Zoja je za darilo dobila pripomočke za peko piškotkov. Meni so bili všeč, saj je takoj videti, da so narejeni kvalitetno in da bo njihovo mesto v omari v kuhinji in ne med ostalimi igračami. Kaj pa njej? Seveda, brez razmišljanja. Všeč. Zelo.
Že takoj je izrazila željo, da greva peč piškote. “Danes ne, prepozno je. Jutri.” sem ji odgovorila. Po nekaj minutnem joku v horizontali, se je sprijaznila z mojim odgovorom. In prišel je “jutri”. Prve besede, ki jih je zjutraj izgovorila, so bile iz tematskega polja peke piškotov.
Obljuba dela dolg. Psihično sem se pripravila na vse, kar sledi – raztresena moka, razbita jajca, politi pulti, kuhinja zavita v maso od piškotov, njene mastne rokice, ki ne vedo, da se ne smejo dotikati pohištva in stene, umazan stol, tla posuta z vsemi sestavnimi deli piškotov.
Drugi del moje osebne priprave pa je tiho ponavljanje dejstev, ki jih pri takšnih podvigih ne smem pozabiti – da sem vesela, ker želi delati samostojno, ker želi raziskovati, si pridobivati nove izkušnje. To je trenutno najbolj pomembno. Kuhinjo bom že še pospravila.
Lotiti sva se dela. Seveda želi pri vsem sodelovati in pustim ji, čim več. Pripravila sem potrebno količino moke in jo postavila pred njo, da jo je z žlico prenašala iz ene posode v drugo. Morda se ne zdi nič posebnega, a otrok s to na videz preprosto dejavnostjo razvija koncentracijo, koordinacija, fino motoriko.
Ko je bila vsa moka v veliki posodi, je že nestrpno čakala, kaj sledi. Sama sem imela še en kup dela z ostalo pripravo. Da malo lažje čaka, ji po navadi v tem času na temen pladenj posujem moko. Pladenj je izginil neznano kam, zato sem ji tokrat moko posula kar po pultu. Še bolj ji je bilo všeč, saj ni imela nobenih prostorski omejitev. (Meni pa malo manj – si verjetno predstavljate zakaj.)Takoj je vedela, zakaj sem to naredila in vesela pripravila prstke, s katerimi je pričela risati sledi v moko.
Nato sva skupaj zgnetli testo. Oh, kakšno veselje, ko rokice zakoplje v skledo s sestavinami. Komaj čakam dan, ko bo to lahko naredila popolnoma samostojno, saj gre meni ravno ta del najbolj na živce.
Testo sva razvaljali in z njenimi modelčki izrezali piškotke. Enega ji je uspelo narediti točno tako, kot je treba. Videz vseh ostalih pa je odražal njeno starost. Nič zato. “Odlično si naredila.” sem ji povedala in piškotke položila na pekač.
Naveličala se je. Jasno in glasno mi je povedala, da mi ne bo več pomagala, da bo samo gledala. Kot po navadi sem dokončala sama.
Lahko bi samo spekla piškotke, ki sva jih izrezali, vendar zaželela sem si malo drugačnih, boljših, lepših piškotov. Če sem se že ravno spravila k delu, pa naj bo narejeno tako, kot se šika.
Vsak piškot sem premazala z marmelado in nanjo položila orehov nadev. Naslednji dan sem jih še pokapala s stopljeno čokolado. Mmmmm, kako so bili dobri. Poskusite jih narediti še vi, ne bo vam žal.
RECEPT ZA PIRINE PIŠKOTE
- 250 g pirine moke
- 2 rumenjaka
- 100 g rjavega sladkorja
- 125 g masla
- 3-4 žlice mleka
- 1 pecilni prašek
- 1 vanilin sladkor
PRIPRAVA
Vse sestavine zmešamo v testo. V hladilniku naj počiva 1 uro. Pred valjanjem testo pustimo na sobni temperaturi pol ure. Z modelčki izrežemo piškote. (Če se odločite za piškote z orehovim nadevom, jih nadevate pred peko.)Pečemo 10 – 15 minut na 180 stopinj Celzija.
OREHOV NADEV ZA PIŠKOTE Z MODELČKI
- 150 g zmletih orehov
- 120 g sladkorja v prahu
- 1 vanilin sladkor
- 1 beljak
- marmelada za premaz
PRIPRAVA
Beljak, orehe, sladkor v prahu in vanilin sladkor zmešamo v gladko zmes. Na sredino piškota damo marmelado, na marmelado pa orehov nadev. Nadevane piškote damo v pečico.
Ko se ohladijo, jih lahko še pokapamo s stopljeno čokolado.
Touche 