V meni je dolgo rasla želja po šivanju. Niti nisem točno vedela zakaj in kako bi mi to znanje pravzaprav koristilo, vedela sem le, da se moram tega nujno naučiti.
To je bilo nekaj let nazaj in šiviljski tečaji so bili še prava redkost. Spremljala sem razpise, vendar vedno so bili samo za najnaprednejše mesto – Ljubljano. To pa mi je bilo predaleč, ker vožnje, ki je daljša kot kroženje po sosednjih občinah, ne maram. Sploh če moram voziti sama.

Nato pa se mi je v času prve nosečnosti nasmehnila sreča. Neka gospa v novem mestu je imela delavnice šivanja. Prijavila sem se, vsa vesela. Še danes se spomnim, kako se bila vznemirjena na dan prve delavnice. V službi sem bila izredno dobre volje. Veste, tisti metuljčkast občutek – no, nekaj podobnega. Sodelavka me je še vprašala, čemu tako prijetno razpoloženje. “Popoldan grem na šiviljski tečaj”, sem ji povedala. Ona pa se mi je samo nasmejala. Ne vem, kaj si je mislila. Niti me ni zanimalo.

Po prvi delavnici že nisem mogla zaspati. Tako sem bila vznemirjena, neprestano sem razmišljala o vsem, kar sem se ta dan naučila. Komaj sem čakala naslednji obisk. In za njim še naslednjega. In to je bilo to. Trije obiski po dve uri in konec. Česa sem se v tem kratkem času sploh lahko naučila? Pravzaprav ne veliko, a hkrati vse. Naučila sem se pritisniti na stopalko šivalnega stroja, naučila sem se zašiti osnovni, raven šiv, naučila sem se, da ima stroj različne šive, ki jih lahko izbiraš, naučila sem se dvigniti in spustiti tačko – torej čiste osnove in samo osnove. A hkrati sem od tistih uric odnesla več, kot bi si kadarkoli lahko želela.

Takrat sem namreč spoznala svojo veliko ljubezen, svojo strast, svoje veselje. Takrat se spoznala, da je to tisto, kar sem celo življenje iskala. Da je šivanje tisto, kar me definira. Da je veselje do šivanja tako močno, da ponoči ne spim, ker razmišljam, kaj bi še lahko sešila.

Misel, da bi imela svoj šivalni stroj mi ni dala miru. In kmalu sem ga dobila. Spomnim se posmehov, ki sem jih bila deležna, ko sem razlagala o tem, kako me je šivanje zasvojilo. A ni me ganilo. Niti najmanj. Vseeno mi je bilo, kaj si mislijo drugi. Jaz sem lahko razmišljala samo o šivanju.

Ker sem bila takrat noseča, sem se posvetila predvsem šivanju enostavnih izdelkov za svojo nerojeno hčerko. Preproste rutice, slinčke, šale, odjice,… Ko se je Zoja rodila, sem ji sešila prve hlačke. In tako so se moji šiviljski podvigi počasi stopnjevali.

Vsega (razen prvih šivov) sem se pravzaprav naučila sama. Iskala po spletu, knjigah, revijah, razmišljala, preizkušala, delala napake in uresničevala svoje ideje.  Vendar zaradi vsega tega sem rasla. Vsakodnevno. Menjavalo se je blago, stroji, prostori, kjer sem ustvarjala, ideje, izdelki… A nekaj je ostalo in se od samega začetka še vedno ni spremenilo – ljubezen do šivanja. 

Našim šiviljskim podvigom lahko sledite tukaj.