Žabici v smetani

Na spletni strani redno spremljam statistiko in odziv na  včerajšnjo objavo je bil odličen. Moj ‘hvala’ bo nadomestila kar tale objava.

Z vami bom delila kratko zgodbo iz knjige Ti povem zgodbo? Zakaj se mi je ravno ta tako vtisnila v spomin? Ne vem.. Morda zato, ker je najbolj poznana, morda pa zato, ker sem se že neštetokrat našla v njej. Se najdete tudi vi? Katera žabica ste?


Dve žabici sta padli v skledo s smetano. 

Takoj sta se začeli utapljati, saj v tekočini, gosti kot živo blato, ni bilo mogoče dobro plavati. Na začetku sta obe brcali po gladini, da bi dosegli rob posode. Toda bilo je zaman, ves čas sta čofotali le na mestu in se potapljali. Vse težje sta plavali na površje, da bi zajeli nekaj  zraka. 

Ena od njiju je glasno rekla:”Ne morem več. Ne bo se nama uspelo rešiti, v tem se ne da plavati. Če že moram umreti, ne vem, zakaj bi še podaljševala trpljenje. Nobenega smisla nima, da umrem, utrujena od nekoristnega napora.”

S temi besedami je prenehala brcati in hitro potonila, gosta bela tekočina jo je dobesedno pogoltnila.

Druga žaba, ki je bila vztrajnejša ali pa morda bolj trdoglava, si je rekla: “Nikakor mi ne uspe! Naj naredim karkoli, se v tej tekočini ne morem premakniti. A čeprav me čaka smrt, se bom borila do zadnjega diha. Nočem umreti niti sekunde prej, kot mi je namenjeno.”

Zato je še dolge ure brcala in čofotala na istem mestu, ne da bi se premaknila za en sam centimeter. 

In nenadoma… ker je tako dolgo migala s kraki…. se je smetana stepla v maslo. Presenečena žaba se je odgnala in skočila na rob posode. Potem pa je veselo odkvakala domov.

zabica


To zgodbo lahko priredim številnim mojim življenjskim situacijam.

Jaz sem druga žabica. Že od nekdaj. Vedno sem brcala, vztrajno, a morda še večkrat trmoglavo. Včasih se smetana kljub temu ni spremenila v maslo. Takrat sem potonila. A to me ni ustavilo. Naslednjič sem spet brcala, morda še bolj močno. Nikoli nisem imela roke, ki bi me enostavno potegnila ven iz sklede, v kateri sem se utapljala. Vedno je bilo odvisno od mene, ali se bom rešila ali ne.

Potem je prišel dan, ko sem spoznala njega. Tudi on ni moja roka odrešenja. On je poln ljubezni, hitro in odločno (morda tudi nepremišljeno) skočil v mojo skledo. Sedaj brcava skupaj. Brcava neprestano in velikokrat sva na smrt utrujena. Včasih se mi zdi, da se prostornina najine sklede samo povečuje. Takrat se za trenutek vdam. Ne zmorem. Preveč je. A ne potonem, saj me on drži na površju in brca še namesto mene.

Ne vem kdaj, a čutim, da se bo tudi iz najine smetane nekoč naredilo maslo.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s