Zadnjič sem prejela takšno sporočilo.
“Živjo Nina.
Napisala sem eno zgodbo. Mojo zgodbo, najino zgodbo, našo zgodbo. Gre za zgodbo, ki se je pri nas odvijala v času moje nosečnosti, ko so mi na morfologiji veliko napako ploda. Takrat sem po spletu iskala KAKRŠNEKOLI informacije, zgodbe, izkušnje mamic, vendar nisem našla ničesar, saj je takšnih primerov v Sloveniji le nekaj.
Zato sem se odločila, da z ostalimi delim svoje izkušnje. Morda bom s tem komu pomagala, morda ne. Želim le, da čimveč ljudi to prebere, ker nočem, da bi katera v takšen primeru, kot sem bila jaz, tako živela – v strahu in depresiji, kaj bo z mojim otrokom. Članek je objavljen tudi v reviji Viva.”
Prebrala sem njeno zgodbo. Zdi se mi vredno, da jo objavim še tukaj in upam, da jo prebere čim več mamic.
Foto: Shutterstock
Odločila sem se, da z Vami delim zgodbo o novici, ki sem jo prejela med nosečnostjo, in o porodu… Vem, kaj vse bi dala v tistem trenutku jaz za tako zgodbo, da bi me potolažila in vlila upanja… Pa nisem našla podobnih izkušenj… Zato jo sedaj pišem jaz… Mogoče bo komu pomagala…
Aprila lani, sva se z Gregom odpravila na pregled morfologije ploda v 22.tednu nosečnosti. Čisto navaden dan, vse dokler nisva prejela novice, da nekaj ni tako, kakor bi moralo biti.Čez teden dni sva bila poslana v porodnišnico Ljubljana na ultrazvok, kjer naju je čakal šok. Še sedaj ne morem pojasniti občutkov, ki sem jih tisti trenutek dobila… Ginekologinja nama je povedala, da ima dojenček srce na napačni strani in naju takoj napotila h kardiologu, da pregleda njegovo srce.
Takrat sem klicala domov mojo mami, pa vem, da nisem mogla dokončat stavka, da z najinim dojenčkom nekaj ni v redu… Pri kardiologu smo bili v tišini 1 uro… Po mučni eni uri je končno spregovoril, da meni, da je srce na pravi strani, vsi ostali organi pa so na napačni strani. Poleg tega je ugotovil napakico na njegovem srčku, kjer žila vena, poteka po popolnoma drugačni poti, kot je običajno… a naju je potolažil, da je to zgolj lepotna napaka in ne ogroža življenja. Vseeno pa naju je naročil na ponovni pregled. Ker je bila torej ginekologinja mnenja, da je srce na napačni strani, kardiolog pa, da je na pravi, sva prišla na ponoven pregled še naslednji dan, da me pogleda 3.oseba in dokončno postavi diagnozo.
Končna ugotovitev je bila, da ima dojenček srce na pravi strani, želodec in vse ostale organe pa na drugi strani, kot običajno… Ker je bil to njihov prvi primer, nama niso znali povedati, kaj bo to za otroka predstavljalo…Ker so me stalno spraševali o nuhalni svetlini, sem pomislila celo na Downov sindrom.
Ko sva prišla domov, pa…groza…še vedno dobim solze v oči, ko se spomnim teh občutkov in vprašanj, ki so se mi porajale po glavi… »Zakaj prav midva? Kaj sva storila narobe, da se nama sedaj na tak način maščuje!?« Grega me je bodril, mi vlival upanje, za kar sem mu iskreno hvaležna. Človek ob takem trenutku resnično potrebuje podporo.
Minevali so dnevi, tedni, skrivaj objokani… iskala sem članke o diagnozi »Situs inversus«, kot temu strokovno pravijo,…pa nisem našla nič vzpodbudnega…le to, da so v Ameriki kooomaj rešili dečka, ki je imela tak primer, kot najin dojenček… Kako naj bo ob tem človek pomirjen… Ker so mi vsi moji domači in prijatelji stali ob strani in me vzpodbujali, sem za kakšno minutko celo pozabila…
Mogoče se komu zdi, da pretiravam,… ampak, ko zveš novico, da s tvojim otrokom nekaj ni tako, kot bi moralo biti, se ti svet sesuje… Sledile so redne kontrole pri moji super ginekologinji in še v porodnišnici, kjer sem stalno poslušala graje, da je moj otrok čiiisto prevelik…. kar te še dodatno spravi v skrbi… Za piko na i, pa so mi v 28.tednu ugotovili še nosečniški diabetes. Takrat sem tudi zgubila kar nekaj kg (pred zanositvijo sem jih imela 58, po porodu 52), in to je še dodatno načelo moje živce…
Potem pa pravijo, da uživaj v nosečnosti… Kako naj bi uživala ob tem, ker nisem vedela, kaj nas čaka po porodu in ob tem, da se špikam 4x na dan… kakšnih 5 tednov pred porodom sem se nehala obremenjevati in opustila preverjanje sladkorja, ker enostavno nisem več zmogla…
Bili so dnevi polni optimizma, ko sem popolnoma pozabila na problem najinega sončka, ki je pridno rasel v trebuščku in noooooro migal… To mi je vlilo upanja, da bo vse ok! Prišli pa so tudi dnevi, ko sem kupovala otroške stvari, opazovala druge nosečnice in jim zavidala zdrave nosečnosti…sama pa sem se spraševala, ali bom cunjce, ki sem jih ravnokar kupila, sploh potrebovala… Razne takšne grozne stvari se ti motajo po glavi…
Bilo je še teden dni do predvidenega poroda,vročega avgusta, moj trebuh pa je bil že ogrooomen :)) Zjutraj sva šla k maši, kjer sva, kot vedno, prosila samo za ZDRAVJE najinega sončka, na kosilo k mojim, pa popoldne še k prijateljem,…skratka, pester dan. Zvečer pa, kot bi nekaj slutila, sem mojo porodno torbo, ki sem jo že kar nekaj časa vlačila s sabo, pustila v avtu, materinsko knjižico in ostale potrebne dokumente, pa postavila na kupček v kuhinji. Odpravila sva se spat… Premetavala sem se sem in tja, hodila lulat, Grega me je še hecal: «Kaj je mami, a bo? ;)«… nakar sem končno zaspala…
Ob dveh ponoči pa … POOOK… zbudila sem se v bazenu. Vzkliknila sem:« Gregi, prižgi luč, iti morava! Voda mi je odtekla!« Odnesel me je v avto in čez 20 minut sva bila že v porodnišnici…Aja, pa da povem še to… Želela sem roditi v Postojni, ampak sem za vsak slučaj, morala iti v Ljubljano…za dobro najinega otročka… Ampak tisti dan, niti enkrat nisem pomislila, da bi bilo z najinim sončkom kaj narobe! V sprejemni me je sprejela nadvse zanimiva in prijazna sestra, opravila pregled in CTG, začeli so se tudi moji popadki. Ob 5h zjutraj sem bila sprejeta v porodno sobo. Ker pa se nisem več odpirala, so mi dodali umetne popadke, saj bi bilo za oba nevarno čakati in čakati. Bila sem namreč popolnoma brez plodovnice.
Prvi umetni popadek je bil…ufff…noro….nekaj čisto drugega kot naravni,… Odločila sem se, da porod izpeljem naravno, brez protibolečinskih sredstev…čeprav so me sestre kar malo postrani gledale, češ, boš že videla… Popadki so bili hudi, a nekaj najlepšega…misel na to, da mi pomagajo mojega otročička spraviti na svet, me je polnila z energijo. Smehljala sem se vse do konca. Začelo je močno tiščati…takrat sem bila odprta 10cm in vedela sem, da bom kmalu spoznala ljubezen svojega življenja… Grega je šel po babico, ki je prihitela v sobo ter dejala: «Vidva kar sama pritiskajta, še soseda rodi, potem ste pa vi na vrsti! Verjemita, ne bo kar tako ven prišel, če bo, pa hvala Bogu! hehe« No, tako da sva začela kar pritiskat. Kmalu je prišla v porodno sobo babica s pomočnico in smo začeli… Dva popadka, in na svet je ob 9:32 prijokal ZDRAV fantek z imenom Mark, velik 52cm in težak 3480g.
Kako lepi občutki me preplavljajo, VSAKIČ, ko se spomnim na ta trenutek. Trenutek, ko sem v naročje dobila svojega sina, in z njim je bilo VSE V REDU! Nekdo tam zgoraj je poskrbel, da je najin sinko kljub drugačnosti zdrav, zadovoljen in najbolj srečen otrok, ki skoraj ne pozna joka in slabe volje…Vse skrbi so bile odveč… In hvala Bogu za to!!! Hvala! Sedaj se res zavedam, kakšen ČUDEŽ je človek!!!
Človek si kar oddahne, ko prebere do konca. Vesela sem, da je z malim čudežem vse v redu in naj tako tudi ostane.
Hvala Mateja, za te besede.
Touche 