Naša zgodba okoli dude je drugačna. Skrajšana verzija gre nekako takole…

Zoja ni marala dude. Ko sem ji jo prvič dala v usta, jo je z glasnim jokom odločno zavrnila. Dobila sem nasvet, naj le vztrajam. Otroci so različni, nekateri jo sprejmejo prej nekateri kasneje – so mi pripovedovale mame z izkušnjami.

Seveda sem še poskušala, saj sem si resnično želela, da bi morda kdaj njeno jokanje umirila z dudo. Poskusila sem z dudami vseh znamk, oblik, materialov. Za njo nobena ni bila dobra. Sčasoma sem obupala in ugotovila, da pravzaprav ona že ima dudo, največjo, najboljšo – mene.

Sedaj vem, da gre tisti nasvet takole: Otroci so različni, nekateri sprejmejo dudo prej, nekateri nikoli. A tudi te besede ne veljajo za našo izkušnjo.

To, da lahko svoje otroke dojim, je zame izjemnega pomena. Z velikim veseljem sem jo dojila in ves čas sem znala to ceniti, saj sva imeli na začetku na tem področju velike težave. Vedela sem, kako je za novorojenčka, dojenčka pomemben stik z mamo. Da mu dojka ne predstavlja le vir hrane in pijače pač pa tudi varnost, povezanost z mamo. Z dojenjem čuti njeno bližino, ki jo tako močno potrebuje. Pravzaprav, da mu je dojka vse.

A kljub vsemu, priznam, bi mi bilo velikokrat lažje, če bi ona enostavno sprejela dudo. Pa je ni. Včasih, ko sem ji jo dala v usta jo je izpljunila s tako močjo, da je poletela iz posteljice in pristala nekaj metrov stran od nje. Nisem vedela, da so dojenčki sposobni česa takšnega.

Nikoli nisem odnehala, vedno po malo sem poskušala in upala, da mi bo duda pomagala, da jo potolažim, vsaj takrat, ko  glasno joka med vožnjo, ko se zbudi na sprehodu, ko čudne slike v glavi ponoči prekinejo njen spanec. Vendar duda ni nikoli bila njena prijateljica tolažilka.

Ko sem jo pri 14 mesecih zaradi mojih hudih začetnih nosečniških težav, postopoma začela odvajati od dojenja, je duda kar naenkrat postala odlična tolažba. Takrat jo je že sama poiskala in dala v usta, ko se ji je zdelo, da jo potrebuje. Pri dobrem letu starosti, ko nekaterim ostalim otrokom vile Dudarice že pobirajo dudike, je naša Zoja šele pričela z intenzivnim cuzanjem.

Danes je stara 2 leti in en mesec in ja, še vedno ima dudo. Grozno, a ne? Priznam, meni gre to tudi že počasi na živce in razmišljam, na kakšen način bi jo poskusila odvaditi. Nekateri mi pravijo, naj se ne obremenjujem preveč, da v šolo še nihče ni šel z dudo, drugi pa mi predstavijo drugačen pogled na mamo, ki otroku pri dveh letih še vedno dovoli imeti dudo. Na katerega od teh dveh polov bi se postavila, še sama ne vem. Vem le, da bom k misiji odvajanja pristopila kar se da sočutno in z razumevanjem.

Če dobro razmislim, mora biti za otroka to, da mu iz danes na jutri vzamem dudo, velik šok. Še odrasli, ki naj bi premogli nekaj samodiscipline, se nismo sposobni čez noč odpovedati svoji najljubši razvadi. Da meni nekdo reče: Jutri ob zori bo priletela vila Kavarica in pobrala vso kavo, v zameno pa ti bo pustila čokolado.  KAJ? Kje je ta vila? Naj pride sem, če si upa!

Veliko se pogovarjam z njo. In v enem izmed pogovorov sem ji omenila, da bo treba dudiko kmalu dati stran. Njeno telo se je znašlo v blagem krču, za trenutek je zamrznila, očki so ji begali levo in desno. Videla sem, da je imela v glavi veliko misli, ki jih je morala predelati. Čutila sem njeno stisko.

Vse kar je lahko v tistem trenutku z žalostnim glasom in zmedenim pogledom odgovorila je bilo: “Mami, ampak dudiko imam tako rada.” Pri srcu me je stisnilo, ko sem slišala ta iskren komentar. Seveda, dudiko ima rada. Le kako naj ji vzamem nekaj, kar ima rada? S kakšno pravico lahko jaz določim dan, ko bo duda za vedno odšla po svetu?

Močno sem jo stisnila in ji povedala, da imava še nekaj časa in da bova to storili, ko bo pripravljena. “Nisem še pripravljena”, je rekla. Tudi prav. Prišel bo čas, ko boš. Zagotovo bo.