Velikokrat razmišljam o tem, kaj sploh je sreča. Pravijo, da je sreča, ko je tvoje življenje takšno, kot ga želiš, potrebuješ. Sreča je, ko si zadovoljen s točno takšnim življenjem, kot ga imaš. Sreča je tisti neverjetni občutek, da je vse v najlepšem redu.

In razmišljam dalje… Kaj je zame sreča? Sem srečna? Sem zadovoljna s svojim življenjem? Je res vse tako, kot si želim? Vsakič, ko se to vprašam, dobim še kakšen nov odgovor. In ne, ni vse tako kot bi si želela. Ljudje smo po naravi takšni, da nikoli nismo zadovoljni s tem, kar že imamo, vedno si želimo nekaj več. In ko dosežemo “nekaj več”, se rodijo nove želje, nove potrebe. In zato nikoli nismo povsem zadovoljni, srečni. Sreča vedno beži pred nami in nikoli je ne dohitimo, pa če si še tako želimo.

Morda pa je sreča dosegljiva prav vsem. Morda jo moramo samo nehati loviti. Morda moramo na našem lovu odpreti oči in spregledati STOP znak, ki stoji na poti in sporoča: Ustavi se človek! Zazri se v sedanjost. Poglej okoli sebe – tukaj in sedaj najdi svoj košček sreče. Ne išči ga nikjer drugje.

Danes je drugačen dan. Nabit z drugačno energijo in močnimi čustvi. Že navsezgodaj me je preganjala misel o sreči. Kaj je zame sreča?

Prvi odgovor tipične mame – moja otroka. Zagotovo. Ko sem postala mama, je sreča dobila povsem nove dimenzije. In zagotovo je materinstvo tisto, ki me neverjetno osrečuje. Brez dileme. 

Sedim, pijem kavo in se v mislih odkrito pogovarjam s sabo. Ja, seveda. Sreča je biti mama. Sreča je imeti zdrava otroka. Sreča je biti z njima. Sreča sta tako njun smeh kot njune solze, saj tako vem, da sta resnična. Čisto resnična in čisto moja. Sreča je vsak dan, ki nam je podarjen, četudi je naporen. Sreča je njun iskriv pogled. Sreča je beseda mama in tudi dada ali baba. Sreča je ljubezen, ki jo čutim do njiju in ljubezen, ki mi jo vračata.

Neverjetno! Začutim močan naval čiste sreče. Kaj vse imam. Tukaj in zdaj. Brez misli na prihodnost. Vse imam. Čisto vse. Ja, srečna sem!

V mislih se mi kar naekrat pojavi občutek krivde. Kaj pa on? Kje je v tej zgodbi on? Sem s tem, ko sem postala mama, pozabila nanj? Sem pozabila, da sva bila nekoč samo midva. Sama. In bila sva srečna.

Zaprem oči in misel me odpelje k njemu. Nisem pozabila in ne bom. Nikoli. Navsezadnje se vse začne z njim. Če ne bi bilo njega, ne bi bilo naju in ne bi bilo njiju. Kljub temu, da sem mama, je vrelec moje sreče on.

Moja sreča se skriva v njegovih očeh, zazrta je v najino preteklost, sedanjost in prihodnost. Srečo začutim, ko stopi skozi vrata in mi nameni prijeten pogled, ko me objame, ko me poljubi za lahko noč. Srečna sem, ker je vedno z mano, v dobrem in slabem. Sreča me zmrazi ob misli na dni, ko sva se spoznala in na težke trenutke, ki sva jih preživela. Sreča kipi iz mene, ker lahko skupaj vzgajava najina otroka in ker imata zaradi njega in zaradi naju pred očmi vzorec prave ljubezni. 

Moja sreča se začne in konča z njim. Vse kar sem, vse kar imam, imam zaradi njega in z njim. Moje življenje z njim je točno takšno, kot si ga želim. Vse to je zame sreča, za katero sem vsak dan neizmerno hvaležna.

Danes je drugače dan. Ustavi, se človek! Zazri se v sedanjost. Poglej okoli sebe – tukaj in sedaj najdi svoj košček sreče. Ne išči ga nikjer drugje. In sedaj te vprašam:

KAJ JE ZATE SREČA?