Danes se je zgodilo nekaj, kar mi je ponovno dalo potrditev, da je življenje resnično samo 10% tega, kar se nam je zgodilo. Ostalih 90% pa je to, kako mi dogodek interpretiramo.
Danes norim, ker se je nabralo se je preveč stvari in zdi se mi, da nobene več nimam pod kontrolo. Otroka, delo, gradnja, selitev… Seznam kar nima konca. In poleg vsega se mi danes zdi, da me nihče ne razume.
Ne razumejo, kako težko je živeti v kaosu, ki trenutno vlada pri nas. Ne razumejo, da sem utrujena, ker so moje misli razpršene na najmanj 6 koncev in vsak od njih ima še podmladke. Utrujena sem, ker moje telo ne dohaja mojih misli. Utrujena, ker je moje telo lahko samo na enem mestu, čeprav si močno želi nemogoče – da bi lahko bilo z mislimi vzporedno.
Sprašujem se, ali so na boljšem moje misli, ki imajo možnost biti hkrati tu in tam in v naslednji stotinki sekunde že nekje drugje ali moje telo, ki tega ne zmore? Pravzaprav ne vem. Mislim, da je naporno za oba, predvsem pa zame.
Danes norim. In za to niso krive neprespane noči, izraščanje njegovih zob (6 naenkrat!) in s tem posledično nočno dojenje na vsake pol ure. Niso krive njene vnete oči, neprestano preizkušanje mojih besed in odločitev ter uveljavljanje svojega malega jaza. Ne. Vse to je pravzaprav moja uteha.
Danes norim in za to ni krivo moje delo, številna naročila, ki jih s težavo dohajam, a z veseljem uresničujem. Niso krive ideje v moji glavi, ki želijo ven, a raje ostanejo v njej, ker vedo, da bodo le tako ostale žive. Ne. Vse to je pravzaprav moj beg pred realnostjo.
Danes norim in za to ni kriv vsesplošni nered v stanovanju, ki sporoča, da ima nekdo opraviti s selitvijo. Ne. To je samo dejstvo, ki ga moram sprejeti.
Danes norim, a še sama ne razumem zakaj, zato krivim druge.
Danes norim in ne zmorem več. Potrebujem zrak! Nujno. Da zberem in umirim svoje misli. Oblečem oba otroka in se z njima odpravim na sprehod. Ne zdržim več vonja na selitev, ne prenesem več tega prostora.
Odpravimo se po hribu navzdol, obrnem se proti naši hiši, hiši v kateri sem odraščala, hiši, iz katere pričnejo vreti spomini na moje otroštvo. Stisne me pri srcu. Globoko vdihnem in v mislih se mi prikaže še najin dom. Dom, kjer sva si ustvarila vse kar je v življenju resnično pomembno – odlične temelje za najin odnos in družino. V srcu začutim dom, v katerega sem se vedno z velikim veseljem in navdušenjem vračala. Dom, ki sva si ga s trdim delom in vrsto odpovedovanj težko prisvojila. Zapuščam ga. Za vedno.
V njem bom pustila vse svoje spomine. V njem bom pustila svojo neodvisnost in samostojnost, za katero sem vsa ta leta drago, a z veseljem plačevala. V njem bom pustila del sebe. In prišla NAZAJ, domov. V tem trenutku bi najraje zajokala. Trk z realnostjo mi je vzel dih.
Danes norim in končno razumem zakaj. NAZAJ grem! Pa saj ne morem verjeti. Nazaj grem! Najrajši bi zavpila!
V tistem trenutku, pa se mi v glavi oglasi poznan glas in mi reče: “Zberi se. Pomisli za trenutek. Kaj res ne vidiš, da greš NAPREJ? Naprej greš – ti povem!”
Zmrazi me po celem telesu. Objamem svoja otroka in si skoraj naglas ponovim modre besede. Pa kaj mi je? Seveda grem naprej. S tem korakom sem bližje svojim, najinim sanjam. In samo hvaležna sem lahko, da nas bo stara hiša sprejela odprtih vrat in nam pri vsem tem nesebično pomagala.
Umirim se. Mami pošljem sporočilo in se ji iz srca zahvalim. Zadiham na polna pljuča.
Danes norim. Vendar kar naenkrat norim od veselja, ker končno razumem. Kakšno leto me čaka, ne vem. A trudila se bom, da bom vedno imela v mislih, da lahko norim, norim od veselja, ker sem vsak dan en korak naprej!
Hvala vsem, ki nam pri tem kakorkoli pomagate!
Touche 