Pajkova mreža

Danes zjutraj smo prebirali knjigo Zakaj. Enciklopedija za otroke. Med drugimi zanimivimi temami smo naleteli tudi na nekaj vprašanj o pajku.

Otrokoma sem prebrala in razlagala o tem kako in zakaj pajek plete mrežo. Tematika jima je bila zelo zanimiva, zato se je celo dopoldne razvilo v skupek različnih dejavnosti, ki so se navezovale na pajka in njegovo mrežo.

Najprej sem vsakemu dala klopčič volne in v hipu sta se spremenila v pajka. Hodila sta po dnevni sobi in razvijala volno oziroma pletla svojo mrežo. Kakšno veselje!

Medtem, ko sem ju opazovala, pa sem se spomnila igre Pajkova mreža, ki smo se jo z učenci večkrat igrali v šoli.

Pripravila sem dva stola in skupaj smo med njima naredili pajkovo mrežo. Mimogrede sem povedala še zgodbico o tem, kako je to mrežo spletel velik pajek, ki sedaj čaka muhe, da se ulovijo vanjo, da jih bo potem pojedel za kosilo.

unnamed

Takoj ste se spremenila v dve majhni muhici, ki sta se morala uspešno prečkati pajkovo mrežo. Pomembno je, da se mreže ne dotakneta in se ne zapleteta vanjo. Če se mreža zatrese, pride velik pajek in muhice poje.

Vsakič znova me preseneti, kako otroci vse to vzamejo zares. Vživijo se v vloge, v igro, kot da gre za življenje in smrt. Prav lepo ju je bilo opazovati, kako sta se plazila pod mrežo, jo prestopala in se ji ogibala, jo preskakovala. Mreža je bila kar gosta, a Zoji je kljub temu uspelo, da jo je nekajkrat brez dotika prečkala, medtem, ko se je Lenart vsakič zapletel, zato sem zanj malo prilagodila pravila. Če se zapleteš, se moraš sam uspešno rešiti iz pajkove mreže. Vsakič, ko se je zapletel, je previdno prijel nitke volne, jih dvigoval nad glavo ali prestopal, vse dokler mu ni uspelo priti na drugo stran.

Čez nekaj časa sta si igro sama priredila tako, da je Lenart čakal na mreži, Zoja pa je bila muha, ki je letala po dnevni sobi, priletela do mreže in takrat jo je moral pajek ujeti.

Na koncu pa se je vse skupaj spremenilo v igro lovljenja in premagovanja ovir (mreže, ki je bila prepletena med stoloma).

Kako zanimivo – en pajek, ena mreža, dva otroka in nekoliko domišljije in smo bili zaposleni za celo dopoldne.

Otroka sta se pri vsem te igranju pošteno utrudila in trenutno oba prav pridno pančkata.  Jaz pa grem pospraviti naše dopoldansko razdejanje.

 


Verjetno ste že slišali za NTC sistem učenja, če ne za to, pa zagotovo vsaj po imenu poznate njegovega avtorja dr. Ranko Rajovića. Če vam tudi to ni znano, vam svetujem, da malo pogooglate in preberete kaj o tem, saj je ta pristop učenja po mojem mnenju resnično odličen.

Telesno gibalne igre so izrednega pomena za razvoj sinaps v možganih. To se morda sliši zelo zahtevno, vendar v ta sklop spadajo povsem preproste dejavnosti, ki jih lahko z otroki izvajate vsak dan tudi doma.

“To so telesno-gibalne igre z veliko bivanja na prostem, hoja in tek po valovitem terenu,
preskakovanje, plazenje (otrok naj bo veliko bos), vrtenje okoli svoje osi, veliko
različnega skakanja (kot po postelji, trampolinu …), plezanje po stolih, drevesih,ostalih
plezalih ter vaje za ravnoteţje (hoja po gredi, robnikih, klopeh, črtah …).”

(Vir: http://vrtec-velenje.si/wp-content/uploads/2014/08/ZBORNIK-NTC-interni1.pdf)

Pajkova mreža je ena izmed teh aktivnosti iz prvega sklopa dejavnosti, ki spodbuja različne gibalne dejavnosti otrok, zavedanje lastnega telesa in doživljanje ugodja v gibanju, pridobivanje zaupanja v lastne gibalne sposobnosti in v svoje telo, sproščeno izvajanje naravnih oblik gibanja (plazenje, skoki, valjanje), razvijanje koordinacije celotnega telesa in ravnotežja. 

Zanimive članke ali oddaje na to tematiko si lahko pogledate tudi na https://www.mensa.si/

 

Prijetno branje, raziskovanje in učenje vam želim

 

Nina

 

 

Cake pops

Zadnjič smo bili na praznovanju rojstnega dne in tam je Zoja prvič videla in jedla Cake Popse. Noro res, kaj to naredi otrokom. Sladica, ki sem jo sama že velikokrat videla, a je nikoli nisem poskusila, ker sem si zamislila, da je preveč sladka in mi zato ne bo dobra, je Zojo posrkala vase. Če je ne bi ustavila, sem prepričana, da bi sama pojedla cel kozarec tek lizik – kakor jih je ona poimenovala.

Nekje vmes, med navdušenjem in okušanjem, je vsa zapacana od čokolade in s prepolnimi usti zastavila vprašanje, ki sem ga malo bala, a sem ga hkrati tudi pričakovala: “Mami, a boš ti tudi meni naredila te lizike, ko bom imela rojstni dan? Boš, ne?”

In kaj naj reče mama v takem primeru? “Bom, seveda, da bom” je bil moj prvi in precej trapast odgovor.

Zakaj trapast? Ker še nikoli nisem delala Cake Popsov, ker sem slišala, kako težko jih je narediti, da je z njimi res velikost dela, da je ogromno packanja in poleg vsega obstaja velika verjetnost, da ti sploh ne ratajo tako, kot bi bilo treba.

Ampak, “bom, seveda, da bom”, je bil moj prvi odgovor in ker svoje otroke učim, da obljuba dela dolg in jima želim biti pri tem kar se da dober zgled, sem imela natanko nekaj dni časa, da sem ponotranjila ta “bom, seveda, bom” in tudi sama začela verjet, da jaz to zmorem.

Na Pekis.si sem naročila paličice za popse (morajo biti papirnate ali lesene), perlice za posip in moder čokoladni obliv za popse.

Pripravila sem sebe in teren. Kljub temu, da vedno pečem skupaj z otrokoma, sem tokrat presodila, da izdelava Cake Popsov zagotovo ni projekt, ki bi si ga želela izpeljati skupaj z njima. Vsaj prvič ne. Ko jih bom delala naslednjič,  bosta zagotovo tudi onadva ustvarjala po svoje, z mano.

Včeraj sem poklicala prijateljico in jo prosila za recept in natančna navodila za izdelavo Cake Popsov. Bom kar citirala njene besede, saj so bila navodila odlična, glede na to, da so mi Popsi kar dobro uspeli.

Aja, sem ženapisala, da Cake Popsov nisem nikoli jedla, ker sem se odločila, da niso dobri. No, včeraj me je prevzel vonj zdrobljenega biskvita, pomešanega z mascarponejem in nutello. Sem nesla eno kroglico v usta, da se prepričam, če je okus vsaj približno tako dober kot vonj. Aha, je! Odlične soooo! Nisem sladkosnedna, a vseeno me je skrbelo, da bom pojedla vse, preden jih bom sploh dokončala. Res so dobre. Njami.

DSC00432

 


“Nina koliko bi jih pa rada naredila? 50? Ok, potem naredi takole:”

(Aja, mimogrede, ni jih nastalo 50, ampak skoraj 100!!)

SESTAVINE

5 jajc

250 g moke

200 g sladkorja (lahko tudi manj)

1 dcl vode

1 dcl olja

1 pecilni prašek

 

  • cca 350 g mascarponeja in nutella po občutku
  • 400 g čokolade in malo olja za preliv (ali preliv, ki sem ga jaz kupila v Pekis.si)

 

  1. Maso za biskvit naredimo tako, da penasto vmešamo jajca in sladkor, dodamo olje in vodo, na koncu pa še moko s pecilnim praškom. Nuša je rekla takole: “Dej pečt pa naj se peče, dokler ni pečeno.” Jaz bom malo bolj natančna – naj se peče v predhodno ogreti pečici, na ventilaciji, 180 stopinj, cca 20 minut oziroma dokler ni pečeno.

(Tole je meni osebno najbolj preprost recept za biskvit, ki ga pogosto spečem, prerežem na pol in polovico namažem z mešanico mascarponeja in kisle smetane in posujem s kokosovo moko, drugo polovico pa namažem z marmelado z okusom gozdnih sadežev. Obe polovici dam skupaj tako, da sta oba namaza v sredini. Ne vem, kako se temu pecivu pravilno reče, jaz ga imam zapisanega kot babičino pecivo. Probajte, res je preprosto in dobro.)

2. “Nina, ko bo biskvit pečen, ga pusti, da se ohladi, nato ga z rokami raztrgaš na manjše dele in čist, čist, čist, ampak res čist, zdrobiš. Da ne boš pustila, kakšnih večjih kosov, ker ne bo dobro.” In tale del sem zelo resno vzela. Biskvit sem razdrobila na prakoščke!

IMG-8476

3. Ko je biskvit dobro razdrobljen, mu počasi dodajaš mascarpone in nutello.

IMG-8477

Za začetek bi rekla, da dajte 3 velike žlice mascarponeja in 2 veliki žlici nutelle. Zmes z rokami dobro premešajte, zgnetite in po potrebi dodajajte mascarpone. Moj biskvit se je obarval na rjavo in zmes je po gostoti spominjala na tisto maso, iz katere delamo rumove kroglice. Zelo pomembno je, da masa ni presuha ali premokra. 

4. Maso za 1 uro postavi v hladilnik.

5. Nato iz mase oblikuj kroglice in jih za 20 minut daj v skrinjo.

56475800057--54D5A5BB-2959-42C2-859C-DFFD799CF185

6. Medtem časom nad soparo stopiš čokolado. Dodaš ji cca 2 žlici jedilnega olja, da jo nekoliko razredčiš. To čokolado boste kasneje uporabili tudi za namakanje kroglic. Polovico kroglic vzameš iz skrinje. Paličico namočiš v stopljeno čokolado in jo zapičiš v kroglico. Kroglice na paličici daš nazaj v skrinjo. Enako narediš še pri drugi polovici kroglic.

7. Čokolada za preliv je že stopljena in pripravljena. V tem času se je ravno prav ohladila, da bo primerna za namakanje kroglic. Iz skrinje vzamemo kroglice na palčki, po 5 naenkrat. Kroglico namočimo v stopljeno čokolado in jo nežno otresemo. Paličico zapičimo v stiropor in takoj potresemo s perlicami. Če se perlice ne primejo, se je čokolada na kroglici že preveč ohladila, strdila, kar pomeni, da boste vse skupaj morali delati nekoliko hitreje. Če se čokolada na kroglici ne strdi hitro, pomeni, da so kroglice, ki ste jih vzeli iz skrinje še pretople. Opazila sem, da sta temperatura ohlajenih kroglic in temperatura stopljene čokolade na tej točki ključnega pomena. Težko vam točno razložim, do stopinj natančno, kako mora biti, ampak prepričana sem, da boste dobili občutek. Ko jih narediš 100, ti postane vse jasno:)

IMG-8490

Nuša mi je svetovala, naj si pogledam še kakšen posnetek na You tube, da mi bo bolj jasno, kako se jih namoči, zapiči in posipa. Tukaj si lahko ogledate posnetek/posnetke.

Se sprašujete, zakaj so vsi popsi modri? Ne vem, vprašajte našo Elso:)

 


Kakšno veselje!

Zelo dobra življenja

Odkar sem mama, mi drastično primanjkuje časa zase. Ja, ja… sej vem – vzet si ga je treba. Ampak jaz sem tiste sorte mama, ki si ga pač ne vzamem. Ker imam slabo vest za vsako uro, ki je ne preživim z mojima otrokoma, čeprav mi je v teoriji vse jasno, kaj je prav in kaj ni, kaj je normalno in kaj ni. No, jaz zagotovo nisem normalna. Preveč se obremenjujem, preveč razmišljam, ne znam se sprostit. Pa pustimo sedaj to.

Odkar mi primanjkuje časa zase, mi posledično primanjkuje časa za knjige. Za tiste knjige, ki bi jih izbrala zase, za svoj mir, za svojo dušo. Poleti smo se preselili in kljub vsej opremi, so police za moje knjige ostale prazne. Namenoma v hiše ne prinesem vseh škatel s knjigami, ker me bodo samo klicale, jaz pa jim bom morala vsakič povedati, da sedaj pa res nimam časa za branje.

Pred kratkim sem začela sodelovati z našo najbolj znano založbo, Mladinsko knjigo. Vsak mesec mi pošljejo nekaj njihovih novosti. Prosila sem jih, naj se osredotočijo predvsem na slikanice in kartonke, ker za ostale stvari nimam časa. Kljub temu pa sem zadnjič dobila še eno knjigo, ki je bila namenjena meni. Img_00057621

Zelo dobra življenja, ji je naslov. Hmmm…zelo dobra življenja. Kako zanimiv naslov. Kaj je sploh zelo dobro življenje? Razmišljala sem o tem, kakšna je zame definicija dobrega življenja in iz minute v minuto me je bolj zanimalo, kaj ima o tem za povedati Rowlingova.

J.K. Rowling je avtorica knjig o Harryju Potterju. Avtorica knjig, ki me nikoli niso pritegnile. Herryji Potterji in Gospodarji prstanov so knjige, ki se jih na daleč izogibam. Tako mi ni všeč ta žanr, da tudi poskusila nisem nikoli prebrati velikih uspešnic. Ni vse za vsakega.

Tale knjiga pa me je pritegnila. Knjiga je kratka, ima samo 69 strani in ko sem jo na hitro prelistala, sem videla, da ima ilustracijo na vsaki drugi strani.

Počutila sem se kot v osnovni šoli, ko je bilo branje zame še muka. Hodila sem v knjižnico, kot se je za odličnjakinjo spodobilo, in si sposojala knjige glede na število ilustracij, ki jih je imela. Če jih je imela premalo, ni šla z mano.

Tokrat sem se ilustracij razveselila, ker sem tako vedela, da mi bo tokrat uspelo – končno bom po dolgem času prebrala eno knjigo zase.

Naslednje jutro sem zgodaj vstala, ker sem začela delati, a tam na pisarniški mizi je ležala knjiga. In me klicala. “Ojoooj, pa ne zdej, zdej moram res delat!” A ni dala miru. O tem vam govorim. Knjige mene kličejo. Ok, delo bo počakalo.

Odprla sem jo in začela brati. V bistvu gre za zapis govora, s katerim je pisateljica nagovorila študente Harvarda, ene najbolj elitnih svetovnih univerz. Ob pripovedovanju svoje življenjske zgodbe je poudarila, kako je za uspešno in dobro življenje nujno doživeti tudi neuspeh, pomaga pa tudi dobra mera domišljije.

Tole je kratek in jedrnat opis knjige. Sama imam navado, da ko berem knjigo, se nekako odprem, se prepustim in pustim, da vse besede, stavki pridejo do mene in jih moj um vsrkava in interpretira po svoje. Vedno mi je bilo všeč branje med vrsticami, iskanje nekega globljega pomena.

Ravno zaradi tega, se me je ta knjiga dotaknila. Tako zelo, da o njej pripovedujem, kadar le lahko. Tako zelo, da o njej celo pišem. Pisateljica je v enem govoru strnila čisto vse, kar je pravzaprav pomembno za zlo dobra življenja.

Všeč mi je, ker je njen govor, njena zgodba, po eni strani zelo direktna, po drug strani pa ti na vsaki strani en kratek in jedrnat stavek da misliti. To je knjiga, ki jo bom zagotovo še večkrat prebrala.

Vsekakor sem vesela, da sem naletela na Zelo dobra življenja, saj v naslednjem letu ne bom imela težav pri izbiri rojstno dnevnih daril za moje najbližje – dobili boste knjigo, ker tudi vam želim zelo dobra življenja.


Misli s knjige, ki so se me dotaknile

Dokler se ne znajdeš v težavah, nikoli ne boš spoznal samega sebe in nikoli ne boš vedel, kako močne so tvoje vezi s prijatelji.

Življenje je težko in zapleteno in nihče ga ne more imeti pod nadzorom, in ko se tega ponižno zaveš, te njegova spremenljivost ne bo več mogla potolči.

Tisti, ki nočejo sočustvovati, dajejo moč resničnim pošastim. Kajti četudi hudodelstva sami nikoli ne zgrešimo, ga s svojo brezbrižnostjo na skrivaj podpremo.

Ne potrebujemo čarovnije, da bi spremenili ta svet, v nas je že vsa za to potrebna moč.

Pred polovico svojega življenja sem si namreč prizadevala doseči nelagodno ravnovesje med tistim, kar sem želela in tistim, kar so od mene pričakovali drugi.

Nemogoče je živeti in ne doživeti neuspeha, razen če živiš tako previdno, da bi bilo vseeno, če sploh ne živiš – kar je seveda utelešenje neuspeha.

Kar dosežeš v samem sebi, bo spremenilo zunanjo resničnost.

Kakor velja za pripovedi, tako velja tudi za življenje: ne šteje, kako dolgo je, temveč kako dobro.

Vsem vam želim zelo dobra življenja.

Jabolčna pita

Tale objava je spisana izključno z namenom, da z vami delim recept jabolčne pite, ki sem jo pripravila zadnjič in nekaj slikic objavila na IG story. Kar nekaj sporočil sem dobila, če lahko posredujem recept.

Seveda lahko in ga bom. A najprej moram nekaj besed nameniti najboljši jabolčni piti. Morda bo tole izpadlo kot reklama, vendar ni. Ali pa je. Saj je vseeno. Zdi se mi zelo sebično, da ne bi tudi vam povedala, kako lahko pridete do najboljše jabolčne pite…na svetu.

Poznate Majo iz Pie Shop Slovenija? Ja, Maja jih dela. Uf, se mi že cedijo sline, ko samo pomislim nanjo. Na pito, se razume.

 

Odkar sem prvič poskusila Majino pito, mi jev trenutku ubila veselje do peke pite po svojem receptu. Zakaj bi sploh jo pekla, če vem, da ne bo nikoli takšna, kot je njena. Ja, lahko bi našla recept, lahko bi celo Majo prosila, če mi ga da, ampak nočem.

Ne želim sama sebi vzeti občutka veselja, ko dobim v roke lepo belo škatlo, z veliko zlato pentljo in črno nalepko na kateri piše Pie Shop – ameriške pite, v njej pa se skriva, po navadi še topla, sladka in neverjetno hrustljava jabolčna pita. Vse to z Majino pito je ritual, proces, nagrada, ki si jo privoščim vsake toliko in me nikoli ne razočara. Nočem uničiti tega.

24294065_191598374732519_6695670146835472037_n

Sladka, sočna in neverjetno hrustljava jabolčna pita izpod rok Pie Shop.

Te dni sem čudne volje. Po moje PMS dela svoje. Razmišljam o Majini piti. A Maja je na dopustu.

Ko dobim to informacijo, vsa tečna na glas izgovorim: “Pa kaj, a se bodo že nehal ti dopusti letos?! Folk sam še po dopustih hodi in človek si ne more niti ene pite več privoščiti!”

Počutim se kot odvisnik. Vem, da bi mi njena pita polepšala dan. Enostavno vem.

Nima veze. Ni kriv dopust, ni kriva Maja. No ja, malo je kriva Maja, ker ne vem kdo še gre za tri tedne na dopust in to glih takrat, ko imam jaz PMS?! Res, prav nič ni razmišljala!

V bistvu mi gredo najbolj na živce jabolka, ki jih ne morem pojesti in že vidim, kako bodo zgnila in potem bom spet tečna, ker bom spet morala zavreči toliko hrane.

Ok, pa bodite vsi na dopustu! Sama si bom spekla svojo pito!

In sem jo. Ne morem verjeti, da sem se sredi vrhunca svoje tečnobe lotila takšnega opravila, a sem hkrati ponosna, ker sem si spet dokazala, da je res vse samo v glavi.  Res, vse je v glavi!

Tudi moja pita je bila dobra, drugačna, a Majina je še vedno daleč najboljša.


TESTO (za dve okrogli piti)

60 dag moke

40 dag masla

20 dag sladkorja

1 jajce

 

NADEV

0,5 kg sladke skute

0,5 kg naribanih jabolk

20 dag mletih lešnikov (lahko tudi orehov)

5 žlic sladkorja (lahko tudi manj)

malo cimeta

1 vanilijev sladkor

 

GLAZURA

1 jajce

1 žlica sladkorja

 

PRIPRAVA

  1. V posodo damo moko, maslo, jajce in sladkor in vse skupaj zgnetemo v testo.
  2. Razdelimo ga na 4 enake dele in pustimo počivati vsaj pol ure.
  3. Pripravimo nadev iz jabolk – jabolka naribamo, dodamo sladko skuto, sladkor, lešnike in cimet. Vse dobro premešamo.
  4. Testo razvaljamo in ga položimo v pekač vse do robov.
  5. Na prvo plast testa damo polovico nadeva iz jabolk in ga enakomerno razporedimo po celotni površini.
  6. Razvaljamo še drugo polovico testa in ga narežemo na približno 1 centimeter široke trakove. Trakove v obliki mreže razporedimo po nadevu.
  7. Z vilico umešamo jajce in s čopičem premažemo pito.
  8. Pito enakomerno potresemo s sladkorjem.
  9. Ponovimo postopek še za drugo pito.

IMG-1231IMG-1232IMG-1233IMG-1236Včasih sem po tem receptu delala jabolčno pito tako, da sem za eno pito uporabila vse sestavine. Pito sem pekla v velikem pekaču od pečice. Odkar imam okrogle pekače za pito, raje naredim dve okrogli piti, samo zato, ker sta mi okrogli piti bolj všeč.

 

Pa dober tek!

Najboljši šmorn

Šmorn… boste rekli. Nič posebnega, vsi ga že poznamo.

Ja, tudi to sem jaz rekla zadnjič, ko mi je Jože povedal, da bomo na eni poroki s Catering Kukman pripravljali šmorn ali bolje povedano carski praženec.

Ob misli na vse noro dobre sladičke, ki jih Jože pripravlja za svoje pogostitve, navaden šmorn ni imel šanse. Vendar je še isti dan to postala moja najljubša sladica. Ga boste poskusili tudi vi?


SESTAVINE ZA ŠMORN (za 8 oseb)

  • 8 jajc
  • 250 g moke
  • 50 g sladkorja
  • 2 dcl
  • 1 pecilni prašek
  • 1 vanilin sladkor
  • maslo za peko

MALINOV PRELIV

  • 300 g malin
  • sladkor
  • voda

PRIPRAVA

MASA ZA ŠMORN

  1. Ločimo beljake in rumenjake. Iz beljakov naredimo sneg.
  2. Rumenjake in sladkor penasto umešamo. Dodamo presejano moko s pecilnim praškom in počasi zmešamo, da dobimo gosto maso brez grudic.
  3. Masi dodamo sneg. Počasi zmešamo in na koncu prilijemo še mleko.
  4. Segrejemo ponev in jo premažemo z maslom. Vanjo vlijemo približno pol centimetra mase.
  5. Na srednji temperaturi nekaj minut pečemo na eni, nato pa še na drugi strani.
  6. Šmorn razkosamo, ga premešamo in še malo popečemo.

MALINOV PRELIV

  1. Zmrznjene maline damo v nizko kozico in jih počasi zavremo. Dodamo jim sladkor in jih dobro zmešamo. Na koncu po občutku dodamo vodo (preliv ne sme biti preveč tekoč).

PRIPRAVA KROŽNIKA

V posodico damo nekaj šmorna in kepico vanilijevega sladoleda. Šmornu dodamo malinov preliv in potresemo s svežimi borovnicami. Dekoriramo še z metinimi listki. Po želji posipamo še s sladkorjem v prahu.

IMG-8824 (1)


Takole sva ga zadnjič na terenu pripravljala midva. Pri delu naju je v objektiv ujela Iva, Studio Ljubezniva. Hvala! 

35135011_10216229712000440_7444944569138937856_n36088207_10216229691799935_948248712176467968_n36251055_10216229761241671_305694426141818880_n36280473_10216229725840786_6258704310272524288_n36240641_10216229725760784_2113020070207684608_n

36329131_10216229691959939_6117078498126331904_n

Si dipl. ali ne?

Zadnjič sem dobila precej zanimivo sporočilo. Pisala mi je diplomirana modna oblikovalka, ki se že vrsto let ukvarja s šivanjem.

Želela je pohvaliti mojo poslovno idejo, moj uspeh (kaj to sploh je?), pogum in moj entuziazem. Tudi sama šiva in ve, da se v tem poslu velikokrat čuti nevoščljivost, ki pa pri meni bojda izzveni, ker imam doma veliko podporo svojih najdražjih.

Veliko sporočil dobim, ki se tematsko povezujejo z njenim, a ona je napisala še nekaj, kar mi je dalo misliti. Izpostavila je, da se v oblikovanju delimo na izobražene in neizobražene. 

Ja, se strinjam. Nič novega. A nato je še dodala: “Morda bi moje kolegice iz faksa imele ogromno pripomniti o kakšni taki, ki se kar tako spusti v izdelovanje oblačil.”

Na tem mestu pa sem pričela razmišljati o svoji situaciji.

Sama v tej “stroki” spadam v množico neizobraženih. Nisem pravi dilp. Moj poklic pravzaprav nima nič skupnega s šivanjem, modnim oblikovanje in podjetništvom. Sem  učiteljica, ki je danes zelo ponosna lastnica spletne trgovine z otroškimi oblačili.

Nikoli si ne bi mislila, da se bo moje življenje obrnilo v to smer, saj sem pri delu z otroki v razredu zelo uživala. Vse se je zgodilo tako naključno. Življenje je ponudilo in zgrabila sem. V šivanju sem našla veselje, sprostitev in tisto strast, ki jo vsak v življenju potrebuje, da se ne počuti prazen. Z Nitko sem našla sebe. Z veliko odrekanja je šivanje postalo del mojega vsakdana, postalo je moje življenje in sčasoma je postalo tudi moja edina služba.

Oblačila krojim in ustvarjam s takšnim veseljem, da zvečer, ko ležim v postelji, komaj čakam jutro, da bom lahko spet pričela z delom. To je droga, vam povem. A vesela sem, da me je zasvojila.

Vem, da bi mi bilo na moji poti marsikaj prihranjeno, če bi si za zguljenimi šolskimi klopmi pridobila nekaj osnov šivanja. Tako pa sem se vsega, kar znam, morala naučiti sama. Verjamem, da je bila moja pot zato celo težja in bolj naporna. A kljub temu se še vedno ne morem kititi z nobenim dipl. nazivom. A veste kaj? Vseeno mi je.

35540851_10216160029058410_4734681280350781440_nDelam z veliko ljubeznijo. Poleg ljubezni do šivanja pa lahko rečem, da sem pridna kot mravljica. Tisti, ki me poznajo ne rečejo, da delam, pravijo, da garam. V moje delo je poleg znanja, do katerega sem se dokopala sama, vključeno še mnogo vztrajnosti, volje, delovnih navad, potrpljenja in odrekanja in vse to mi je dala le šola življenja.

Moje vodilo pri šivanju je, da morajo biti oblačila udobna, drugačna in kvalitetna. Ostalih omejitev pravzaprav nimam in morda je ravno tukaj moja prednost, saj me šola pri ustvarjanju ni omejila in mi privzgojila prav/narobe teorije. Najbolj od vsega pa me razveseli, ko vidim, da v mojem ustvarjanju uživajo tako otročki kot njihove mamice. In to je zame največji uspeh.

Zaradi vsega tega mi je pravzaprav vseeno, kaj bi imele pripomniti diplomirane oblikovalke s faksa. Dejstvo je, da svoje delo opravljam s srcem, opravljam ga dobro in posledično z Nitko čutim večji uspeh kot sem ga čutila, ko sem postala diplomirana profesorica razrednega pouka.

Zato vsem polagam na srce…

V življenju ni nič dokončnega. Bodite pogumni, upajte si in stopite izven konzervativnih okvirjev, ki so nam jih privzgojili starši. Na življenje poglejte kot na neskončno morje možnosti. Čisto vsak je lahko to, kar si želi. Ne ozirajte se na to, kaj bodo rekli drugi.  Vse kar morate narediti je, da najdete tisto, kar vas osrečuje in z veliko volje, dela, odrekanja in pozitivne energije je uspeh zagotovljen. Če je uspelo meni, verjemite, lahko uspe tudi vam. Če ste dipl ali ne.

Pa srečno.


Hvala Studio Ljubezniva, ker si naju ujela pri delu. 

35550061_10216160027098361_2699243506513215488_n35473199_10216160036258590_2625211786592256000_n35771063_10216160029138412_3108892393374482432_n35483214_10216160023858280_7837410000518512640_n35521477_10216160028858405_8169983822352351232_n35532010_10216160027258365_7277722538614980608_n35551557_10216160009457920_3863586274052931584_n

Super Nitkine gatke

Pred kratkim sem na Nitkini Facebook strani objavila spodnje hlačke, ki jih že nekaj časa šivam za Zojo.

Prve sem ji sešila kmalu zatem, ko je nehala uporabljati plenice in kaj hitro sem ugotovila, da se te gatke z drugimi sploh ne morejo primerjati. Narejene so tako, da lepo objamejo ritko, imajo patentke brez elastike in zato nikjer ne tiščijo in so zato res zelo udobne. Najboljše od vsega pa je to, da ne lezejo v ritko.

IMG_5768Večkrat sem razmišljala o tem, da bi jih ponudila tudi vam, vendar sem se vedno premislila. Zakaj? Še sama ne vem. Malo mi je bilo tudi hecno, da bi dala v svojo ponudbo oblačil gatke. Kdo pa še šiva in prodaja gatke?

Zoji sem ravno šivala novo kolekcijo gatk in spet razmišljala o tem, da delam krivico vsem otrokom, ki nosijo spodnje hlačke, ki jih žulijo, jim lezejo v ritko in jim tako ali drugače nagajajo.

Nato pa sta mi pisali kar dve prijateljici, obe sta imeli isto željo – da naj sešijem z njuni deklici še kakšne gatke.  “Imamo veliko gatk, ampak te tvoje so res top!”

In takrat sem se dokončno opogumila. “Čas je, da začnem šivati gatke še za druge otroke!”

Vaši komentarji so me čisto presenetili. Koliko težav imajo res otroci s kupljenimi gatkami. Tukaj si lahko preberete komentarje.

Pričela sem s šivanjem in prvih nekaj gatk podarila v test in mamice prosila za povratno informacijo.

“Končno se javljam. Malo smo bili na dopustu in imeli toliko več časa, da smo res dobro stestirali gatke. Odlične so! Zanimivo je, da prej sploh nisem vedla, da ji ostale gatke lezejo v ritko, dokler ji nisem oblekla vaših. Šele kasneje sem opazila, da si druge gatke stalno vleče iz ritke in da jo motijo. Prej na to res nisem bila pozorna. Vaše pa lepo objamejo ritko, nikamor ne lezejo, poleg tega pa so še zelo lepe, tako da smo jih na morju nosili kar brez vsega. “

“Nina, kaj naj rečem, ko pa veš, da odkar smo sprobali prve tvoje gatke, tamala noče več nositi nobenih drugih.”

“Moram ti povedati, da so gatke vrhunske!!! Celo ritko objamejo!! Res zakon!!! Mislim, da jih nam boš od sedaj naprej kar ti šivala!”

31655486_10213482925922317_6563167773017505792_n

“Gatke so toooop! Širok rob lepo oprime, da ostanejo na mestu. Mi jih bomo trenutno nosili čez pleničko, saj so super nadomestilo za bodi, da plenička ostane na mestu, kasneje pa bo deklica brez pleničke in ravno prav velika, da jih bo lahko nosila samostojno.”

 

31939726_10155611641172865_4828650015121473536_n

“Gatke so super. Še babici so všeč, ker so raztegljive in nič nikjer ne tišči, nič ne visi. Te imam za večjo hčerko. Sem jih pa za hec kar čez pleničko oblekla še mlajši, ki je stara 6 mesecev in tudi njej gatke super pašejo. Poleti jih bo nosila namesto kratkih hlač, ko bo zrasla, pa jih bo lahko nosila brez pleničke. Obožujem multifunkcionalnost!”

Ker je bil odziv na dekliške spodnje gatke fantastičen in ste mi pisale, da si želite tudi fantovskih, sem v roke vzela tudi fantovski kroj in jih nekaj sešila. Mi jih že testiramo.

31531693_1720886608018825_598114152048754688_n.jpg

Zakaj ima gatke oblečene preko pižame si nujno preberite tukaj.

LRG_DSC06523

Gatke za fatnke so po kroju drugačne od dekliških.

Gatke so na voljo v štirih velikostih (za 2 leti, od 3 do 4 let, od 4 do 6 let in od 6 do 8 let). Šivam jih na zalogo, ki jo zaenkrat objavljam na svoji Facebook strani, kmalu pa bodo na voljo tudi v Nitkini novi spletni trgovini.

Za vsa morebitna vprašanja mi lahko pišete na ilovenitka@gmail.com.

Do naslednjič…

Nina

Intervju z Nitko

Zadnjič je v Nitkin inbox priletelo eno nenavadno sporočilo.

“Pozdravljeni! Sem študentka drugega letnika Ekonomske fakultete in pri predmetu Podjetništvo imamo nalogo, da opravimo intervju s podjetnikom, katerega zgodba in izdelki so nam všeč. Razmišljala sem, katerega podjetnika bi si izbrala in se spomnila na vas in vašo predanost NitKi.”

Pri tem uvodu me je že dobila. Sem lahka, a ne? Vedela sem, da res nimam časa za postranske dejavnosti, vendar je s temi besedami v meni prebudila posebne občutke. Pravzaprav se mi zdi izjemno, da Nitko opazijo in spremljajo tudi drugi, ne samo mamice, poleg tega pa se mi je precej dobro zdelo, da je med vsemi različnimi možnostmi izbrala Nitko, izbrala mene. Ja, ja… malo sem bila važna, priznam. 🙂

Intervju je bil zelo dobro zastavljen, odgovori pa so morda netipični za podjetnika, saj sem sama čisto nevede in nehote zaplavala v te vode, brez poslovne ideje, brez podpornega sistema, brez podjetniške ekipe.

Več pa si preberite v intervjuju.

20170619-MAT_4847.jpg

Foto: Mateja Tamše fotografija

 

ODKRIVANJE PODJETNIŠKIH PRILOŽNOSTI

 

Poslovna ideja je največkrat rezultat izkušenj, znanja in razmišljanja ter predstavlja rešitev nekega problema, ki bo kupcem prinašala določeno korist. Ste tudi vi naleteli na kakšen problem (na primer pomanjkanje unikatnih oblačil za naše najmlajše), ki vam je nato »podžgal« idejo za ustvarjanje in prodajanje otroških izdelkov? Kakšna je bila ta osnovna ideja in kako se je v nadaljnje razvijala? Koliko časa je minilo od prve ideje do dejanske ustanovitve in začetka prodaje?

Moji začetki pravzaprav niso standardni. Vse skupaj se je začelo zaradi močne želje po ustvarjanju, šivanju. V glavi nisem imela nobene poslovne ideje, saj sem imela šivanje predvsem za hobi, to je bilo tisto nekaj zame, tisto nekaj, kar me je sproščalo, kar me je začelo definirati. Ker sem bila ravno takrat, ko sem obiskala tri prve in edine delavnice šivanja, noseča, sem se usmerila predvsem v šivanje preprostih slinčkov in drugih izdelkov za dojenčke. Na svojem Facebook profilu sem včasih objavila slikico izdelkov, ki sem jih ustvarila. Sčasoma sem, predvsem od svojih znancev, pričela dobivati sporočila, če bi tudi za njih kaj sešila. Čez čas mi je pisalo veliko ljudi, ki so želeli moje izdelke tudi kupiti. Takrat se je v meni šele rodila ideja, da bi lahko svoje izdelke tudi prodala in tako se je kmalu po rojstvu hčerke, rodila še Nitka.

Vsak podjetnik potrebuje svoj podporni sistem, ki mu daje nove ideje, podaja svoje kritike in ne nazadnje, nudi čustveno oporo ob morebitnih ovirah, katere na svoji poti sreča vsak podjetnik. Ste podjetje ustanovili sami ali ste imeli ob sebi podjetniško ekipo (ime, priimek, starost, vloga in okvirni delež v podjetju)? Se je situacija preko let od ustanovitve spremenila? Če da, kako?

Ja, se strinjam z napisanim in všeč mi je izraz »podporni sistem«. Moj podporni sistem je že od mojih prvih krivih šivov in kasneje od ustanovitve podjetja isti, to je moj mož Jože (33). Okvirni delež? Hmmm… jaz pravim, da je Nitka najina, tako da zagotovo ima zelo velik delež, čeprav to ni nikjer napisano. V vseh teh letih se situacija ni spremenila, on mi je pomagal na vsakem koraku, nudil mi je čustveno podporo, me vedno vzpodbujal, bil močan tudi takrat, ko sem jaz obupavala in govorila, da bom vse kar zažgala (heheh, to je bilo res velikokrat). Če ne bi bilo njega, ne bi bilo Nitke.

Je pa res, da se je dobro leto po ustanovitvi Nitke kot nek zunanji podporni sistem samoiniciativno vključil tudi najin prijatelj Matic (31), ki je imel nekaj svojih podjetniških izkušenj predvsem pa mi je želel nesebično pomagati na neuhojeni podjetniški poti. Večkrat je prišel k nama na obisk in vedno povprašal, kaj je z Nitko. Pomagal mi je zastavljati vedno nove cilje, s svojimi besedami, nasveti in pogledi na svet me je vedno nekako uspešno utiril, iskreno govoril o problemih ali napakah, ki jih vidi pri mojem poslovanju in mi kazal rešitve.

Še danes je tako, da vedno povpraša o Nitki in s ponosom posluša, ko mu pripovedujem o svojih dosežkih in vizijah. Tudi njemu sem neizmerno hvaležna za vso podporo, ki mi jo je dal in mi jo še vedno daje. O deležu se še nisva pogovarjala. Morda bo dobil kakšno idejo, ko bo tole prebral. 🙂

Low (31 of 43)

Foto: Moja galerija

Vsak svojo idejo razvija na svoj način. Kako ste se naučili vseh tehnik krojenja, šivanja in ostalih potrebnih tehnik? Ste sodelovali z zunanjimi sodelavci, podjetji ali svetovalci? Ste razvili kakšno svojo unikatno metodo? Ste morda kasneje sodelovali s kakšnim drugim podjetjem ali ustvarjalcem?

Ko sem pred leti obiskala delavnico šivanja, sem prvič sedla za šivalni stroj. Nisem imela nobenega znanja. Delavnico sem obiskala 3x po 2 uri. Naučila sem se zgolj osnov (kako se napelje sukanec, kako pritisniti na pedal, kako nastaviti šive,…), a zdelo se mi je, da znam vse. Takoj sem kupila švoj stroj in nekaj kosov blaga, ter začela šivati, ustvarjati doma. Znanja nisem imela. Imela pa sem ogromno volje in ravno ta volja je tista, ki me je vedno gnala naprej. Takrat še ni bilo šivanje tako moderno in šiviljski tečaji so bili prava redkost. Ni bilo Facebook skupin, kjer bi si lahko izmenjavale znanje, ni šivala vsaka druga mamica, zato sem bila bolj kot ne prepuščena sama sebi, s cenenim šivalnim strojem, nekaj krpicami blaga in veliko volje. Učila sem se sama. Brskala sem po spletu, prebirala bloge o šivanju, gledala različne izdelke in si želela sešiti kaj podobnega. Ko sem z delom končala, sem ugotovila, da to pa niti približno ne zgleda tako, kot bi moralo. Potem pa sem ugotavljala, kaj sem naredila narobe, kaj je tisti trik, ki sem ga spregledala, popravljala, metala v koš, začenjala znova in znova in znova. Vse sem se pravzaprav naučila sama in brez volje ter ljubezni do šivanja to ne bi bilo mogoče.

Vse to je bilo po eni strani težko , predvsem pa izredno zamudno. Danes je vse na dosegu roke in velikokrat razmišljam o tem, koliko lažje bi mi bilo (iz vidika usvajanja novih znanj) če bi se vsega lotila nekaj let kasneje. Po drugi strani pa vem, da me je ravno to tako izoblikovalo. V tem procesu “samoučenja” sem se veliko naučila o vztrajnosti. Predvsem pa sedaj zagotovo vem, da tisti rek: “Na napakah se učimo.” ni za lase privlečen.

Sedaj sodelujem z nekaj podjetji in tudi z ustvarjalci. Izmenjujemo si menja in si med seboj pomagamo, ustvarjamo nova prijateljstva, kar je zame neprecenljivo.

untitled-9291

Nitkine haremke, foto: Prav posebno

Vsako podjetje gre skozi več ključnih trenutkov njegovega razvoja. Kateri trenutki so bili v vaši zgodbi, od (pred) ustanovitve do sedaj, najbolj odmevni in prelomni? Kdaj (leto) so se zgodili?

Zagotovo je bil najbolj ključen trenutek takrat, ko sem se odločila, da bom svoje izdelke prodala tudi drugim in ko sem posledično ustanovila Facebook stran, ki jo je moj mož, moj podporni sistem (že vidim, da bom sedaj pridno uporabljala ta izraz), poimenoval Nitka. To je bilo decembra 2014.

Sčasoma se je Nitka razvila do te točke, da se je bilo potrebno odločiti ali jo bom razvijala naprej, kar je pomenilo, da bi morala reči adijo službi za nedoločen čas, ali pa postavim na prvo mesto službo in se poslovim od Nitke. Vsa ljubezen, strast in veselje do dela, pomešani z vsem odrekanje, neprespanimi nočmi in premaganimi ovirami so pretehtali tehtnico v korist Nitke. To se je zgodilo julija 2017.

Sedaj pa se pripravljam na naslednji odmev ali prelom – to je spletna trgovina. Morda se ne sliši nič posebnega, vendar zame to zagotovo je prelomnica, ki bo za sabo potegnila veliko reorganizacijo in spremembo v načinu dela.

30712106_10215711391722757_4602203967588401152_n

Foto: Ljubezniva

Od ustanovitve pa do dobičkonosnega posla veliko podjetnikov prehodi pravo trnovo pot. Katere ovire ste srečali na svoji poti? Ste kdaj razmišljali o opustitvi Nitke? Kaj vas je prepričalo in vam dalo zagon za nadaljevanje podjetniške poti?

Ojooj… kako močno sem kimala, ko sem brala tale uvod v vaše vprašanje. Ja, res je trnova pot. Zelo trnova. Včasih, ko razmišljam, kaj vse sem preživela v zadnjih letih, postanem utrujena samo od spominov. Res je bilo naporno. Predvsem zato, ker je Nitka nastala kmalu po rojstvu hčerke in ker se je razvijala ob dojenčku, nato zelo hitri še eni nosečnosti in še enemu dojenčku. O tem, kako zelo naporno je bilo, bi lahko napisala celo knjigo. Največja ovira je bilo ravno neprestano pomanjkanje časa in polna glava idej in želja. Delala sem ponoči, ko so otroci spali, saj sem edino takrat lahko delala nekaj ur v kosu. Pri meni je bilo tako, da sta bila posel in družinsko življenje popolnoma združena. Vedela sem, da so mi otroci in družina na prvem mestu, a hkrati sem se močno zavedala, da se lahko poslovim od Nitke, če neham ustvarjati.

Bili so časi, ko sem se enkrat tedensko popolnoma sesula in resno razmišljala, zakaj mi je sploh tega treba. Moj znani stavek je bil, da bom vse skupaj zažgala in šla. 🙂 Sedaj se temu smejem, vendar takrat je bilo res težko. Neštetokrat sem obupala, padla čisto na tla, vendar sem se ob njegovi podpori vedno pobrala.

Prišla sem tudi do točke, ko sem si utrujena od nenehnih vzponov in padcev, odkrito priznala, da je vse pretežko in da tega enostavno ne zmorem. Odločila sem se, da se bom Nitki odpovedala, da ne bom več šivala.

Zdržala sem en cel dan, nato pa sem bila že nazaj v moji ljubi delavnici. Tisti dan sem imela občutek, kot da je z mojo odločitvijo, da bom nehala šivati, umrl del mene. Obdana s pisanim blagom in ob zvoku šivalnega stroja sem ugotovila, da se šivanju ne bom nikoli odpovedala. To je del mene, del mojega življenja in v to delo sem zaljubljena.

No, pa sem spet tam – ljubezen do dela, volj in strast, ti so bili pri meni ključnega pomena. In seveda on.

 

Proizvod je namenjen zadovoljevanju želja in potreb strank in vi ste preko let razvili že mnogo drugačnih in zanimivih proizvodov; od »Ritke od Nitke« pa do ženskih šalov. Kateri so vaši trije največji prodajni hiti? Kdaj ste jih uvedli v prodajo in kakšen je njihov okvirni delež v celotni prodaji?

Proizvod ima res tak namen, zagotovo. Vendar pri meni je drugače. Pri meni so proizvodi vedno izhajali iz moje ideje, iz mojih potreb, iz mojih idej in okusov. Predvsem pa sta bila vedno (in sta še) moj navdih moja otroka.

Ritke od Nitke so res ene posebne hlače. Tukaj si lahko preberete, kako sem prišla do te ideje. Predvsem me je kot mamo motilo, da imamo garderobo dojenčkov in malčkov v omari mesec ali dva, potem pa moramo vse zamenjati, ker so otroci pridno prerasli vsa oblačila. Ritke od Nitke so hlačke, ki se nosjio zelo dolgo časa. Iz te ideje sem izhajala tudi, ko sem risala kroj za Nitkine haremke, ki so tudi postale prodajni hit, saj so narejene tako, da jih otroci nosijo res dolgo časa.  Šali za mamice? Nastali so zaradi mene, ker obožujem velike šale. Sešila sem ga zase, pokazala ostalim in ga vključila v svojo ponudbo. S šali imam še precej planov, samo  da pridem do časa.

 

Moj prvi prodajni hit so bile zagotovo Sleep heart blazinice – to so blazinice za oporo dojenčkove glave. Ideja je nastala, ko je bila Zoja stara pol leta, ker ji je med vožnjo glavico v lupinici premetavalo levo in desno. Blazinico sem naredila za njo, jo pokazala še ostalim in z nekaj truda je postala pravi prodajni hit. To je bilo čisto na začetku moje poti. To blazinico so želele imeti vse mamice z dojenčki in tedensko smo jih naredili čez 50. Veselje je trajalo dobra 2 meseca, nato pa je mojo idejo skopirala konkurenca, ki je bila veliko močnejša od Nitke in mi v naslednjem mesecu prevzeli vsa naročila in kar je hujše – voljo do izdelave blazinice. Od takrat nisem več nobene naredila za prodajo.

MAT_3478

Foto: Mateja Tamše fotografija

Vsak podjetnik pa se sreča tudi s svojo konkurenco in se mora ves čas truditi, da je boljši, kvalitetnejši in bolj zanimiv za kupce. Koga imate za svojega največjega konkurenta? Kaj bi definirali kot vaše najmočnejše in ubranljive konkurenčne prednosti, v čem ste drugačni kot ostali proizvajalci otroških oblačil in dodatkov?

Konkurenca ja. Moram reči, da je konkurenca v teh nekaj letih postajala iz meseca v mesec bolj huda.

Na začetku moje poti nas je bilo le nekaj takšnih, ki smo šivale za otroke. Morda 5, poleg mene. Nato pa se je zgodilo nekaj zanimivega. Šivanje, o katerem pred časom ni bilo ne duga ne sluha, je postalo pravi modni trend. Unikatna, ročno izdelana otroška oblačila so postala zanimiva in veliko mamic je pričelo šivati za svoj otroke, sčasoma tudi za prodajo. Ne bom rekla, da me to ni skrbelo. Me je. Zelo. Ker so punce, ki so se pojavljale na Facebooku bile zelo dobre in vsak dan je bila na vidiku kakšna več. Zaradi vsega tega sta se v meni začela rojevati strah in negotovost.

Na neki točki sem ugotovila, da je spremljanje konkurence zame zelo obremenjujoče, zato sem nehala s tem. Pogovorila sem se sama s sabo in prišla do zaključka, da moje delo ni odvisno od njihovega in da je pomembno samo to, da pogumno stopam naprej po svoji poti, k svojim ciljem, s svojo vizijo in svojimi idejami.

Kdo je moj največji konkurent? Hmmm… pravzaprav ne vem. Kaj pa vi mislite, kdo je?

Katere so moje konkurenčne prednosti? Dejansko sem se pri temu vprašanju najbolj ustavila in zataknila. Pravzaprav vem, katere so moje prednosti, kakšna sem in kako delam, vendar mi nikakor ne gre od ust, od rok, da bi hvalila sama sebe. Nisem mogla napisati tega odgovora, zato sem poklicala svojo prijateljico, mojo zvesto stranko, oboževalko Nitke in njenih oblačil in sem njej zastavila tole vprašanje.

»Zakaj si drugačna od drugih? Že ti kot oseba si srčna in v poslu si zelo poslušna ter pripravljena pomagati. Neprestano slediš trendom, trudiš se biti izvirna, drugačna, unikatna. Na trgu je ogromno šivilj, vendar tvoji izdelki so drugačni in že na daleč se vidi, da je to sešila Nitka.

Tebi je pomemben vsak kupec, tisti, ki bo pri naročilu zapravil 100€, kot tudi tisti, ki bo zapravil 6€. Drugačna si, ker si dobra oseba in začutiš ljudi, ki so v stiski, ki si želijo tvojega izdelka, vendar jim je cena previsoka in si ga ne morejo privoščiti – takrat jim stopiš nasproti in jim z veseljem kaj tudi podariš, samo zato, da obarvaš njihov dan in napolniš svoje srce.

Tvoja zgodba je drugačna, posebna. To kar delata z Jožetom, kako sodelujeta, kako sta povezana, vse to je tudi del Nitke. Nitka ni podjetje, Nitka ste vi, vaša družina in to vsem dobro predstaviš tudi z vsebinami, ki jih deliš na svojem blogu. Stranke poznajo tebe, poznajo Nitko. So, tako kot ti praviš, del tvoje zgodbe.

Najbolje od vsega pa je to, da za otroke delaš lepa, unikatna, posebna oblačila in imaš vedno v mislih, da bodo funkcionalna in da bo otroku v tvojih oblačilih udobno. Dan ne govorim, koliko časa se nosijo tvoja oblačila.«

Low (40 of 43)

Foto: Moja galerija

 

 

Kupec je osnova za vsak podjetniški uspeh in največji navdih podjetniku pri razvijanju novih izdelkov. Na kakšne kupce ciljate vi? Kdo pri vas kupi največ izdelkov in za kakšen namen stranke pri vas najpogosteje nakupujejo? Kje lahko vaši kupci naročijo vaše izdelke? Se mislite širiti tudi v tujino?

Moje ciljne stranke so zagotovo predvsem mamice z majhnimi otročki. Najprej sem ciljala le na tiste, ki imajo otročke stare do dveh let. Zaradi velikega povpraševanja po večjih konfekcijskih številkah sedaj šivam tudi za otroke, stare do 6 let. Vse kaže na to, da se bo moje delo razvijalo tudi v to smer, da bom šivala še za večje otroke, predvsem pa tudi za mamice. Torej lahko rečem, da se moje cilnje stranke z razvojem spreminjajo.

Največ trenutno kupujejo mamice, ki imajo otroke stare do 6 let. Kupujejo predvsem za svoje otroke ali pa za kakšno darilo.

Trenutno lahko moje izdelke vidijo in naročijo na Facebook strani Nitka – unikatni otroški izdelki ali na mojem Instagram profilu ilovenitka. Še čisto malo pa bo lansirana tudi moja nova spletna trgovina in cilj je, da se sčasoma vsa prodaja preseli tja.

Ja, želja je tudi širitev v tujino, vendar ne želim prehitevati dogodkov. One step at the time.

 

20170619-MAT_4877

Foto: Mateja Tamše fotografija

In še za konec; mnogo ljudi ima dobro idejo, le poguma ne. Kakšen nasvet bi dali nekomu, ki si ne upa narediti koraka naprej in ustanoviti svojega podjetja? Ste tudi sami kdaj prejeli nasvet, ki vas je opogumil oziroma kakšen nasvet bi si želeli prejeti vi na začetku svoje podjetniške poti?

Težko dajem nasvete drugim, ker ima vsak svojo zgodbo za sabo. Lahko samo delim svoje izkušnje in upam, da bodo komu pomagale. Zagotovo je pogum je tisti, ki sem ga sama zbirala dobro leto. To, da sem se na koncu odločila pustiti službo pravzaprav ni bila odločitev, pač pa proces, ki je v meni oziroma v nama z Jožetom potekal zelo dolgo časa. Ogromno ur sva se pogovarjala o tem in vedno je bilo na koncu samo vprašanje: »A si upava?«

Vesela sem, presrečna sem, da sva si upala. Menim, da bi čisto vsak moral v življenju izkusiti samostojno podjetništvo. Se mi zdi, da odkar  sem na svoji, samostojni poti, gledam na vse stvari čisto drugače.

Je pa res, da pravzaprav tukaj ni samo vprašanje ideje in poguma. Dejstvo je, da je, kot ste zgoraj omenili, ta pot trnjeva. Ni enostavno. In za vse, ki razmišljajo, da bi se odpravili na tako pot, naj  v svoj nahrbtnik, poleg ideje in poguma, spakirajo še veliko močne volje, vztrajnosti, energije, ki jo bodo potrebovali, da se bodo pobrali po vsakem padcu ali da bodo premagali najhujšo oviro, predvsem pa veliko ljubezni in strasti do svojega dela. In ne pozabiti na dober »podporni sistem«.

Ko sem se sama odločala o svoji samostojni poti, sem imela ušesa kot radarje, ko sem naletela na koga, ki je pripovedoval svojo podjetniško zgobo. Mislila sem, da se mi bo zaradi njihovih izkušenj, njihove zgodbe, lažje odločiti. Vendar ni bilo tako.

Na koncu sem se morala sprijazniti s tem, da mi nihče, prav nihče ne more pomagati pri tej odločitvi. Sama se bom morala odločiti, sama narediti korak. Razmisliti sem morala o svojih prioritetah. Vedno sem imela v mislih svoja otroka in na koncu sta bila ravno onadva tista, zaradi katerih sem se lažje odločila. Vedela sem, da me bo moja služba (bila sem učiteljica) psihično precej izčrpavala, da se bom vračala iz nje izžeta in brez energije, vedno z mislijo na to, kaj moram pripraviti za naslednji dan. Vedela sem oziroma čutila sem (ali pa sem se samo prepričala), da bosta moja otroka prikrajšana mene, če se vrnem v službo. S tem se nisem mogla sprijazniti, ker se imela izbiro, ker sem imela škarje in platno v svojih rokah, ker sem se zavedla, da lahko stvari obrnem po svoje. In sem jih. Nikoli mi ni bilo žal in vem, da mi ne bo, ne glede na to, kakšna prihodnost se mi piše.

Low (32 of 43)

Za konec pa samo še misel, ki jo imam v glavi vedno, ko se moram kaj pomembnega odločiti.

Ko se ljudje zazremo v svojo preteklost vedno obžalujemo stvari, ki jih NISMO naredili in ne tisto, kar smo.

 

Za sodelovanje se vam najlepše zahvaljujem in vam želim še več uspehov, dobrih idej in zadovoljnih strank! 

Sabina Kopina

 

Narava, moja učiteljica

Velikokrat se sprašujem, kam se nam vsem tako mudi. Zakaj tako hitimo? Zakaj se nimamo časa ustaviti in res vdihniti dan. Vsakega posebej? Zakaj sem taka, kot večina hitečih ljudi, čeprav mi moje srce vsak dan govori, naj se ustavim in umirim. Zakaj si zjutraj ne utegnem vzeti časa za jogo, zakaj v svoj vsakdan ne vpeljem kakšne meditacije? Zakaj vedno tako hitro jem? Tudi ko delam, neprestano hitim in se mi zdi, da mi to hitenje razžira ljubezen, ki jo gojim do svojega dela.

Zadnjič sem zaključevala z delom, vendar sem morala še poslikati nekatere izdelke, preden sem jih zapakirala in poslala naprej. Hitela sem. Kot po navadi. Tako zelo sem hitela, da sem za trenutek celo prehitela sama sebe. Skoraj pritekla sem do prostora, kjer fotografiram, prijela za kljuko in vrata potegnila k sebi. Še preden sem jih dovolj odprla sem že hitro naredila korak naprej in se s celim telesom, od glave do nog, z vso močjo zaletela v vrata.

Najprej sem zakričala: “Aaaaaau!” Za aaaaau sta sledila še dva ali trije “fak” in še en “matr”, nato še kombinacija obeh in malo poskakovanja na mestu za ublažitev bolečine. O fak, res me je zabolelo. Tako zelo, da sem se morala za nekaj minut ustaviti, da sem sploh dojela, kaj se je pravkar zgodilo.

Bolečina je hitro popustila in jaz sem že dirjala dalje. Kot po navadi sem v naglici zaključila delovni dan. Vse sem uspela narediti pravočasno. Pravočasno zame.

Ta dogodek se po enem tednu še vedno večkrat na dan pojavi v moji glavi. Pa ne zaradi bolečine. Ta dogodek razumem, kot da mi je nekdo iz vesolja poslal klofuto z namenom, da bi se končno začela zavedati, kako pravzaprav delam, živim.

Zakaj tako hitim? Zakaj sem sama sebi najbolj zahteven šef? Zakaj sama sebi postavljam roke in si neprestano pišem “TO DO LIST-e”, ki jih ne glede na to, kako hitim, ne morem izpolniti? A bo kaj drugače, če takšne stvari enostavno neham delati? Ja, bo drugače! Jaz bom drugačna, jaz bom bolj umirjena.

V tem trenutku sem jezna sama nase, ker opravljam delo, ki me neizmerno veseli, sem sama svoj šef, ki si prostovoljno vsak dan ustvarja neverjeten stres in pritisk.

Hvala bogu, da imam njiju, njih. Trenutki z mojo družino me resnično sprostijo. Najraje se z njimi odpravim v naravo. Družina in narava – popolna kombinacija zame. Naj bo dež, naj bo sonce. Narava je tista, ki me spomni na to, kako je življenje lahko popolnoma preprosto, a hkrati neverjetno popolno. 

Včeraj sem se z njima sprehajala po domačem vrtu. Opazovala sem cvetoče drevo. To se sliši tako zelo romantično, vendar sama zase lahko rečem, da sem vse prej kot romantična duša. Narava je tista, ki iz mene izvabi takšno obnašanje. Narava je tista, ki me že od nekdaj vabi v svoje naročje in mi pripoveduje najbolj zanimive zgodbe in življenjske lekcije. Narava je resnično moja največja učiteljica. Koliko nas lahko nauči, če le imamo dovolj posluha za njo. In včeraj začutila, da ji moram prisluhniti z vsemi svojimi čutili.

Ustavila sem se pod cvetočim drevesom. Toplo sonce ga je počasi zbudilo iz zimskega spanja in iz njega zvabilo nešteto popolnih, veliko obetajočih cvetov. Opazovala sem ga, kako se umirjeno pozibava v rahlem vetriču in potrpežljivo čaka, da čebele in druge žuželke opravijo svoje delo.

LRG_DSC06187Tudi čebele so bile povsem umirjene, nikamor se jim ni mudilo. Bilo jih je toliko, da jih je bilo moč videti tudi z zaprtimi očmi, vendar niti približno niso med sabo tekmovale ali se greble, katera bo nabrala več cvetnega prahu. Z vsem svojim bitjem so se zavedale, da ga je za vse dovolj.

Ta čisto vsakdanji dogodek, je v meni sprožil nov val misli. Cvetoča breskev se bo še naprej umirjeno pozibavala v vetru, čebele, metulji in ostale žuželke bodo še naprej umirjeno opravljale svoje delo, katerega rezultat bodo oprašeni cvetovi iz katerih se bodo razvili plodovi in čez nekaj mesecev bomo iz točno tega drevesa lahko utrgali prve sočne sadeže – Ceteris paribus (ob nespremenjenih drugih dejavnikih).

In če razmišljam dalje, v svoje razmišljanje ne dodajam ceteris paribus, pač pa vse druge mogoče dejavnike, kot na primer, da sredi aprila pride do hude pozebe, ali pa se pojavi huda bolezen, ki bo prizadela plodove breskve. Predpostavim lahko, da bo hud vihar izruval to lepo drevo. Ne vem, kakšna usoda se mu piše.

Vem le, da bo breskev bo še vedno ostala umirjena breskev in čebele bodo še vedno pridno opraševale druga drevesa in cvetlice. Nič ne bo drugače. Življenje bo šlo dalje. Nič se ne bo ustavilo, nič se ne bo spremenilo. Ne breskev, ne čebele ne bodo zaradi neljubega dogodka pod hudim stresom, ne bodo jokale in se smilile same sebi, saj so naredile vse, kar je v njihovi moči, da bi to drevo obrodilo sadove.

Narava. Narava, ti moja učiteljica. Hvala ti za današnjo lekcijo. Učim se od tebe. Vem, da neprestano delaš, a si kljub temu neverjetno spokojna. Svoje delo opravljaš počasi in samozavestno, nikoli ne hitiš in nikoli ne prehitevaš – ne drugih, sploh pa ne sama sebe. Pustiš času čas in med vsem procesom umirjeno dihaš ter potrpežljivo upaš, da bodo vsi tvoji pomočniki, kar se da dobro opravili svoje delo. Pri vsem tem pa se tudi zavedaš, da na določene stvari enostavno nimaš vpliva, zato se jih niti ne trudiš spremeniti pač pa jih sprejmeš takšne kot so.

Ne vem, če mi še sledite, ker sem zapisala veliko manj misli, kot se jih je dejansko odvilo v moji glavi, pa vendar moram zapisati še tole, četudi se bo bralo popolnoma noro.

Od danes naprej bom tudi jaz tisto sonce, tista breskev in tiste čebele!

LRG_DSC06191LRG_DSC06202LRG_DSC06205

“Nature does not hurry, yet everything is accomplished.”

(Lao Tzu)

Te čudežne hlačke

Ritke od Nitke so hlačke, ki imajo posebno zgodbo.

Pisalo se je leto..hm.. 2015 se mi zdi, ko sem kupila kroj za te posebne hlačke, zarezala v blago in jih sešila. Ko je nastalo nekaj čudovitih, pisanih hlačk, sem jih poslikala in tako kot za vsak izdelek, komaj čakala, da jih pokažem še vam in dobim od vas povratno informacijo.

V nov kroj sem se popolnoma zaljubila. Navdušilo me je to, da se hlačke lahko nosijo dlje časa, kot običajna oblačila. To je tisto, kar si zagotovo vsaka mamica želi v otroški garderobi – kose oblačil, ki ne bodo samo za dva meseca.

Prevzel me je tudi poseben dodatni del na ritki teh hlač, ki jim da poseben videz poleg tega pa se prav zaradi tega hlačke zelo lepo prilegajo malim pleničarskim ritam. Ker je ta del prijetno raztegljiv so te hlačke primerne tudi za tiste otročke, ki uporabljajo pralne pleničke, ki so veliko bolj obilne od teh za enkratno uporabo.

Za hlačke sem izbrala kvaliteten in pisan bombažni jersey z lepimi otroškimi vzorci in enobarvnimi patenti, ki so se z vzorcem lepo ujemali. Premišljeno sem izbirala nove kombinacije blaga in pazila, da je bilo vse ravno prav pisano – ne preveč, ne premalo.

Vsak dan so nastajale nove hlačke in vsak dan sem jih na Nitkini facebook strani kazala tudi vam. Vendar odziv ni bil niti približno tak, kot sem pričakovala. Vse je kazalo, da so bile hlačke preveč drugačne, da bi bile všeč večini.

Kljub temu nisem obupala, saj sem z sem srcem verjela vanje. Šivala sem jih dalje, jih kar precej prodala po promocijski ceni ali celo podarila. Na strani pa sem vedno znova objavljala nove hlačke, ki sem jih sešila in poudarjala, zakaj so ravno RITKE OD NITKE tako super izbira za vaše malčke.

  • ker rastejo z vašim otrokom
  • ker so narejene iz razteljivega bombažnega jerseya in so zato so zelo udobne
  • ker otroka ne ovirajo pri igri
  • ker so drugačne, pisane
  • ker visok pas omogoča, da otroka v hladnejših dneh lepo grejejo okoli pasu
  • ker dodatni všitek na ritki omogoča, da se lepo prilegajo pleničarskim ritam
  • ker so primerne tudi za otroke, ki nosijo pralne plenice
  • ker jih bodo vaši malčki v zimskih mesecih nosili namesto žabic
  • ker bodo drugi te posebne hlačke na vašem otroku zagotovo takoj opazili

Sčasoma mi je uspelo prepričati tudi vas. Ritke od Nitke, kot sem poimenovala nove hlačke, sem z velikim trudom pripeljala do točke, ko jih je želela imeti vsaka mamica za svojega malčka, hkrati pa so šle na lov za hlačkami tudi konkurenčne šivilje in jih zelo hitro dale v svojo ponudbo. Ampak tako pač je! Dobre stvari se vedno kopira, kajne? 🙂

Kljub temu sem se odločila, da se Ritkam ne odpovem. Še vedno sem jih s še večjim veseljem šivala dalje in naredila kar nekaj lepih kolekcij. Del Black and white kolekcije je ponosno nosil tudi Jakec od Oopsi.

Študentske mame so bile tako zadovoljne s temi hlačkami, da so o njih posnele cel video.

 

Že nekaj časa je minilo, odkar sem objavila zadnjo kolekcijo. Ker sem zadnje čase tedensko v svoj inbox dobivala vprašanja, kdaj bodo Ritke od Nitke spet na zalogi, sem ugotovila, da je sedaj res zadnji čas, da jih naredim.

Vas zanima, kakšna je moja najnovejša spomladanska kolekcija Ritk? Oglejte si jo tukaj.


Ritke od Nitke na zalogo delam samo v velikosti 1, ki je primerna za otroke od 9. meseca pa vse do 3 let starosti). To velikost sem izbrala, ker imajo zagotovo največji spekter uporabe. 

Moram vam iskreno povedati ali vas opozoriti, da hlačke odsvetujem tistim izredno močnim otročkom, ker jim bodo verjetno pretesne in jih boste komaj dobili gor. 

Trenutki (16x) (2)

Vse fotografije v objavi so delo mamice, ki jo lahko najdete na Instagramu pod imenom Trenutki,