Razposajenemu smehu je sledilo zatišje. Kakor bi se svet kar naenkrat ustavil. Če se kdaj pa kdaj ustavi, niti ni nič hudega. Življenje nikoli ne teče enako hitro in samo v eno smer. Prav je, da to izkusi tudi ona.

Veliko smo skupaj, se igramo, pojemo, se sprehajamo… A včasih se mi zdi čisto prav, da ne počnemo nič. Včasih jo pustim in samo opazujem. Pa še to samo z enim očesom. Pustim jo, da izkusi, kaj je dolgčas – takrat se po navadi v njeni glavi rodi ideja za igro. Čisto nova. Čisto drugačna. Čisto njena. Namenoma ji dam čas in prostor, da uživa sama s sabo in s svojo čudovito in edinstveno domišljijo.

Razposajenemu smehu je sledilo zatišje. Svet se je kar naenkrat ustavil. Zvladal je dolgčas. Pustila sem jo. Naj se znajde. Ne bom jaz tista, ki bo lovila dolgčas in ga poskušala nagnati iz naše hiše. Ne. Naj to stori sama. Naj bo njena domišljija tista, ki ga bo pregnala.

Vendar tokrat je bilo drugače. Svet se je začel vrteti v drugo smer in kot žoga poskakovati navzgor in navzdol. Orkan njenih čudnih vedenjskih nihanj je oplazil tudi moje razpoloženje. In takrat mi je postalo jasno, da se moram na hitro nečesa domisliti, drugače se nama bo obema zmešalo.

Zadnje čase zelo pogosto videvamo metulje. Rada teka za njimi in hkrati prepeva tisto slavno o metuljčku Cekinčku. Ne vem, ali pojemo zaradi metuljev, ki se nam prikazujejo vsepovsod, ali se nam metulji prikazujejo, ker neprestano pojemo njihovo pesem. Pravzaprav ni pomembno. Metulji so se zasidrali v naše glave.

Ni čudno, da je bila moja prva misel v razburkanem vrtincu  čustev ravno METULJ. Hitro sem stekla po tempere in risalne liste. Že ko je videla, kaj nesem, je njena radovednost prevladala nad kaotičnem vzdušjem. Njeno razpoloženje se je takoj izboljšalo vsaj za polovico. Z zanimanjem me je poslušala, ko sem pričela prepevati tisto slavno.

Med prepevanjem sem vzela risalni list, ga prepognila na pol in pričela izrezovati metulja. Ko je bil izrezan, sem ga oživela. Pričel je letati po dnevni sobi, nekajkrat zaokrožil nad njeno glavo in na koncu pristal na mizi pred njo.

Dobro sva si ga ogledali. Ugotovili sva, da metuljčku nekaj manjka. Manjkajo mu barve na krilih. Šele takrat sem ji pokazala tempere v tubicah, s pomočjo katerih sva na metuljeva krila pričeli nanašati barve. Nato sva metulja zaprli in s prstki je močno pogladila po celi površini, da se je barva iz enega krila odtisnila še na drugega.

Kako preprosto in hkrati tako zanimivo. Izrezala sem ji še nekaj metuljev in z velikim veseljem jim je okrasila krila. Vsak je bil drugačen, a vsak poseben, vsak edinstven in samo njen.

Porabila je vse tempere, zato sva morali z delom zaključiti. Z iskico v očeh je metuljčke zložila na polico in pričela pospravljati packarijo, ki je ostala na mizi. Medtem pa si je ves čas prepevala tisto… …saj veste katero.

Hvala metulji – tokrat ste naju rešili.