Že nekaj časa razmišljam tudi o šivanju za odrasle, vendar nikoli nimam časa, da bi se tega zares lotila.

Ko sem pred nedavnim ugotovila, da je v moji omari čisti minimalizem in da se kljub moževim vzpodbudnim besedam še ne bom kmalu odpravila v šoping, sem se odločila, da je sedaj resnično zadnji čas, da si priskrbim nekaj kosov udobnih oblačila – sama, od doma.

Prvi korak, ki sem ga opravila pred tremi meseci, je bil nakup krojev. Puloverji, tunike, oversize puloverji, jopice, pajkice in begi hlače – zame. Na računalniku v mapi KROJI sem naredila še eno mapo z imenom KROJI ZAME. Uf, kakšen dober občutek. Kot da sem s tem dejanjem naredila vse.

Nato pa sem pred kratkim ugotovila, da si še vedno nisem nič sešila. Kroje sem natisnila, uredila, Jože je prevzel lepljenje, prerisovanje ter seveda krojenje. V poznih nočnih urah sem prižgala svoj industrijski texi, ki ga, mimogrede, obožujem, in pričela s šivanjem.

Nastal je en velik pulover, a ne zame. Saj veste, kako je – mama je vedno na zadnjem mestu. Pred mano je bil na vrsti še on. Pa naj bo. Si zasluži. Z velikim veseljem sem mu ustregla.

Sešila sem tiste velike plahte blaga. Kako čuden občutek. Nisem navajena. Zato je bilo nujno občutke malo uravnovesiti. Takoj sem sešila še en pulover, v majhni številki.

Nastal prvi komplet v stilu ME and MINI ME. Moja fanta sta zadovoljna – jaz tudi.

Navdušena sem, zadovoljna, vesela, ker sem si končno vzela čas in si upala sešiti tudi nekaj velikega. Močno upam, da kmalu pridem na vrsto tudi jaz.