❤️Napisano 4.avgusta, 2016❤️

Trenutno sem dala na stranski tir svojo veliko strast-šivanje. Že po parih dneh sem čutila nekakšno stisko, pogrešala sem stroj. Čez nekaj časa se človek navadi. Sploh, če imas takšno srečo, da ti ljudje okoli tebe zapolnijo tisto “praznino” do te mere, da je sploh več ni. Pravzaprav ti pokažejo, dajo veliko več drugega, boljšega.
Velikokrat dobim od svoje 20 mesečnice kakšno rožico. Ko gresta s tatitom sama na sprehod, mi jo vedno prinese. “NA”, reče. Tako naučeno, ampak tako prisrčno in iskreno. Vsakič posebej se je razveselim. Rožico dam v vazo, kjer začne počasi, a vztrajno veneti.

A ta..ta je posebna..zakaj?
Včeraj smo bili na sprehodu. Kar naenkrat steče stran. Slišim jo, kako govori. “Tam, po rožico…”

Tati gre za njo, jaz v počasnem ritmu za njima potiskam voziček z njenim nekaj dni starim bratcem. Z nasmehom na obrazu in iskrico v očeh nerodno priteče k meni. Ustavi se, mi da rožico in reče: “Zate… Rožica zate, mamica!”

Vzamem rožico, od veselja in sreče skoraj zajokam. A se zadržim, ker vem, da ne bi razumela mojih solza. Medtem se z rokami ovije moje noge in čaka. Čaka, da izrečem čarobne besede, ki vladajo v naši hiši “hvala” in pa “rada te imam”.

Ja, res je! Rada te imam. A sploh veš, kako zelo?  Do lune in nazaj! ❤️
Rožica se je usedla na mojo dušo, dobila svoje častno mesto v mojem dnevniku. Nikoli, nikoli je ne pustim oveneti.