Pravijo, da dojenčki močno čutijo, kako se počuti njihova mama. Če je vesela, sproščena, razigrana in na splošno dobre volje, so takšni tudi oni. Če je mama razdražena, žalostna, apatična, nervozna, dojenček to hitro začuti. Njene in svoje občutke takrat pogosto izraža z jokom. Izkušnje so me prepričale, da to zagotovo drži.

Z njo imava res močno vez že od prvih dni. Ona me čuti, še vedno. To mi je pravzaprav zelo všeč in želim si, da to ohraniva za vedno. Še  posebej fino je, kadar je mama 100% dobre volje in najrajši bi videla, da bi bilo tako vedno. A žal ni. Tudi njena mama je le človek. Človek, ki čuti, človek, ki doživlja. Človek, ki ima močno razvito empatijo. Človek, ki ga nepravičen, pokvarjen svet izredno žalosti.

Njena mama je človek, ki ima danes zelo težak dan. Na današnji dan  pred desetimi leti je izgubila njega. Njega, ki ji je pomenil veliko in še več. Več kot je vedel. Njega, ki je bil vedno njen vzornik. Njega, ki jo je razumel. Njega, ki se ga je vedno bala izgubiti.

Minilo je že deset let. Deset let!! Pa še vedno tako boli. A ne pravijo, da je s časom lažje? Da čas celi vse rane?  Zakaj ima potem  moja rana po vseh teh letih še vedno vonj in okus po sveži krvi? Zakaj še vedno boli? Vsak dan, ne samo danes. Današnji dan pa je še težji, ker je mojo rano razbrazdal z grobo soljo.

In ona me čuti.

Danes dan pričneva s slikanjem. Na paleto ji izstisnem živo roza, modro, belo in rumeno barvo. Nato ji v roko dam čopič, a ga ne pomoči v barve. Za trenutek zamrzne. Gledam jo in je ne razumem. Po navadi je čopič v barvah še preden jih pripravim. A danes je drugače. Opazuje iztisnjene barve na paleti in barve v škatli. Pogleda mojo dušo. Pokaže na črno in reče: Mami, daj mi to barvo. Danes mi je črna všeč. Ona me čuti. Brez besed ji na novo paleto iztisnem črno barvo. Prične s slikanjem in čopič namaka le v črnino.

Ona me čuti. Današnji dan ima okus po črnem. Ob pogledu name ostale barve za njo ne obstajajo. Sledove živih, svetlih barv na njeni zadnji umetnini počasi in natančno prekriva s črnino. Ona me čuti. Brez besed naslika mojo dušo.

Kar je je. Danes je dan odet v črnino. Nič hudega. Se pa zelo veselim dneva, ko si bo ob pogledu name zaželela barv in bo umetnina na naši terasi zopet postala pisana.

In vem da bo. Ker ona me čuti.