Ne pretiravam, ko rečem, da imam tri otroke. Tole je moj/najin prvi otročiček. Spomnim se, kako se je že z njegovo naselitvijo v najin dom vse spremenilo. Prvi meseci so bili nori, izredno naporni, saj sva ga morala imeti neprestano na očeh in mu vztrajno preprečevati, da bi uspešno dokončal neumnost, ki se je je pravkar lotil. Kljub vsemu se je seznam njegovih traparij vztrajno večal. Včasih je bil prav prisrčen, včasih sem bila tako jezna, da bi mu najraje izpulila vse dlake z njegovega popolnega pasjega telesa!

Kmalu bo star 4 leta. Z leti je počasi pričel slediti najinim zahtevam, pravilom v najinem svetu. Kdaj pa kdaj pa še vedno najdem kakšen copat nekje na sredi dvorišča in takrat vem, da ga je spet malo odpeljalo in da popolnoma odrasel ne bo nikoli.

Obožuje dojenčke in ko sva prvič iz porodnišnice prinesla štručko, po imenu Zoja, je bil neverjetno vesel. Ko pa je dojel, da bo ostala, se je pričela njegova vztrajna bitka za pozornost. In vedno mu je uspelo. Dobil jo je. Seveda jo je! Prvi otrok ne sme biti zapostavljen ob prihodu drugega, kajne?
Ko sva čez dobrih 20 mesecev v najin dom prinesla še drugo štručko, po imenu Lenart, ni delal nobene drame. Kot da je to zanj nekaj popolnoma normalnega, sprejemljivega. Z Zojo se že skupaj igrata, Lenarta pazi, ko spi.

Nikoli se ni nehal boriti za pozornost. In prav je tako. Verjetno je ima ravno zaradi tega se vedno dovolj, kljub našim zahtevnim in napornim vsakdanjikom.

Zvečer, ko človeški mladički že pridno spijo, se pasji mladiček prikrade k meni in si vzame svojih nekaj svojih minut. Takrat moram nujno in takoj odložiti vse delo, ga poljubčkati, počohati in mu povedati, da je on še vedno in vedno bo najin prvi otročiček.

Kot bi si oddahnil, globoko vzdihne in izdihne. Nato pa mi z rahlo priprtimi črnimi očki nameni en hvaležen pogled.

To je on, to je najin Bajk. Del najine zgodbe, del najine sreče.❤️