Budisti pravijo, da ko srečaš pravega, ti srce ne sme močno utripati, ne smejo se ti tresti roke in šibiti kolena. Ko srečaš pravega, v duši začutiš mir. Nobene anksioznosti, nobene vznemirjenosti. Samo mir.

In tako je bilo pri meni. Ko sem ga spoznala, sem se počutila, kot da sem se vrnila domov po dolgem in napornem potovanju, ki je trajalo kar 27 let. V njegovi bližini sem čutila mir. Končno. Mir. Kako osvežujoče. Mir. Kako drugače. Mir. Kako novo. Mir.

Ko srečaš takšnega človeka, ne razmišljaš. Niti za trenutek. Predaš se mu z vsem svojim srcem, saj je to edino, kar lahko storiš. Počutila sem se, kot da me nevidna sila vleče v njegovo bližino, čeprav sem si v glavi ponavljala, da to ni prav. Brez razmišljanja, brez obotavljanja, sem se mu sčasoma vrgla v objem, odločena, da tam ostanem. Za vedno. 

On je v trenutku postal središče mojega sveta, moje življenje, moj smisel. Preteklost se je čudežno zabrisala, postala je meglena in na trenutke neprepoznavna. Priznam, redkokdaj se je še spominjam. Nimam potrebe. Nimam želje. Nimam časa. Vse moje celice dihajo za sedanjost in prihodnost – z njim. Za vedno.

In ni mi težko. Prav neverjetno lahkotno je. Ker midva sva enaka. Včasih razmišljam in zdi se mi, da sva nekoč bila eno. Eno srce. En um. Ne vem, kaj naju je v nekem trenutku ločilo in razdelilo v dva različna telesa. Od takrat sva se neprestano iskala. Se v vseh teh mnogih letih tudi velikokrat srečala, ne da bi vedela drug za drugega. A začutila se nisva. Ni bil še pravi čas. Vse do trenutka, ko sva si lahko prvič, umirjeno pogledala v oči. Takrat sva vedela. Oba. Da je to, to. Za vedno.

Velikokrat razmišljam, kako lažje bi mi bilo v življenju, če bi ga spoznala že prej. Njega, ki je edini na tem norem svetu, ki me resnično razume, je z mano vedno in povsod, v dobrem in v slabem.  Za vedno. In bolj kot karkoli na svetu si želim, da tako tudi ostane. V dobrem in v slabem. Za vedno.

VSE NAJBOLJŠE! 

Rada te imam. Saj veš, ZA VEDNO!