Dragi dr. France Prešeren!

Prvič sem slišala tvoje ime v otroških letih. Pravzaprav nisem edina. Vsi že v zgodnjih osnovnošolskih klopeh izvedo zate. Na vprašanje: “Kdo je največji slovenski pesnik?” znajo odgovoriti že prvošolčki, stari komaj 6 let. Njihovo znanje o tebi se z leti samo še poglablja in prav je tako. Zdi se mi pomembno, da se učimo tvojem življenju, o tvojem izjemnem delu. 

Dolgo nisem razumela tvojih besed. Ko pa je moja pamet malo dorasla in ko sem sem pa tja že razvozlala kakšno tvojo metaforo ter spoznala čudovito sestavo tvojih pesmi, si me prevzel. Spomnim se, da sem za svoj 18. rojstni dan dobila veliko, debelo, temno modro knjigo, v katero so vtisnjene zlate črke, ki sestavljajo tvoje ime. Rada sem svoj čas posvečala tej knjigi.

Tvoji verzi so me vedno znova silili k razmišljanju. Koliko ljubezni si imel v sebi, a je nisi mogel podariti nikomur. Koliko bolečine in žalosti si nosil v svojem srcu in koliko besednih biserov nam je dala tvoja bolečina.

Ne morem si predstavljati, kako težko ti je bilo. Ljubil si močno, a nikoli nisi bil ljubljen. Verjetno si zaradi tega vsak dan po malem umiral. Razumem te. Čutim s tabo. Hudo mi je. Ne morem si predstavljati življenja brez ljubezni. Jaz sem rojena pod srečno zvezdo in vsak dan sem hvaležna za to. Življenje mi je dalo veliko ljubezni in veliko ljudi, katerim jo lahko predajam in jo od njih dobivam. Se pa tudi zavedam, da je veliko takšnih, ki tega nimajo. Hudo mi je, ko razmišljam, kako se počutijo tisti, ki so povsem sami. Tisti, ki nimajo nikogar, ki bi ga imeli radi. Nikogar, ki bi ga objeli, mu stisnili roko. In ti si bil tak nesrečnež. Kakšen smisel je sploh imelo tvoje življenje? 

Resnično me prizadene vsakič, ko od koga slišim, da si bil navaden pijanec. Žalostno, kako se ljudje znamo osredotočiti samo na slabo. Kakorkoli že.. Poznam kar nekaj navadnih pijancev, a nihče od njih ni napisal ene same pesmi, kaj šele soneta.  Nihče od njih se še ni zapisal v zgodovino in prepričana sem, da se nihče tudi ne bo. Nihče od njih ni poznan po besedah “najboljši slovenski pesnik.”

Res je. Na koncu svoje žalosti in bolečine res nisi več znal pretopiti v besede. Na koncu si svojo žalost utapljal. In povsem je razumljivo, da je nisi mogel utopiti v vodi. Ne zamerim ti te tvoje šibkosti. Pravzaprav te popolnoma razumem, morda celo podpiram. Tvoja življenjska pot je bila polna težkih preizkušenj, verjetno si jo zato želel tudi čim hitreje končati. In uspelo ti je.

Kaj vse si nam dal, ne bom naštevala, ker mislim, da bi to moral vedeti čisto vsak Slovenec. Kadar razmišljam o tvojem pesniškem delu, se vedno znova čudim. Napisati en sam sonet, z vsemi njegovimi značilnostmi, je za navadnega smrtnika, po mojem mnenju, nemogoče. Pri sonetu je treba upoštevati stalno pesniško obliko, štiri kitice, kvartine, tercine, jambski enajsterec z enajstimi zlogi, kjer se izmenjujeta nepoudarjeni in poudarjeni zlog, oklepajoča rima v kvartinah in verižna v tercinah in potem še vsebinsko obliko, ki je pomemben del zgradbe soneta. Vse to je tebi uspelo. Večkrat.  Vrhunec vsega pa je tvoj Sonetni venec, ki milo rečeno mojstrovina s tako zgradbo, da se utrudim, že samo, ko razmišljam o njej. Resnično (!) upravičeno nosiš naslov “najboljši slovenski pesnik.”

Čeprav za časa tvojega življenja tudi kot pesnik nisi bil priznan, vedi, da te nekaj stoletij kasneje, pozna vse – malo in veliko. Tvoje pesmi so cenjene in danes se  zavedamo pomena tvojega prizadevanja za ohranjanje slovenskega jezika in naroda.

Hvala je premalo.

France Prešeren: Kam?

Ko brez miru okrog divjam,
prijat’lji parašajo me: kam?

Prašájte raj’ oblak neba
prašajte raje val morja,

kadar mogočni gospodar
drvi jih sem ter tja vihar.

Oblak ne ve in val ne kam,
kam nese me obup, ne znam.

Samo to znam, samo to vem,
da pred obličje nje ne smem

in da ni mi mesta vrh zemlje,
kjer bi pozabil to gorje.