Odkar sva skupaj neprestano nekaj ustvarjava. Sva človeka, ki ne znava živeti v mirovanju. Delo si najdeva, četudi ni nujno. Si že narediva tako, da je. Poleg vseh izdelkov, ki so nastali v času odkar sva skupaj, sva si ustvarila tudi tisto, kar nama je najpomembnejše – temelje za izjemen odnos, skupno življenje, družino, ki se je  zelo hitro in vztrajno večala.

Prve mesece, ko sva bila še čisto sama, sva pa se posvetila najinemu stanovanju. Za to stanovanje sva se odločila, ker nama je bilo všeč, a vedela sva, da v takšnem ne bova živela. Želela sva mu dati nekaj svojega, del sebe, del naju in ga spremeniti v dom. In tako sva začela. Najprej z besedami. Besede so se spreminjale v ideje, ideje v dejanja. Ko razmišljam o vsem, se pravzaprav še danes čudim, kako enotna sva bila, kako sva se dopolnjevala. Enake želje, podobne ideje, enako okus. In veliko volje.

Z naju ni bilo nič nemogoče – vse se da, če je volja, sva si vedno ponavljala. In res se je dalo. Da bi stanovanje samo po svoje opremila, nama ni bilo dovolj. Zato sva začela z razbijanjem.Ko sva razbila, sva še malo »zidala«. Premikala sva stene, jih prestavljala in na novo postavljala.

Ohhh…ta čas je bilo naporno. Postanem utrujena že samo, ko z mislimi pobožam preteklost. Živela sva v stanovanju, ki je bilo v razsulu. Postelje nisva imela. Spala sva na tleh, na nekakšnih penastih blazinah. Ko sva si kupila kavč, sva spala na njem. In to je bil luksuz. Za celih 14 dni. Potem naju je zlomil. Ne glede na to, koliko dražji je bil in ne glede na to, kako udobno je izgledal – zlomil naju je. Zato sva z delom hitela. In kmalu sva si pridelala posteljo. Potem je bilo vse veliko lažje.

Ko so bile stene postavljene, prebeljene, se je pričelo opremljanje stanovanja. Vir najine opreme je Ikea. Kolikokrat sva se s praznim avtom odpeljala v Italijo in s polnim pripeljala nazaj, sploh ne vem. Pri 5 sem nehala šteti. Vsakič sva si pa rekla: No sedaj imava pa vse. Ja, imela sva vse. Dokler ni prišla na vrsto kopalnica, za kopalnico garderobna omara, za garderobno omaro še spalnica. In potem sva rekla: No, sedaj imava pa res vse.

Pa sta prišla otroka in z njima nove spremembe. Nazadnje sva bila v Ikei (v Zagrebu – po moje so jo tam zgradili samo zaradi naju), mesec pred mojim zadnjim porodom. Takrat sva imela še eno veliko akcijo in v najinem stanovanju sva izkoristila vse možnosti.  Na 56 kvadratnih metrih imava sedaj kopalnico, hodnik, garderobno omaro, veliko kuhinjo z otokom, jedilnico, dnevno sobo, najino spalnico z računalniškim kotičkom, otroško sobo, ki je razdeljena na igralni kotiček in spalni del. Ob tem naštevanju, še sama ne verjamem, da je to mogoče. Pa je. S preurejanjem sva počasi prišla do takšnega stanovanja, kot sva si ga želela.

Najbolj vesela sem, ker sva si iz velikega hodnika naredila garderobno omaro (resnično jo priporočam vsem, ki imate to možnost).Všeč mi je tudi kuhinja z veliko delovne površine. Aha – pa naš atrij. Majhen atrij s teraso in zelenico. Vedno mi je bil všeč, odkar imava otroke pa se vsakodnevno zavedam, da je teh 30 kvadratnih metrov zlata vrednih. Ne predstavljam si, da bi živela kje drugje. Atrij je čisti luksuz. V toplejšem delu leta večino časa preživimo zunaj. Tam imamo peskovnik, vrtno hišico, poleti postavimo otroški bazenček. Velika tenda na teraso meče senco, v kateri se skrivam, ko pijem kavo in opazujem Zojo, kako se igra. Letos se ji bo pridružil še Lenart. Komaj čakam.

Vsakič, ko sva preurejala stanovanje, sva kaj dodala, vendar se mi zdi, da kljub temu, sedaj zgleda večje, bolj prostorno. Kvadratura je resnično dobro izkoriščena, opremljeno je po meri. Nisva ljubitelja sterilnih stanovanj, z velikimi praznimi površinami. Tako opremljeno stanovanje, hiše, mi delujejo hladno. Kakor, da tam nihče ne živi. Nama so všeč detajli, pravzaprav veliko detajlov, veliko malenkosti, ki so združene v celoto in izžarevajo življenje. Takšno je najino stanovanje, iz katerega sva si z veliko truda in dela, ustvarila DOM. Vse, kar je v njem je narejeno premišljeno, po najinem okusu, po najinih idejah in željah. Povsod čutim posebno energijo in tukaj se resnično počutim DOMA.

THERE’S NO PLACE LIKE HOME!

(Za kakršnakoli vprašanja mi lahko pišete na info@touche.si)

1. To je otroška soba – igralni del. Igralni in spalni del sva želela (iz večih razlogov) nekako pregraditi. S postavljanjem stene, bi izgubila kar nekaj prostora, zato sva se odločila za zaveso. Nisem si mislila, da bom s tem tako zadovoljna. Zavesa je zelo praktična, saj je zato soba lahko pregrajena ali ne. Kadar gresta otroka čez dan počivati, zaveso zagrnemo, s čimer se spalni del povsem zatemni. Zaradi estetskega učinka jo velikokrat pripnem na eno in drugo steno.

Otroška soba – spalni in igralni del je pregrajen z zaveso

Otroška soba – igralnica

Otroška soba

2. Pogled na otroško sobo iz igralnice. Ko bosta otroka zrasla, bomo posteljo zamenjali s pogradom. Namenoma imamo sedaj eno veliko posteljo, saj največkrat spimo vsi skupaj – tukaj ali v spalnici.

Otroška soba – spalni del

3. Dnevna soba z izhodom na teraso.

4.  Jedilnica in pogleda na jedilnico iz spalnice.

5.  Kuhinja z elementi in otokom na sredini.

6. Otok in pogled na kuhinjo.

6.  Spalnica s pisarniškim delom je pol odprt prostor.

7.  Lesena stena je bil najin zadnji projekt. Postavila sva jo zato, da sva pridobila še en prostor – spalnico s pisarniškim delom. Stena je narejena iz lesa, del kjer naj bi bila vrata je namenoma odprt, saj sva želela, da prostor ostane razgiban in da kljub novi steni, še vedno diha. Na to uresničeno zamisel sva najbolj ponosna, saj ta stena stanovanju zagotovo da dodatno vrednost.

8. Leseno steno sva popestrila z družinskimi fotografijami. V kratkem jih moram osvežit.

9.  Pogled iz jedilnice proti hodniku in iz hodnika proti dnevni sobi.

10. Stena s tapeto in uro.

11.Del kopalnice. V kopalnici  je še banja, sušilni in pralni stroj, previjalni pult in nad njim omara, v kateri imam vse oblekice za dojenčka.

12. Stene v hodniku sem ročno poslikala z napisi.