Zakaj sva se odločila za življenje brez televizije?

Pred dobrimi petimi leti je bilo zame zelo stresno obdobje. V službi so vladale izredne razmere. Vsakodnevne grožnje o odpuščanju zaposlenih v šolstvu so me milo rečeno obremenjevale, morile. V zbornici in na skupnih sestankih se je govorilo o črni prihodnosti, ki nas čaka. Z glavo, ki je bila preobremenjena z negativnostjo, sem se po prihodu iz službe z velikim veseljem usedla na kavč in si močno želela sprostitve. Želela sem razbremeniti in preusmeriti misli. Prižgala sem televizijo.

Po nekaj dnevih sem ugotovila, da mi ta sprostitev pravzaprav škodi in zaradi vsebin, ki mi jih je televizija nudila sem postajala samo še bolj nervozna, obremenjena, prestrašena. In takrat je padla odločitev: NE BOM VEČ GLEDALA TELEVIZIJE.

Mojo odločitev je z veseljem podprl tudi on. Selila sva se v skupno stanovanje in se odločila, da TV ne gre z nama.

Na začetku je bilo čudno. Bila sem navajena televizije. Prižgala sem jo, četudi je nisem gledala. Kar tako, da se nisem počutila tako sama. Stanovanje je brez nje postalo grozljivo tiho. Nekja časa je bilo čudno, vendar sem se te tišine hitro navadila. Pravzaprav je bila za moje vsesplošno počutje več kot dobrodošla. Od večurnih vikov in krikov, ki sem jih bila deležna v službi, je bila prav tišina tista sprostitev, po kateri sem tako hrepenela.

Danes sem to tišino že tako ponotranjila, da me prižgana televizija izredno moti. Ko pridemo na obisk k moji mami, je eden izmed mojih najpogostejših stavkov zagotovo: “A lahko, prosim, ugasnem televizijo?” Če je televizija prižgana ne morem razmišljati, ne morem govoriti in ne morem poslušati.

Kako ta odločitev vplivala na najin odnos?

Vedno sem v hecu govorila, da televizija uničuje medsebojne odnose in sedaj vidim, da je v tem in tudi v Smolarjevi Bog ne daj, da bi crknu televizor, pravzaprav veliko več resnice, kot sem nekoč mislila.

Čas, ki sva ga včasih objeta skupaj preživela na kavču pravzaprav nikoli ni bil čas namenjen nama. To je bil čas namenjen samo njej – televiziji. Ko sva se usedla na kavč, sva kot hipnotizirana buljila v ekran, za naju, za pogovor ni bilo časa.

Sama sem mnenja, da je ravno pogovor tisti, ki je v odnosu med najpomembnejšimi. Odkar ne gledava televizije, se resnično pogovarjava veliko več. Meni je to izredno všeč. On pa bi lahko na to temo povedal marsikaj – pa ne bo, ker nerad govori. Včasih pa mi le na skrivaj prizna, da je najin odnos dober, boljši, najboljši ravno zato, ker že od samega začetka veliko pogovarjava.

Katere spremembe je prinesel nov način življenja?

Zame je slovo od televizije postalo pozdrav moji dobri priateljici, knjigi. Večere sem rada preživljala na kavču ali v postelji, s knjigo v roki. Neverjetno, koliko časa sem kar naenkrat našla za branje. Zakaj govorim v pretekliku? Zato, ker sem sedaj polnozaposlena mama, ki nima več časa za proste trenutke s knjigo. Berem toliko, da ne pozabim, moje branje pa redko kdaj preseže nivo slikanice ali Cicidoja. Saj vem, za vse bo še čas.

Poleg najinega boljšega odnosa je bila največja sprememba ravno v času, ki sva ga brez televizije imela več. Za naju to sicer ni bila nikoli težava, saj sva znala te trenutke hitro zelo koristno preživeti. Urejala sva stanovanje, veliko kolesarila, hodila na dolge sprehode z najinim štirinožcem, uresničevala najine ideje, ki jim ni bilo videti konca – med njimi je bila tudi moja dolgoletna želja po šivanju. Vse večerne ure, ki sem jih včasih preživela na kavču, ko sem gledala svojo najljubšo nadaljevanko, sem posvetila šivanju. Prepričana sem, da je tudi zaradi tega nastala Nitka.

In kaj na to pravijo drugi?

Poznam natančno dve družini, ki živita enako ali podobno. Vsi ostali živijo s televizijo. Ko pogovor nanese na to, da ne gledamo televizije, so reakcije zelo različne. Nekateri takšen način življenja zelo pozdravljajo, a hkrati povedo, da se oni televiziji ne bi nikoli mogli ali želeli odpovedati. Drugi nama namenijo zanimiv pogled, s katerim naju brez besed sprašujejo, če sva sploh normalna. Nič hudega. Vsak ima svoje mnenje, prepričanje in prav je tako.

Se mi zdi, da ima še največ težav s to informacijo moja stara mama. Ženska, ki bo naslednje leto dopolnila 90 let, ženska, ki je več kot polovico svojega življenja preživela brez televizije. “Kako ne gledata televizije?” In vsakič znova si vzamem čas, da ji na hitro razložim, zakaj sva se tako odločila. Nato pa sledi zaskrbljeno vprašanje poosebljenega dnevnika in Slovenskih novic: “Ja, kako pa potem vesta, kaj se po svetu dogaja?”

Mama draga, hvala za skrb, a ne skrbi. V svetu, ki je preobremenjen s telefoni, tablicami in računalniki vseh oblik in velikosti, se zlahka dokopljeva do vseh informacij, ki jih za preživetje in najino dobro počutje potrebujeva. Vsem ostalim pa z največjim veseljem rečeva: “Ne, hvala.”

Kakšne so spremembe odkar ne gledava televizije?

Na kratko – zagotovo sva postala bolj aktivna in kreativna, predvsem pa veliko srečnejša in manj obremenjena z vsakdanjim negativizmom, ki jih mediji tako vztrajno in premišljeno sadijo v naše možgane.

Zakaj sva postala še bolj čudna?

Sčasoma sva televizijski sprejemnik kupila – predvsem zato, da sva zapolnila velik prazen prostor v najini dnevni sobi, saj pohištva brez tega prostora, namenjenega televiziji, sploh nisva našla. Torej sva postala še malo bolj čudna. Sedaj sva tista čudaka, ki televizijo imata, a je ne gledata, saj nimata priklopljenih nobenih programov. Kdo bi to razumel, a ne?

Zakaj potem sploh imava televizijo?

Vsake toliko (enkrat na dva ali tri tedne) si zaželiva večerne ure preživeti na kavču ob dobrem filmu po najinem okusu in kar je najbolj pomembno – brez oglasov. Občutek, ko si privoščiva ta luksuz zlahka primerjam z občutkom, ki me je spremljal, ko sva včasih odšla v kino. Le da je boljši, ker sva doma, na toplem (mene je v kinu vedno zeblo), v najinem stanovanju, na najinem kavču, objeta in kar je najlepše – po desetih minutah filma, lahko brez skrbi zaspiva.

Kaj pa najina otroka? 

Eden izmed komentarjev na najin način življenja je bil tudi: “Dobro, če sta se vidva tako odločila, ampak zaradi tega bosta prikrajšana tudi vajina otroka. Veš, kako čudno ju bodo gledali vrstniki, ko bosta povedala, da ne gledate televizije?”

Hmm… Ja, morda je res, čeprav se mi zdi v tem primeru beseda prikrajšana malce premočna. Moja otroka zagotovo nista prikrajšana. Vesta, kako izgleda televizija. Včasih jo jima tudi prižgeva in pogledata kakšno kvalitetno in otrokom primerno vsebino.

Televizije jima ne braniva in jima je ne bova branila. Mi je pa všeč, ker sta zaradi najine odločitve tudi onadva drugačna. V pozitivnem smislu. Predvsem v Zojinem vedenju že opažam odsev najinega stila življenja. Vse drugo ji je bolj zanimivo kot gledanje televizije. Redko kdaj izrazi željo po risanki in tudi ko jo, je po navadi ne pogleda do konca, saj si med gledanjem že najde kaj bolj zanimivega in predvsem bolj ustvarjalnega, kot je risanje, ples, petje, igranje na Orffova glasbila. In odkrito povedano – to mi je všeč, zelo.

Všeč mi je, ker nama ni potrebno šteti minut ali ur, ki jih otroka preživita za ekranom in razmišljati o tem, kje in kako bi našla način, da bi ju odlimala od televizije. In močno si želim, da tako tudi ostane. Zaradi lastnih izkušenj pa upam, da se bosta tudi onadva zavedala prednosti življenja brez televizije.

---

Prišli smo na obisk k moji stari mami – Zojini prababici. V njenem bivalnem prostoru je velika televizija, vedno prižgana, kot da bi mama želela s tem nadoknaditi vsa leta, ki jih je preživela brez televizije.

Zoja ob prihodu obstoji in nekam čudno zre predse. “Kaj je Zoja?” jo vprašam. “Mami, mama ima televizijo.” Nasmejem se ji in rečem: “Pa saj jo imamo tudi mi.” Ona pa mi odvrne: “Vem, samo mi je ne gledamo.”

---