem, ker nič drugega ne zmorem početi. Pišem, ker se v meni zopet nabirajo čustva. Pišem in ves čas komaj zadržujem jok. Nič ni lažje. Težje je!

Minila je že ena ura, odkar sem jima sešila čisto nova oblačila za v vrtec in sta skupaj s tatitom odšla. Minila je samo ena ura in ju že tako pogrešam, da imam občutek, da mi bo razneslo srce. Čakam, da se bo v sosednji sobi oglasil Lenart in me na svoj način poklical k sebi. Čakam, da bo v delavnico pricapljala razkuštrana Zoja in bo še vsa zaspana povedala, da bi rada z mano delala. Čakam. Zaman. Ker danes se to ne bo zgodilo. Danes sta drugje. Brez mene.

In v tem trenutku so se ulile solze. Ne zmorem jih več zadrževati. Odkar sem mama, sem se spremenila tudi jaz. Sploh se več ne poznam….

…nadaljujem naslednjič.