Zoja uživa, kadar skupaj ustvarjava. Kadar omenim čopiče in barve dobesedno vse spusti z rok in že sedi za mizo. Potem pa vsa nestrpna čaka in govori: “Dej, mami. Dej. Rabim barve, mami. Pa čopič.”

Zdelo se mi je smiselno, da letos skupaj ustvariva tudi novoletne voščilnice. Želela sem nekaj preprostega. Ker kljub vsemu navdušenju, ji je neka usmerjena aktivnost zanimiva le nekaj minut, potem pa se ustvarjanje spremeni v vsesplošno packanje z rokami. Abstraktna umetnost. Jaz je včasih ne razumem, priznam. Ji pa z veseljem pustim, da se izraža po svoje.

Kadar Zoja ustvarja z barvami vedno uporabim barve, ki se zlahka sperejo tako z rok kot z oblačil, saj se kljub zaščiti vedno, res vedno, barve znajdejo vsepovsod. Barve kupim kar na zalogo v Ikei.

Namesto čopičev sva uporabili posebne pripomočke, katere mislim da sem pred časom kupila v Kiku. S tem sva na voščilnice odtisnili kroge. Pravzaprav je to Zoja naredila povsem samostojno. Ker ni pritisnila počasi in natančno, se barva ni odtisnila po celotni površini kroga in na koncu sem ugotovila, da je to pravzaprav še veliko boljše. In spet sem dobila potrditev, da je prav, da otrokom pustimo, da ustvarjajo na svoj način.

Ko so se krogi posušili, sem jim narisala vrvico in najine čestitke so bile narejene. Všeč mi je, kadar se držim načela manj je več.