Zadnjič sem se pogovarjala s prijateljico. Povedala mi je, da prebere vse moje bloge in da ji je moje pisanje všeč in sledil je ampak…

…ampak se čuti, da pišeš ZASE. Morda bi bilo bolje, če bi pisala več za DRUGE.

Zanimiv nasvet, ki mi je seveda dal misliti.  Vprašala sem se, ali pišem zase ali za druge. Res je, priznam, v prvi vrsti pišem zaradi sebe in zase. A ko pri nekaterih objavah kliknem na gumb “objavi”, posledično pišem tudi za druge. A ni tako?

Vir: google

Ne razumem njenega nasveta, zato ji postavljam podvprašanja in končno ugotovim, kaj je imela v mislih – pisanje vsebin, s katerimi bi delila razne nasvete in modra življenjska spoznanja. Na primer: 5 načinov za uspavanje otroka, Nasveti za uspešen zakon, Kako odreagirati, ko otroka prevzame trma?

Razmišljala sem, ali je to resnično tisto, kar ljudje potrebujemo in radi beremo? In četudi je, zakaj bi spreminjala sebe, svoj način izražanja samo zato, da bi ugajala drugim? Ne morem, ne znam in pravzaprav nočem.

Nisem Marko Juhant. Nimam večletnih izkušenj na področju vzgoje, medsebojnih odnosov ali življenju na sploh. Ne znam svetovati, kako otroku učinkovito postaviti meje, kaj delati in česa niti pod razno ne smemo storiti, da ne bomo vzgojili razvajenega pamža ali mu povzročili hude življenjske travme. Ne vem, kako otroka čim bolj pripraviti na življenje in kako ga vzgojiti v čudovito in samostojno odraslo osebo. Resnično ne vem.

Mama sem šele dve leti in pol in tudi sama se vsakodnevno lovim in sprašujem, če je to kar delam, prav. Iskreno povedano – nimam pojma, kaj delam. Se pa trudim in vsakodnevno učim.

Vse kar počnem, počnem v dobri veri, da delam prav in vse počnem dobronamerno. A kljub temu, se velikokrat izkaže ravno nasprotno. Na splošno ne maram deliti nasvetov – vse kar lahko naredim je, da delim svoje izkušnje, svoje razmišljanje in svoje poglede na svet. To je vse. Več ne znam.

Zato moji zapisi ostajajo takšni, kot so. Spontani in iz srca. Še vedno bom pisala samo takrat, ko bom dobila navdih, ki se mu enostavno ne bom mogla upreti. Pisala bom, samo takrat, ko si bom pisanja zaželela. Pisala bom zato, ker mi bo potem lažje in ker me bo to napolnilo z dodatno energijo. Pisala bom o stvareh, ki so mi blizu, ki jih čutim in so del mene.

Vem, da so nekaterim moji zapisi zelo všeč (hvala vam za vsa sporočila in pohvale, vlivate mi veliko volje) in vem, da nekaterim ne bodo nikoli. Nič hudega. Sprejemam vse. Ljudje smo si različni in vesela sem, da je tako. Vsak naj bere in počne samo tisto, kar njemu najbolj odgovarja, kar polni njegovo dušo. Vsak naj ostane zvest samemu sebi. 

Tudi jaz bom.

Se beremo ob naslednjem navdihu…