Odsvetujem branje vsem tistim, ki imate med branjem sposobnost razvijanja odličnih miselnih predstav in vsem tistim, ki imate slab želodec. Branje svetujem tistim, ki veste, da morate za dober življenjski nauk, dati čez nekaj sranja.
Iz osebnega dnevnika, 30.9.2016
Včeraj sem v zelo zgodnjih večernih urah omagala na postelji polni otrok, moža in psa. Ko smo takole vsi skupaj na 3,2 kvadratnih metrih, preplavi poseben občutek, ki je mešanica zadovoljstva in ponosa. Poleg teh dveh pa me je včeraj nekje v ozadju preplavljal še en občutek – občutek, ki ga dobiš, ko se spomniš, da te v kopalnici čaka cela gora perila, pripravljena na različne faze – pranje, sušenje, zlaganje, likanje.
Vem, da se verjetno vse mamice sprašujete enako, a vseeno: Pa kaj je s tem perilom? A ga kdaj zmanjka? Ko sem že prepričana, da sem prišla do konca in da imam pospravljeno vse, pogledam v koš za umazano perilo in glej ga zlomka – spet je poln. Res mi ni jasno, kako je to mogoče.
Danes sem se zbudila sredi noči in šla previt Lenarta. Stisnilo me je, ko sem zagledala perilo, ki me še kar vztrajno čaka in ostaja zvesto mojim rokam. Včasih zvestoba in vztrajnost nista ravno najlepši vrlini, pomislim.
Ko sem se vrnila v posteljo, sem vedno lačnega otročka še podojila, zatisnila oči in se trudila, da bi zaspala. Ni šlo. Ne vem ali je krivo tisto perilo, ki me je neverjetno glasno klicalo, ali pa se je moje telo že navadilo na nekaj urno spanje. Škoda, da ležim in zapravljam čas, ko pa sem pripravljena na nov dan in na nove izzive. Predvsem pa na perilo. Vstanem in se zakopljem v delo. Ni mi težko. Pravzaprav bi lahko rekla, da celo uživam. Vsi moji sladko spijo, v stanovanju vlada neverjetna Tišina, za katero sem bila prepričana, da jo je pred parimi leti pričela Glasnost med našimi stenami tako motiti, da je za vedno zapustila naš dom. Pridejo trenutki, ko jo zelo pogrešam, kljub temu, da me glasovi, ki opozarjajo na to, da imam družino, izredno radostijo.
Danes pa sem ugotovila, da Tišina pravzaprav ni čisto odšla. Samo urnik je malce spremenila. Stanovanju vlada v nočnih intervalih. In danes, malce čez 3 ponoči, sva se srečali. Sama, s svojimi mislimi in kupom perila uživam v njeni prisotnosti. Prijetno je delati, ko ni zunanjih pritiskov in neprestanih prekinjanj. Kako čudovit začetek dneva. Hm, morda bom pa od sedaj naprej vsak dan vstala ob 3h zjutraj.
Malo pred peto po prstih v sobo odnesem nekaj zravnanih plenic in v kotu postelje zagledam Zojo. Sedi in se smeji. Nasmejem se ji, splezam k njej, jo stisnem in jo z govorico telesa prepričujem, naj še malo zaspi. Se mi zdi, da mi je že skoraj uspelo, nakar se zbudi Lenart. Lačen je, spet. Prevalim se na drugo stran postelje in ponovim vajo z dojenjem. Tišino je kmalu prerezal glasen zvok v njegovi plenici. Ojoj. Vse kaže, da bo treba ponoviti tudi vajo iz previjanja. Odnesem ga v kopalnico.
Kmalu za mano pricaplja Zoja. – Zoja, pojdi spat, ji rečem. – Ni še toliko ura, da bi morala vstati. – Amorem spat, mamica. Moram bejbi Lenarta preoblečt, mi odvrne. Neverjetna je. Seveda ji tudi tokrat dovolim, da mi pri previjanju pomaga. Dvignem jo in jo dam na školjko poleg previjalnega pulta. Stoji, opazuje in čaka, da pride na vrsto del, ki ga bo lahko opravila ona.
In potem se je zgodilo. Lenart brez pleničke leži na previjalnem pultu in začne kakati. In to ne malo. Res se je po moško lotil zadeve. Nisem točno vedela, kaj naj naredim z vsem tem, kar je neustavljivo prihajalo iz njegove majhne ritke. Hitro vzamem prvo plenico, jo postavim pred ritko, da sem vse, kar je prihajalo ven, vsaj malo zajezila. Spomnim se, da sem v tistem kaosu še rekla: Zoja, pazi da te ne bo posral!
Tišino so razrezale moje neobičajne besede, ki jih je zaslišal tudi tati in prihitel na pomoč. Prevzel je situacijo na previjalni. Sama sem se namreč morala preobleči, ker je nekaj priletelo tudi na mojo majico.
V tistem pogledam Zojo. Vsa bleda in zmedena strmi predse. Nič ji ji bilo jasno. Kaj se sedaj dogaja? Kar naenkrat začne nabirati in vidim, da jo sili na bruhanje. Bruhne enkrat, dvakrat, trikrat.
Ne vem, kaj mi je bilo, ampak v vsem tem sranju in kozlanju mi ni preostalo drugega, kot da se začnem smejati. Smejala sem se na ves glas in resnično iz srca. Nisem mogla verjet, kaj se mi oziroma se nam dogaja že navsezgodaj zjutraj. Pa to je noro!
Hitro slečem Zojo, jo postavim v banjo in jo pričnem umivati, še vedno se glasno smejim. Nato pa me prešine misel: – Kaj pa če je kaj narobe? Kaj, če se slabo počuti? Kaj če je bolna?? Jaz pa se pa smejim. Grozna mama sem. Moj obraz takoj postane neverjetno resen. Zaskrbljeno jo vprašam, če je vse v redu z njo, če se dobro počuti, če ji je slabo. – Ja, ja in ne, odgovori.
Kaj pa je potem Zoja, zakaj si tako bruhala?
Ona pa odgovori: – Zato, ker se je bejbi Lenart tako čudno POSROU, zato sm bruhala. In potem smo se v mešanici neprijetnjih vonjev smejali vsi.
(Besedo posral je prvič slišala danes. Po navadi rečem, da se je pokakal. Pred njo res pazim, kaj govorim. Danes pa mi je v efektu ušlo, ker roko na srce – to ni bilo kakanje to je resnično bilo sranje.)
Odločila sem se, da ta zapis delim z vami, ker se velikokrat spomnim na ta dogodek. Morda bi bilo najbolje, da bi ga kar se da hitro pozabila, vendar ne morem. Vedno, kadar se moj dan slabo začne, se spomnim na to jutro in si rečem: Pa saj ni tako hudo, lahko bi bilo še slabše. Lahko bi bilo tako, kot takrat…
In še bistven nauk te zgodbe. Nasmej se vsaki situaciji, četudi je posrana. Pravijo, da je vsaka situacija 10% tega, kar se je resnično zgodilo in 90% tega, kako mi gledamo na to. Po dolgem razmisleku sem se odločila, da se s to mislijo ne morem bolj strinjati. Vse, prav vse, je odvisno od tega, kako sprejemamo in doživljamo to, kar nam življenje nameni. Zato je bistvenega pomena, da se naučimo vse sprejemati z nasmehom na obrazu. Vem, da je to težko, pa vseeno verjemite, lažje nam bo.
Touche 