Iz mojega dnevnika, zapisano 7.8. 2016

Teden dni po porodu je moje telo še vedno v nosečniškem stanju. Trebuh se je zmanjšal, ampak je še vedno tako velik, da so ljudje, ki me srečajo, v veliki zadregi. Ne vedo, če sem že rodila ali ne. Še dobro, da pred sabo potiskam voziček in v njem malo štručko, ki dvomljivežem pojasni, kakšno je moje telesno stanje, brez da bi postavili dodatna vprašanja, zaradi katerih bi brez potrebe, menjali barve na obrazu.

Ne trudim se, da bi skrivala trebuh. Pravzaprav četudi bi se trudila, bi bili moji poskusi povsem neuspešni. Ne morem ga skriti. Majčka, ki mi je bila pred nosečnostjo precej ohlapna, se sedaj popolnoma zlije z mojim telesom. Če nase navlečem kakšen kos širšega oblačila, s tem še bolj poudarim svoj po nosečniško-nosečniški videz.

Vendar se, iskreno povedano, popolnoma nič ne obremenjuje. S ponosom diham v svojem telesu. Ni me sram! Ne sramujem se ga! Kako bi se ga lahko, po vsem tem, kar mi je dalo?! Dalo mi je še enega zdravega otroka, dalo mi je še eno ljubezen mojega življenja. Neverjetno!

Zato lahko svoje telo le neizmerno občudujem, sem ponosna nanj ter vsako minuto hvaležna, da je točno takšno, kot je!