Eugene Simonet je osnovnošolski učitelj družbenih ved. Na začetku vsakega šolskega leta naloži svojim učencem posebno nalogo: domisliti se morajo načina, kako bi lahko spremenili svet, in za to nekaj narediti. Eugene od sedmošolcev seveda ne pričakuje velikih podvigov; naloga naj bi mladostnike predvsem spodbudila k razmišljanju.
Eden od učencev, Trevor McKinney, pa vzame njegovo nalogo zelo resno. Njegovo otroštvo ni veselo in brezskrbno, kakršno bi moralo biti. Prezgodaj mora odrasti in izkusiti krutost življenja, zato se z vso močjo oklene upanja, ki ga v njem prebudijo Eugenove besede. Pri pouku družbenih ved Trevor končno najde tisto, kar najbolj potrebuje: nekaj, v kar lahko verjame. Eugenovi nalogi se posveti z veliko zavzetostjo in sproži verigo dobrih del, ki jo poimenuje “daj naprej”. Trem osebam pomaga z uslugo, vsaka od teh treh oseb pa mora uslugo narediti spet trem osebam, tako da se število dobrih del hitro povečuje. Po Trevorjevi zaslugi se marsikomu nenadejano nasmehne sreča in življenje postane lepše. Tudi v njegovo za hip posije žarek sonca.
Sprašujem se, kaj je narobe z našo družbo. Je ta družba resnično to, kar si želim? Ne, zame zagotovo ni. Nenehno hitenje, stres na delovnem mestu, pritiski takšni in drugačni, moderno suženjstvo, pomanjkanje časa – vse to in še marsikaj drugega je razlog, da se ljudje po večini samo še pritožujemo. Pritožujemo se nad vsem, za vse pa krivimo sistem. Posamezniki, ki živijo v družbi s takšnim sistemom postajajo vedno večji individualisti in egoisti. Vsak lahko misli samo še nase, saj nima niti časa, da bi razmišljal o drugih – razen, če razmišlja kaj negativnega.
Vse to me izredno žalosti, jezi. Če bi imela čarobno paličico, bi v trenutku marsikaj spremenila. Vendar je nimam. Ne morem spremeniti nikogar, ne morem spremeniti sistema. Lahko pa napišem o čem razmišljam in to delim z vami. Morda bo moje razmišljanje k razmišljanju popeljalo še koga drugega.
Prišla sem do spoznanja, da lahko že danes naredim majhne, mikroskopske spremembe na ravni posameznika. To lahko storite tudi vi. Potreben le premik v glavi. Premik, ki nas vse lahko zasvoji s prijaznimi gestami do sočloveka. Vem, kaj si sedaj mislite – točno to, kar si mislim tudi jaz: “Ubogo naivno ženšče. Res verjame, da lahko spremeni svet?” Pravzaprav ne. Ne verjamem, da ga lahko spremenim. Daleč od tega. Verjamem pa, da lahko s svojim bitjem, s svojimi dejanji, besedami ali morda s kakšno drugačno pozornostjo, marsikomu polepšam dan. In to mi je dovolj.
Zadnjič sem se ponovno spomnila na zgodbo iz filma Daj naprej in na ta čudovit sistem, v katerega pravzaprav z vsem svojim srcem verjamem. Končno! Piramidni sistem, ki lahko prinese marsikaj dobrega. Ni zgrajen tako, da bi tisti, ki je na vrhu služil na račun svojih podložnikov. Tisti, ki je na vrhu je samo sprožitelj dobrih dejanj. Tisti, ki je na vrhu začne igro in podre prvo domino v vrsti. Kako genialna ideja!
Odločila, da podrem prvo domino. Čisto po šolsko se držim pravil in navodil. Izbrala sem si 3 ljudi in potrudila se bom, da jim bom na nek način polepšala dan. Povedala jim bom, da morajo to predati naprej – si izbrati druge tri…
Torej – a ste za igro? Vem, da bi velika večina z veseljem sodelovala pri tem, če bi vam obljubila, da bom na koncu izžrebala nekoga, ki bo dobil nagrado. Pa vendar ne gre tako. Želim si, da motivacija pride iz vas samih, iz želje, da danes naredite nekaj dobrega, da nekomu na vaš način polepšate dan. Zagotavljam vam, da se vam bo vse poplačalo in da boste nagrado zagotovo dobili. Prišla bo k vam, v večih oblikah. Odprite oči in razprite roke ter si dajte priložnost, da v srcu začutite prijetno zadovoljstvo, ki ga lahko začutite le takrat, ko naredite nekaj dobrega za nekoga drugega.
Razmislite…
Touche 