Ljudje smo kreativna bitja. Vsi se rodimo z veliko željo po ustvarjanju. Nekateri to obdržimo celo življenje. Veliko pa je takšnih, ki jim način življenja, sistem ali čas to željo počasi, a vztrajno ubija.

Imam kar nekaj izkušenj z delom z otroki in lahko rečem, da so večinoma zaljubljeni v ustvarjanje. Pa naj bo to rezanje, lepljenje, risanje, slikanje… Zdi se mi zelo pomembno, da damo starši svojim otrokom čim večkrat možnost, da se ustvarjalno izražajo.

Slikanje je pri nas zagotovo najpogostejša ustvarjalna dejavnost. Že zelo zgodaj sem Zoji kupila prstne barve. Z rokicami je slikala kmalu zatem, ko je samostojno sedela. Po navadi sem ji kar na tla (kasneje na njeno mizico) nalepila večji kos papirja, pripravila barve in jo pustila, da si da duška. Kakšno veselje!

Ko sem videla, kako pri tem uživa, sem hitro opravila s svojimi skrbmi in se nehala obremenjevati z neredom, ki je nastajal pod njenimi prstki in še nekaj metrov okoli nje. Po nekaj zaporednih izvedbah sem znala že zelo hitro pripraviti in pospraviti prostor. Največkrat sem ji barve dala v popoldanskih urah in jo potem, vso mavrično, odnesla direktno v banjo.

V poletnih mesecih pa je z barvami ustvarjala zunaj – slikala je na različne podlage, tiskala z različnimi materiali, barvala kamenčke in na koncu vedno obvezno tudi sebe.

Zadnjič sem jo prvič letos, s čopičem v eni in barvami v drugi roki, poslala na teraso. Tam imamo eno steno velikega zračnika, ki mi gre načeloma zelo na živce, vendar odkar imamo našo malo umetnico, je njegovo poslanstvo dobilo povsem nove razsežnosti. Postal je namreč velika betonska tabla. Na njem Zoja velikokrat pusti sledi krede, zadnjič pa se je nad njega spravila s čopičem in barvami.

Po eni uri nemotenega ustvarjanja je nastala čudovita otroška umetnina. Morda se večini zdi brez pomena, a meni ob pogledu na izdelke izpod otroških rok, vedno zaigra srce. Dišijo po preprostem, brezskrbnem, razigranem. Dišijo po ustvarjalnosti, ki ne pozna meja, po ustvarjalnosti, ki se ne obremenjuje z mnenji drugih. Dišijo po nečem, česar odrasli nimamo, ne vidimo, ne znamo.

---

Otroci s slikanjem razvijajo:

• KOORDINACIJO OČI IN ROK

Pomakanje čopiča v lonček z barvo zahteva mirno roko in pozorno oko. To je odlična vaja tudi za malčke, vendar moramo v tem primeru lončke nekako fiksirati, da se ne prevračajo.

• FINO MOTORIKO

Držanje čopiča v rokah in ustvarjanje z njim – premikanje po podlagi v želeni smeri, za malčke ni tako enostavno, kot se nam morda zdi. Pa vendar – pomislite na vse grafomotorične vaje, ki jih delajo samo s tem, ko držijo v rokah čopič in z njim ustvarjajo. Tudi pomakanje čopiča v lončke spodbuja razvoj fine motorike.

• ZNANJE O MEŠANJU BARV

Ko pred malčka, otroka damo različne barve, jih sam slej ko prej zmeša. S tem se učijo, da z mešanjem različnih barv nastajajo nove. Kakšna čarovnija, a ne da?

• SODELOVANJE in SKUPNO USTVARJANJE

Otrokom damo možnost, da ustvarjajo skupaj s svojimi vrstniki. Tako se naučijo počakati na pravi čopič – na primer na čopič z rdečo ali rumeno barvo. Učijo se, da si čopičev ne pulijo iz rok, da slikajo po podlagi in ne drug po drugem. Naučijo se tudi, da je včasih veliko bolj zabavno, če ustvarjaš s prijateljem, kot sam. Takšna aktivnost je izjemnega pomena za razvijanje socialnih veščin.

• UMETNIŠKO SVOBODO

Pomembno je, da otroku pri ustvarjanju pustimo čim več umetniške svobode in ne postavljamo pravil. Ne osredotočamo se na končni izdelek, pač pa na sam proces ustvarjanja. Otrok naj sam ustvari svojo sliko od začetka do konca, brez vmešavanja odraslih. Odrasli poskrbimo le za varnost in omejimo podlago, po kateri lahko slikajo. Za vse ostalo ni pravil. In takšne vrste ustvarjanje je najboljše. Pustimo jim, da so ustvarjalni na svoj način!

Povzeto po: https://mysmallpotatoes.com/