Odkar sva si pred dobrimi tremi leti zamislila, da bi imela štirinožnega prijatelja, več ne praznujeva novega leta.
Zakaj?
Dnevi, ki sledijo, so zanj in posledično za vse nas, milo rečeno grozni. Ne vem ali je naš kuža toliko bolj občutljiv ali vsi kužki tako trpijo. Vem le, da me vsako leto boli srce, ko ga gledam.
Ko smo doma teka gor in dol po stanovanju, laja name in mi sporoča: “Ajde, gremo, gremo, gremo! Ven!” Ko pričnem z oblačenjem otrok, že prav nadležno poskakuje okoli mene. Grozno je neučakan. Zoja mu z mojimi besedami in dvignjenim kazalcem pove: “Bajk, zdej je pa dost!” Ko pridemo do vrat, se prerine med nami in vedno mu uspe, da se prvi izstreli na hodnik. Joj, res je en hiperaktiven kuža.
Tako vesel je, ko gremo ven. A ko v daljavi sliši prvi pok petarde, spusti svoj košat rep, se s sklonjeno glavo hitro obrne in teče nazaj. Hoče domov. Takoj! Pozabi, da ga zunaj čaka na stotine novih vonjev, pozabi celo, da ga tišči lulat. Hoče domov. Na varno. Sedaj, takoj!!
Iz dneva v dan se ljudje bolj veselijo in kljub prepovedi (petarde so namreč v Sloveniji prepovedane) je potrebno svoje veselje izražati z glasnim pokanjem petard. (Tega, mimogrede, nisem nikoli razumela). Iz dneva v dan je več pokanja, naš kuža pa iz dneva v dan bolj žalosten. Z vrhuncem na zadnji dan leta.
Zadnji dan v letu ta nesrečnež samo prestopa po stanovanju in išče varen kotiček, v katerem bi lahko za trenutek zanemaril glasno bobnenje v njegovi glavi. Nikjer ni miren. Nikjer se ne počuti dobro. Ne je. Ne pije. Samo prestavlja se z enega kota v drugega. Dve črni piki na njegovem obrazu izražata grenko mešanico otožnosti in strahu.
Težko ga tolažim, ko vem, da najhujše še sledi. Malo pred polnočjo se z njim zaprem v kopalnico, prižgem radio, ga vzamem v naročje, ga božam in zibam kot dojenčka ter mu govorim, da naj se ne boji, da bo minilo in da bo še vse redu. Ne verjame mi. A kljub temu nadaljujem. Moja bližina ga pomirja. In to je največ, kar lahko naredim zanj. To, da sem v tistem trenutku z njim in upam, da bo ta vojna čim prej minila.
Naš Bajk je le eden izmed mnogih živali, ki v tem času, doživljajo nepredstavljiv stres. Če tudi vam ni vseeno za njih, prosim, delite to objavo. Vem, da sveta ne bom spremenila, morda pa bo z vašo pomočjo, kje le počila kakšna petarda manj.
Touche 
Doma nimamo psa, le majhne otroke in tudi nas moti to nesmiselno početje. Ni mi jasno kdo lahko uživa v pokanju petard!? Kaj imajo od tega? Želim si, da bo letos tega čim manj in bodo ljudje kdaj pomislili še na naše male ljubljenčke ❤ bravo Nina, tole je definitivno za šerat dalje 😀
Všeč mi jeLiked by 1 person
😉
Všeč mi jeVšeč mi je