V začetku decembra sem v inbox dobila čisto posebno sporočilo. Ni se začelo kot večina sporočil, začelo se je z “Draga Nitka! Tako je pri meni zadnje čase…”  

Nekoč, nekje, nedaleč stran je živela mamica. Zaradi tistega plusa, ki se ga ženske tako zelo razveselimo, je ona obležala na postelji. Ni ji težko ležati. Naredila bo vse. Vse, za svojega otroka.

Odločila se je, da bo pri meni naročila en komplet za svoje nerojeno dete. Ko bo čas za to.  “In včeraj me je prevzel občutek, da si upam upati, da bo vse še dobro. In da bodo te sanje še bolj oprijemljive, ti pišem, da se dogovoriva glede kompletka za novorojenčka.”

Ko sem brala njeno sporočilo, sem začutila žalost in toplino v srcu. Najrajši bi jo kar objela. Zapisala sem naročilo, a želela sem ji dati nekaj več. Želela sem jo presenetiti, želela sem jo razveseliti, želela sem ji popestriti monotone dni. V mislih se mi je prikazala končna podoba izdelka. Sešila sem ga v številki za novorojenčke in poslala na njen naslov.

Na Nitkini strani sem objavila fotografijo pajacka, ki ga je dobila in poleg slike pripisala še del zgodbe, ki se odvija v ozadju. (Lahko si jo preberete tukaj.)

Odziv na to je bil neverjeten. Koliko vas je takšnih, ki ste ji namenile lepo misel, koliko komentarjev in spodbudnih besed ste napisale. Vesela sem, da ta nori svet premore še toliko sočutja. Sproti sem se vam zahvaljevala v njenem imenu. A ona je posebna, ona je drugačna, s srcem na pravem mestu. Vse to jo je zelo ganilo in pomeni ji več, kot si lahko predstavljate.

Zaradi vas se počuti malo manj sama. Želela je, da objavim njene besede, njeno zahvalo vam, ki ste si vzele čas za njo.

Maja, saj veš – iz srca vama želim vse dobro. Mislim nate.

In hvala vsem, ki ste postale del te zgodbe.

Drage moje.
Zadnji meseci so bili zame drugačni. Težki? Ja, v očeh življenja, ki je vpeto v tisoč in en opravek. In ne, ker se je življenje na poseben način ustavilo in od mene zavilo k tebi. K tebi, drago moje še nerojeno dete.

Pravijo, da bi se lahko med ležanjem marsičesa novega naučila oziroma poglabljala tisoč in ena znanja. Vendar mi to zdaj ne gre najbolje… Se pa vsak dan znova učim HVALEŽNOSTI.

Hvaležna sem za še en zlata vreden dan, ko je dete spet počakalo na toplem. Za moža, ki se je zavzel in gospodinjska dela opravi že skoraj z levo roko, hkrati pa potrpežljivo prenaša (skoraj) vsa moja nenehna navodila iz postelje. Za malega sinka, ki sedaj že ve, da mami ne gre nikamor zraven, ker mora počivati… Čeprav mi je velikokrat težko, ker sploh ne vem, kdaj sem ga nazadnje nosila v naročju, videla zunaj tekati ali ga sama oblekla. Za stare starše, ki vedno priskočijo na pomoč in prijatelje, da me v vsej naglici še uspejo poklicati. In za skodelico dišečega čaja, domače piškote ter sončne žarke, ki najdejo pot do postelje. Pa za dobre knjige, križanke in nenazadnje tudi za Facebook.

Včeraj sem se s pomočjo Nine, s katero se osebno sicer ne poznava, so pa naju povezale nitke besed, in malega pajacka, doživela še en prelomen dan v svojem življenju. Ob odzivu na njeno objavo so me večkrat oblile solze… Solze sreče.

Dobrih ljudi je na svetu veliko, veliko več kot sem si kdaj upala predstavljati! Tukaj so, tukaj ste. In vaše vzpodbudne misli mi pomenijo ogromno. Hvaležna sem vsaki izmed vas! Želim vam, da bi se tudi ve vsak dan znova učile odkrivati hvaležnost – hvaležen človek je srečen človek, kajne? Naj nas v dneh, ki prihajajo, se naprej povezujejo NITKE ljubezni.

Vaša Maja

“Nič zato,
če ima breza srebrne liste,
če je sonce zeleno,
če je steza do doma ognjeno rdeča.
Svet se spreminja zavoljo sovraštva in trpljenja –
kako se ne bi zaradi LJUBEZNI.”
N. Maurer