Zadnjič smo imeli prijeten obisk Dolenjca iz Maribora. Že ob tem podatku, vam je lahko jasno, da je obisk pustil posledice. Moj prijatelj iz otroštva je z nami preživel celo dopoldne. Veliko povedal, veliko vprašal, a z enim vprašanjem mu je uspelo celo meni zapreti usta. Kaj? sem ga vprašala, kakor, da ga ne bi razumela in bi si s tem, kot v šoli pred tablo, želela podaljšati čas za razmislek in s tem povezan pameten odgovor. Vendar kratkega, jedrnatega in pametnega odgovora, kot ga je pričakoval on, mu nisem dala.

---

Nina, kje si se naučila vzgajati otroke? me je vprašal.

---

Naučila vzgajati otroke, mi je odmevalo v glavi. Kakšno je to vprašanje? Če človek postavi butasto vprašanje, ne more pričakovati, da bo nanj dobil pameten odgovor. Morda je bil problem samo v izrazoslovju in s tem povezani dovršni glagolski obliki. Mislim, da v povezavi z vzgojo glagol učiti se nikoli ne more biti dovršen. Ali pač?

Še tisto popoldne sem nekako zbrala svoje misli in si priznala, da v povezavi z vzgojo pravzaprav nimam pojma, kaj delam. Veliko več sem o dotični temi vedela, preden sem imela svoje otroke. Joj, takrat sem bila izredno pametna in načitana bodoča mamica. Takrat se mi je zdelo, da vse vem in vse znam. Prebrala sem precej strokovne literature, zaradi katere sem imela občutek, da imam v glavi spisan pravi doktorat o vzgoji.

Ko postaneš mamica pa se na hitro pustiš z oblakov in se soočiš z realnostjo. Vse to najlažje primerjam z učenjem plavanja. Skočiš v globok bazen, a plavati ne znaš. Seveda, nisi povsem neodgovorna in nespametna – pred skokom si prebrala ogromno literature na temo plavanja. Vendar ko padeš v vodo, se milni mehurček, v katerem se skriva vse tvoje znanje, v trenutku razpoči. Ni pomembno, koliko knjig o plavanju si prebrala, ni pomembno, koliko tehnik plavanja znaš našteti ali kako brezhibno znaš opisati obrat pod vodo na koncu bazena. Dejstvo je, da ti od skoka dalje vsa teoretična znanja skoraj da ne koristijo nič. V vodi, v akciji, v toku dogajanja, pozabiš na vso teorijo. Delaš vse, kar je v tvoji moči, da se obdržiš na površju in da boš preživela. Včasih brcaš kot kakšna kura. Potem se ti v nekem trenutku zazdi, da je bil kakšen zamah izveden že skoraj pravilno, a kmalu za tem ugotoviš, da se ti je to pravzaprav samo “posralo”. Brcaš z nogami, mahaš, kriliš z rokami in špricaš dalje. Kljub vsemu pa se globoko v sebi močno zavedaš, da se močno trudiš in brcaš v dobri veri, da brcaš najbolje.

Pri vsem tem me je kot mlado mamico nekega dne najbolj pretreslo spoznanje, da sem v tem bazenu pravzaprav sama. Na robu bazena stojijo Juul, Milivojevoć, Juhant, Winterhoff in Tergast, Divjakova in slavna, ena in edina Maria Montessori (pa še kdo bi se našel). Na drugi strani so moja mama, stara mama in prijateljice – torej vse mame, s pestro paleto izkušenj, takšnih in drugačnih. Vsi mi svetujejo, vsi me usmerjajo, a brcati nihče noče namesto mene. In tudi prav je tako. To je moje delo, moja odgovornost, moja bitka.

Vzgoja je resnično nekaj najtežjega. Vsakodnevno se učim in vsakodnevno delam napake. Vsak dan malo bolj poznam svojega otroka in sebe, kot mamo. V enem trenutku se mi zazdi, da že kar nekaj vem. Bravo jaz! Postala sem bolj samozavestna mama, prepričana v svoje odločitve. Ne vem, kaj in kako bom delala v prihodnosti, si bom pa zapomnila, kje sem ga resnično polomila in bom drugič naredila drugače. Morda mi bo to znanje prišlo prav šele pri drugem otroku. Ni pomembno. Vesela sem, ker to vem in to znam.

In potem se rodi drugi otrok. Samozavestna in prepričana, da imam dovolj znanja vsaj o dojenčkih in me zato ne more nič presenetiti, ugotovim, da je drugi otrok pravzaprav popolno nasprotje prvega in vse moje izkušnje in znanje kar naenkrat postanejo brezpredmetne. Kaaaj? Resno? A je lahko še težje?

Sčasoma prilezem do točke, ko se mi zdi, da imam tudi drugega otroka že skoraj v mezincu. Poudarek na besednih zvezah se mi zdi in skoraj. Sedaj sem na konju, si mislim. A kmalu zatem, se moje sanjarjenje konča, saj se zavedam, da otroka vsakodnevno odraščata, se spreminjata, presenečata. Vsi dojenčki postanejo malčki, malčki pubertetniki, pubertetniki najstniki… Vse bo drugače. Samo jaz bom še vedno v enem in istem bazenu, ob glasnem deljenju napotkov vseh (kvazi) strokovnjakov, brcala kot kura in si priznala, da nikoli ne bom imela pojma, kaj pravzaprav delam.

 

---

Zato draga mama, ti, ki to bereš. Ti, ki se vsakodnevno učiš in rasteš. Ti, ki si prizadevaš, da boš svojega otroka vzgojila v samostojno in odgovorno osebo. Ti, ki ne veš, ali ti bolj leži permisivni ali represivni vzgojni stil, kombinacija obeh ali pa sploh nobeden. Ti, ki misliš, da si slaba mama, ker si zadnjič zavpila na svojega otroka ali ker si mu dala piškot pred kosilom. Ti, ki si kdaj pa kdaj v mislih nehote priznaš, da nimaš pojma, kaj delaš oziroma, če je to, kar delaš, sploh prav. Ti, ki si polna dvomov. Ti, ti, ti… in tudi ti.

Ustavi se! Zadihaj. Priznaj si, da si edinstvena in čudovita mama. Pohvali se. Zaupaj vase in v svoje odločitve. In verjemi mi – nisi edina, ki dvomiš. Nisi edina, ki se tako neutrudno uči plavati. Če ne drugače, sva vsaj dve. Jaz in ti.

Samo brcaj mama, brcaj!