Tako mi sešij!

Ko je bila Zoja majhna, sem s šivanjem ravno dobro začela. Za njo sem začela šivati prva mini oblačila. Vedno sem najrajši šivala za njo. Zakaj? Čisto preprosto. Vedno pravim, da se pri šivanju lepota stopnjuje. Blago, ki ga kupim, je lepo. Ko je izdelek narejen, blago postane lepše. Oblačilca na sliki, ki jih vidijo moje stranke na facebook strani, so lepa. A vedno pravim, da so v živo še lepša – to zagotovo drži.

Ko pa oblačila oživijo na malih škratih, takrat njihovo bistvo zaživi v vseh razsežnostih. Prav vidi se, da so dosegla svoj namen, svoje bistvo. In to zadnjo fazo lahko spremljam le takrat, kadar šivam za svoja otroka.

Ko sem šivala za Zojo, sem velikokrat razmišljala o tem, da se bo nekoč šivanje zanjo nehalo. Vedno povem, da šivam majhna oblačila, za dojenčke in malčke. Kaj pa potem, ko moja mala deklica ne bo več ne dojenčica, ne malčica? Ta misel mi je velikokrat delala družbo, medtem ko so prsti usmerjali blago za šivalnim strojem.

Nimam izkušenj s šivanjem za večje otroke. Nimam idej za šivanje za večje otroke. Ni mi všeč šivanje za večje otroke. Sem razmišljala.

A časa se ne da ustaviti in Zoja je vztrajno rasla. Hitro je prerasla obdobje malčice in postala je že prav mala dama. Z užitkom jo opazujem, kako se spreminja in z njo tudi moji šiviljski podvigi. Nakup novih krojev, v večjih številkah je bil nujno potreben. Ko bo čas ali nuja, bom vse spremenila v oblačila in vam jih pokazala. Trenutno gre vse še po polžje, drobni koraki so zame zlata vredni. A tudi počasi se daleč pride, zato vem, da bom svojo ponudbo sčasoma razširila.

Pri šivanju mi je zelo všeč dejstvo, da je še toliko stvari, ki jih ne znam. Toliko možnosti, toliko nepoznanih trikov, drugačnih materialov, krojev. In moja velika želja je, da bom postopoma rasla na tem področju in počasi usvajala nova znanja.

Včeraj je bil prav poseben dan, saj sem ugotovila, da ne bom imela težav pri šivanju v večjih številkah. Zakaj? Zaradi NJE.

Pred časom sem ji kupila oblekico, ki je pravzaprav majčka, spodaj pa je nanjo prišito krilo. Ko sem ji jo prvič oblekla, se je vanjo zaljubila. Njena omara poka po šivih, a če bi vprašala njo, bi bilo dovolj, da bi bila v omari le ta oblekica. V večih izvodih.

Včeraj jo je imela spet oblečeno in ko se je v njej vrtela in plesala mi je, moja 2 leti in 4 mesece stara damica, rekla. “Mami, tako mi sešij. Ta mi je všeč. Ker se tako vrti. Pa imela bi še tako vrvo (mislila je na pas).”

Njene besede so v trenutku aktivirale moje možgane. Na vsakem koraku sem razmišljala, v glavi že ustvarjala. Ob desetih zvečer se je rodila ideja, ki mi ni pustila več spati. Zapustila sem toplo posteljo in pričela z risanjem kroja in uresničevanjem ideje.

Dela je bilo ogromno – risanje kroja, izbira blaga, rezanje, oblikovanje dizajna za tisk, rezanje dizajna, tiskanje, šivanje. Precej, a ne? Ampak če mi verjamete ali ne, sem se kljub poznim nočnim uram, tresla od navdušenja.

Sredi noči se je rodila nova oblekica za njo. Oblekica, ki se vrti, oblekica, ki ima vrvo. Potrebuje še nekaj sprememb, izboljšav, a ona tega ni opazila. Zažarela je od veselja, ko sem ji jo pokazala. Večino popoldneva je preplesala. Opazovala sem jo s ponosom in veseljem. Moje srce je v čisto posebnem ritmu poplesavalo z njo.

Včeraj je bil prav poseben dan, saj sem prišla do pomembnega spoznanja. Glede šivanja za njo, se ne bo prav nič spremenilo. Ona bo vedno moj navdih, ideje za šivanje se bodo še vedno rojevale z njo in zaradi nje. Vse bo ostalo enako, spremenile se bodo le konfekcijske številke.

Hvala, ker si!