Cvetoče drevo

Pomlad se je že kar pošteno razbohotila. Všeč mi je. Všeč mi je narava in vedno z velikim veseljem, navdušenjem in spoštovanjem opazujem vse njene spremembe, ki so povezane z letnimi časi. Moje oči so vedno pripravljene na vsakdanje malenkosti, ki so kljub svoji majhnosti tako čudovite, da mi vedno pobožajo dušo. Žal mi je, da nimam pri sebi fotoaparata, da bi vse to slikala. Če pa ga imam, me jezi, ker nikoli, z nobeno še tako dobro fotografijo, ne znam prikazati tega, kar vidijo moje oči. Zaljubljena sem v naravo, priznam.

Želim si, da se te ljubezni nalezeta tudi moja otroka. Lenart je še premajhen, medtem ko lahko pri Zoji že s ponosom opazujem njen edinstven odnos do narave. Spodbujam jo, da ima za njo odprte tako oči in kot srce.

Trenutno je narava v fazi spreminjanja, kar je naravnost odlično za opazovanje. Na še tako kratkem sprehodu lahko vidimo ogromno. Ko greva na sprehod jo opominjam, naj pogleda okoli sebe. Včasih se igrava enostavno igrico – poiščeva primeren kotiček, se usedeva in postavim ji čisto preprosto vprašanje: Kaj vidiš? Nato pa jo samo spodbujam: Kaj še, kaj še… Neverjetno, kaj vse opazijo otroške oči!

Zadnje tedne sem nestrpno čakala, da bodo drevesa pognala svoje prve listke. Vsak dan sva si ogledali kakšno golo drevo in pripovedovala sem ji, da se bo kmalu spremenilo in postalo povsem drugačno. Listki so končno pričeli poganjati in iz dneva v dan so večji. Pripovedujem ji o tem, da bodo zrasli in ko bova čez čas pogledali krošnjo, bo zaradi njih čisto zelena.

Zadnjič pa sem ji pokazala cvetoče drevo. Morali bi videti njene oči, ko ga je zagledala. (Včasih si tako močno želim, da bi imela njene oči. Oči, ki vsak dan vidijo kaj novega, zanimivega, preprostega, a hkrati dihjemajočega.) Ustavila sem avto, da sva si lahko drevo z užitkom ogledali. Zaprli sva oči in drevo tudi poslušali. Ja, res, poslušali sva drevo. Pravzaprav sva slišali nešteto čebel, ki so se gostile na posameznih cvetovih. Čisto vsakdanje, pa vendar odlično izhodišče za toliko pogovorov in dejavnosti.

Ko sva prišli domov, me je prešinilo, da bi bil sedaj pravi trenutek za ustvarjanje. Cvetoče drevo je motiv za številne likovne tehnike, a verjetno najpogosteje izberemo tisk. Tudi sama sem se odločila za to, saj se mi zdi za malčke najbolj primerno.

Na velik list papirja sem ji z voščenko narisala drevo in list prilepila na vrata. Voščenko sem izbrala, ker je suha in nisem hotela izgubljati časa s sušenjem tempere. Pripravila sem še:

  • prstne barve (roza, rumena, zelena)
  • šop paličic za ušesa, ki sem jih povezala z elastiko

Pogovorili sva se o drevesu, ki sva ga opazovali. Povedala sem ji, da je bilo drevo pozimi točno takšno, kot sem ga narisala – golo. Sedaj, ko je prišla pomlad in je postalo topleje, je drevo zacvetelo. Drevo, ki sva ga opazovali, je imelo živo roza cvetove, zato sem tudi za ustvarjanje izbrala podobno barvo. Pokazala sem ji, kako naj narisanemu drevesu podari pomlad.

Šop paličic za ušesa je namočila malce v zeleno, malce v rumeno in malo več v roza barvo, nato pa je barve odtisnila na krošnjo drevesa.  Po nekaj minutah je nastalo tole.

DSC07015

Čudovito, a ne? Točno to dejavnost bova letos še trikrat ponovili,  le da bo naslednjič tiskala samo z zeleno barvo, v jeseni ji bom na paleto iztisnila rjavo, rumeno, rdečo, oranžno, pozimi pa belo barvo. Tako bo prikazala pomlad, poletje, jesen in zimo.

Bi tudi vi radi ustvarili cvetoče drevo? Pripenjam vam nekaj povezav, kjer lahko najdete še kakšno idejo.

Za konec pa še ena misel, ki me velikokrat spremlja. Razmišljam o tem, kako smo odrasli dolgočasni. Vsega smo že naveličani. Ne najdemo čarobnosti v vsakdanjih stvareh. Drevo, ki se spreminja v letnih časih smo videli že neštetokrat – brez veze, nič posebnega, nimamo časa, da ga pogledamo, kaj šele, da ga začutimo. Toliko lepega gre mimo nas.

In potem razmišljam o otrocih. Otroci vidijo. S kakšnim navdušenjem znajo oni vse to opazovati, če jih le vsaj malo spodbudimo. Nekateri otroci to letos vidijo prvič. Kako jim zavidam občutke, ko prvič zagledajo cvetočo krošnjo. Pa vendar vem, da jim nimam kaj zavidati. To isto drevo je tam tudi zame. Vse kar moram narediti je, da se ustavim, ga vidim in začutim.

Poskusite še vi. Morda boste tudi vi ugotovili, da se prav ta trenutek dogaja nekaj čudovitega.

 

 

One thought on “Cvetoče drevo

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s