Zadnjič sem razmišljala zakaj in od kdaj pišem? Spomini so me popeljali nazaj, daleč v otroštvo…

Spomnim se, da sem v rosni mladosti za darilo dobila spominsko knjigo. Bila mi je zelo všeč. Pravzaprav mi je bila preveč všeč, da bi jo kar pošiljala naokoli. Zato sem se odločila, da jo obdržim samo zase. A kaj bom z njo? Nekaj časa je ležala v mojem predalu. Na varnem. Čakala na svoje poslanstvo.

Nekega dne je majhna deklica v očetovi omari po naključju našla debel zvezek. Z zanimanjem ga je odprla. Vse strani so bile popisane z majhno, nečitljivo moško pisavo. Dolgo časa je popisan zvezek držala v rokah, ga listala, gledala in razmišljala, čemu je namenjen. Trudila se je prebrati z grdo pisavo napisane besede. Nekaj jih je razvozlala, a premalo, da bi ugotovila vsebino pisanja. Tudi če bi jo, je ne bi razumela. Šlo je za dnevniške zapise njenega očeta. 

Zapisi iz zvezka so segali daleč nazaj, v njegova 20 leta. Ko je ugotovila, da so na listu zapisane besede njegove duše, se ni več trudila brati. Bila je še otrok, a vedela je, da je takšen vlom v človekovo zasebnost grdo dejanje, ki ji ne bi dalo spati. Zaprla je zvezek in ga pospravila nazaj, na varno.

A misel na njegove zapise ji ni dala miru. Kaj je pisal? S kakšnim namenom? Mu je bilo hudo? Ali je morda pisal od veselja? Začutila je, da mu bo  bližje, če bo to vedela. Zato jo je huda radovednost odpeljala nazaj, nazaj na kraj zločina. Odprla je njegovo omaro in stegnila roko, da bi pobrala zvezek. Vendar ga ni bilo več. Izginil je. Izginil je z razlogom. Izginil je zaradi male radovedne deklice. Izginil je, ker je vedel, da se bo vrnila. Kaj je bilo zapisano na tistih straneh, je ostala skrivnost. Skrivnost, na katero še danes ni pozabila.

Moj oče mi je bil vedno vzor. V vsem. Morda sem ravno zaradi tega sama pričela s pisanjem. Njegov debel popisan zvezek mi je dal navdih. Vzela sem spominsko knjigo, ki je še vedno ležala v mojem predalu in ji namenila svoje prve misli. To je bilo avgusta, 1997. Spominjam se datuma, saj sem vsak zapis, tako kot oče, pričela z datumom. Čez nekaj dni sem zopet zapisala svoje misli. Sledilo je še nekaj zapisov in postala sem zasvojena.

Vir: Pixabay.com

Popisanim listom so sledili popisani debeli rokovniki. Na leto sem popisala vsaj 2. V njih so bile shranjene moje misli, moji občutki, moje veselje in moja žalost. Najrajši sem pisala, ko so mojo dušo rezali občutki žalosti, jeze, razočaranja… Misli so bile tako prvinske, tako iskrene, da jih ne bi mogla nikoli zaupati niti najboljši prijateljici. Bolelo me je, če sem jih zadrževala v sebi, a hkrati jih nisem želela poslati v svet. Zato je bilo pisanje odlična rešitev.

S pisanjem sem dušo zacelila. Počutila sem se bolje. Počutila sem se olajšano. Kot da sem se znebila vsega bremena. Ponovno sem lahko zadihala in pripravljena sem bila na nova doživetja.

Misli sem nehala zapisovati kmalu po dvajsetem letu, ko je za hudo boleznijo zbolel moj oče. Zakaj takrat, ko bi mi morda ravno to najbolj pomagalo? Ne vem. Morda zato, ker so bili moji občutki ob tem dogodku tako močni, tako boleči, da jih nisem niti znala, niti želela ubesediti. Želela sem si, da izginejo. Čim prej. Želela sem jih pozabiti.

Popisane rokovnike iz preteklosti sem hranila na varnem. Nekega dne me je prevzel neznan, čuden občutek. Želela sem opraviti s preteklostjo in zaživeti na novo. Škatle s popisanimi rokovniki sem odnesla na vrt, svoje zapise trgala in počasi metala na ogenj. Opazovala sem, kako plamena požirajo moje besede, videla sem, kako se moji spomini spreminjajo v pepel. Počutila sem se odlično. Počutila sem se živo. Počutila sem se svobodno. Pripravljena sem bila na novo poglavje v življenju.

A listi so dolgo ostali prazni. Niso se mi dogajale stvari, ki bi bile vredne mojega zapisa. Želja po ponovnem pisanju se je rodila šele nekaj let kasneje. Moje življenje se je spremenilo, ko sem spoznala njega, ko nama je življenje dalo njo. Pričele so se mi dogajati lepe stvari, najlepše stvari, stvari, ki jih ne želim pozabiti – NIKOLI. Vedela sem, da obstaja način, da jih za vedno ohranim pri življenju. PIŠI – mi je rekel notranji glas.

Stvari, ki jih sedaj zapisujem v svoj zvezek so prisrčne, smešne, polne veselja in sreče. Zapišem vse pomembne dogodke svojih otrok, zapišem smešne pripetljaje, zapišem občutke, ki me prevzemajo, ko razmišljam o naši družini. To želim ohraniti v svojem, našem spominu. Za vedno. To so besede, ki jih bom s ponosom pokazala svojima otrokoma. To so besede, ki jih bosta razumela in z veseljem brala.

Pridejo pa tudi dnevi, trenutki, ko sem povsem na tleh. Žalostna, jezna, razočarana, obupana. Vendar teh občutkov več ne zapisujem. Ne želim se jih spominjati, ne želim, da ostanejo del mene, ne želim, da me definirajo. Zaradi moje hude nuje po izražanju, jih kljub temu ubesedim. Moram jih, drugače bi me razneslo. Moji občutki se takrat spremenijo v besede, besede v povedi, povedi zarežejo tišino in nato v njej počasi izginejo. Kakor da se ne bi zgodilo nič. Moji prvinski občutki in najbolj nore misli se začnejo pri meni in končajo pri njem. On je tisti, ki sprejema moje misli in sedaj celi mojo dušo. Kako lepo je, da ga imam.