Fotošuting

Včasih mi je bilo prav hecno, ko sem gledala objavljene fotografije družinic, ki so se odpravile na slikanje k kakšnemu fotografu. Resnično nisem videla smisla v tem.

No, danes sem jaz član ene izmed takšnih družin. Ko sem bila prvič noseča, sem si želela kakšno lepo fotografijo sebe. Jože me je kar nekajkrat slikal, a na vsaki sliki sem izgledala točno tako, kot sem se tudi počutila – kot slon.

Želela sem vsaj eno takšno fotografijo, ki bi jo s ponosom razvila, jo dala v okvir in obesila na steno, čez nekaj let pa z veseljem pogledala in se spominjala svojih nosečniških dni. In bila sem mnenja, da dober fotograf, kljub mojemu slabemu počutju, to lahko doseže.

Zato sva prosila najinega prijatelja, če bi nas lahko poslikal. Nastalo je kar precej lepih drižinsko -nosečniških fotografij, ki so okrasile stene v najinem stanovanju. Bodoča srečna tati in mami z belim kužatom ob strani – popolno.

Ko se je rodila Zoja, smo fotkanje ponovili. Zopet so nastale čudovite fotografije. Po teh dveh izkušnjah sem si obljubila, da se bomo slikali vsaj enkrat na leto.

Zakaj? Ker so slike, ki jih naredi nekdo, ki ve kaj dela, vedno čudovite in vredne vsakega €, ker takšne fotografije vedno z velikim veseljem razvijem in obesim na steno, ker je razvita fotografija nekaj povsem drugega kot fotografija v digitalni obliki in najpomembnejše – ker sem edino tako tudi jaz na kakšni fotografiji. Na slikah, ki jih posnamemo sami se še Bajk (naš pes) pojavi večkrat kot jaz. Saj ne, da se tako rada slikam, ker se ne. A resnično si želim, da bosta otroka imela tudi kakšno fotografijo, ki bo dokaz, da sta imela tudi mamo.

Naš fotograf je postal polno zaposleni očka dvojčkov in od takrat ga več ne obremenjujemo z našimi željami. Zato sem našla novega fotografa, v ženski obliki. Že ko nas je Alenka slikala prvič, sem vedela, da bomo še sodelovali.

Prvo slikanje smo izvedli v naravi, tam nekje, kamor zelo radi zahajamo. Želela sem, da naredi čim bolj podobno fotografijo tisti, ki jo je pred leti posnel najin prijatelj. Seveda ji je uspelo.

Takole sem takrat zapisala svoje občutke ob pogledu na ti dve fotografiji.

…poletje 2014 in poletje 2016…skoraj nič se ni spremenilo…Bajki je še vedno otročji in včasih naporno igriv, Jože še vedno najboljši mož, prijatelj, sopotnik…jaz še vedno noro zaljubljena vanj in še vedno lahko oblečem iste nosečniške jeanske. Le v sredini je še najina mala Zoja, najina velika ljubezen, najina sreča, najino veselje, najin ponos..
In v trebušku nov član, ki naj bo se nam pridružil konec julija…
Popolno.

Foto: Marko Praprotnik, poletje 2014

Foto: Alenka Peterlin, poletje 2016

Slikanje z majhnim otrokom in psom zna biti zelo naporno. Zoja je bila takrat stara manj kot leto in pol in Alenki je kljub njeni slabi volji in nerazpoloženosti uspelo, da je naredila obsežno serijo čudovitih fotografij.

Foto: Alenka Peterlin

Foto: Alenka Peterlin, outfi za Zojo in novorojenčka Nitka

Foto: Alenka Peterlin

13592630_1052066198234206_9002595516319001958_n

Foto: Alenka Peterlin

Foto: Alenka Peterlin

To je njena fotografija, ki je drugačna in mi je zato neizmerno všeč. Razvita je na foto platnu v velikosti 60 x 80 in krasi steno v najini spalnici.

Nazadnje smo se za slikanje odpravili kar k Alenki domov, kar je bilo za nas idealno, saj v stanovanju nimamo toliko prostora, da bi postavili sceno in luči. Zoja jo je že poznala, zato je bila precej bolj sproščena kot prvič in z Alenko sta odlično sodelovali.. Zaradi tega in zaradi Alenkine profesionalnosti vem, da smo si našli odlično osebno fotografinjo. Se že dogovarjava za naslednji skupni projekt.