Obožujem knjige. Kakšne knjige? Pravzaprav je moj okus glede tega zelo razgiban. Rada imam romane, ki sicer spadajo pod trivialno književnost. Nič hudega. Sem pač ena izmed mnogih, ki je našla sprostitev ob branju lahke literature. Užitek sem znala najti tudi v elitnih delih z umetniško vrednostjo in prebiranju slikanic za otroke.

Ja, prav ste prebrali. Slikanice za otroke. Ne bi verjeli, koliko je takšnih, ki med vrsticami nosijo čudovito sporočilo tudi za odrasle. Tiste odrasle, ki niso pozabili na otroka v sebi in tiste odrasle, ki znajo na besede gledati od daleč.

Prebrala sem tudi veliko priročnikov, s takšnimi ali drugačnimi nasveti. Nekateri so mi kdaj celo koristili, nekateri mi morda še bodo.

Kadar sem bila melanholično razpoložena, sem rada posegla po poeziji. Obožujem Prešerna. On je zame umetnik svojega časa in današnjih dni. Požirala sem besede meni dragega Pavčka, k razmisleku so me silili tudi Grafenauer, Neža Maurer in Feri Lainšček. In še bi lahko naštevala. A vam nočem izdati vsega naenkrat.

Zakaj pišem v pretekliku? Ker trenutno za knjige nimam časa. Velikokrat gledam svojo zbirko knjig na policah, včasih jih z očmi preletim in za trenutek obstanem. Včasih me spomini na vsebino knjige tako vznemirijo, da jo vzamem s police, jo pobožam in si rečem: “Ta je naslednja.” Lahko je to knjiga, ki  sem jo prebrala že večkrat. A si kljub temu želim vrniti v vrtinec njene zgodbe.

Knjiga, ki že kak mesec leži na moji mizi, ima naslov Ti povem zgodbo? Nisem je še ponovno prebrala, ne vem, kdaj bo čas za to. A kljub temu razmišljam o njej in jo podoživljam.

Ko sem se sam znašla v izredno težki življenjski situaciji, sem vprašala modrega moža, kaj lahko še storim zase, da mi bo lažje, da bom lažje sprejela vse, kar mi je življenje namenilo. “Hodim na dolge sprehode,  ki mi bistrijo misli, skrbim za svoje telo in zdravje, skušam razmišljati pozitivno in verjeti, da se vse v življenju zgodi z nekim razlogom, trudim se, da tudi v slabih stvareh najdem nekaj dobrega, predvsem pa, da se iz takšnih situacij vedno nečesa naučim. Trudim se… trudim… A priznam, ne uspeva mi vedno najbolje, čeprav si želim, da bi mi.” Modri mož je odločno prekinil slap mojih besed:”Jorge Bucay: Ti povem zgodbo?” 
Zaupala sem mu. Še isti dan sem šla v knjigarno in kupila knjigo. Požirala sem besede, požirala sem zgodbe. Prebrala sem vse, ‘brez razlike, tudi vejice in pike’. V živo se spomnim, da sem s knjigo v roki ležala na kavču, ker sem bila prisiljena k počitku. Spomnim se, kako sem ob vsaki prebrani zgodbi zaprla knjigo in oči ter razmišljala o globljem pomenu te zgodbe, se spraševala, kako bi jo lahko umestila v svoje življenje, kaj bi se  lahko iz nje naučila. Srkala sem njeno dušo. 

Niso se me vse zgodbe enako dotaknile. Verjetno samo tiste, katerim sem dovolila, da so mi pomagale pri razumevanju takratne situacije. Vem, da bodo ob ponovnem branju v ospredje prišle druge. In zato ima ta knjiga častno mesto na moji polici in v moji duši. Vztrajno čakam na dan, ko jo bom spet lahko vzela v roke, jo v miru in z razmislekom prebrala.

Zgodbe v knjigi so motivacijske, inspiracijske, so zgodbe polne smisla in življenjskega navdiha. Vendar to so le, če jim dovoliš, da te prevzamejo, dovoliš, da te ponesejo v drug svet, v svet razumevanja sebe in drugih.

“Te zgodbe so bile napisane le, da bi označile kak kraj ali pot. Toda brskanje po njih, iskanje skritega diamanta v vsaki od njih je naloga vsakega posameznika.” (J. Bucay)

Mladenič Demian obiskuje psihoterapevta Jorgeja, da bi skupaj poiskala odgovore na vsakdanja vprašanja. S pripovedovanjem zgodb, od grških mitov in japonskih parabol do zenovskih modrosti in lastnih izmišljenih zgodb, mu Jorge pomaga do samospoznanja.

Čeprav knjiga opozarja, da življenje sploh ni enostavno, je polna optimizma. Bucay z njo mojstrsko prikaže zdravilno moč pripovedovanja zgodb, v katerih se bo našel prav vsak bralec.

Argentinec Jorge Bucay, mojster pripovedovanja zdravilnih zgodb, je eden najbolj priljubljenih in branih psihoterapevtov na svetu.