Svoja otroka velikokrat opazujem in si razmišljam, kaj vidita, ko gledata določen predmet. Včasih ugotovim, včasih ne… A opazovati se ju ne naveličam. Tako zelo me navdušuje dejstvo, da vsi gledamo isti predmet, a ne vidimo enako. Kot vsi otroci imata tudi onadva neverjetno sposobnost prav vsak predmet v trenutku spremeniti v igračo.

Ravno zaradi tega na dopust namenoma ne jemljemo igrač (razen vodenih barvic za bodypainting na plaži in barvanje kamenčkov, dojenčka, avto in eno vedro). Sem mnenja, da nam narava da dovolj igrač – le videti jih moramo. 

Jutra so zaspana. Vse na plaži in v morju je izredno mirno. Ko se dovolj zbudimo, da lahko na široko odpremo oči, vidimo, da pravzaprav ni čisto tako – vse živi in se neprestano spreminja. Veliki kamni si želijo biti še pomembnejši in se pričnejo združevati v kupe, ki naj bi se po novem imenovali hiške. Moje, odrasle oči jih sicer nikoli zares ne vidijo,  a če Z pravi, da so to hiške, s čisto pravimi okni, vrati in streho, ji verjamem na besedo. Pesek se zmeša z dobro naravno, osoljeno vodo in tako nastane odlična juha. Z nami sodeluje tudi neskončno morje in včasih spremeni okus ter postane izredno sladko. V kombinaciji s finim peskom tvorita čudovito peščeno torto, ki se ji ne moremo upreti, kljub temu, da smo pred tem pojedli že najman 4 krožnike juhe s srednje debelimi kamni. Njami. Vse je neverjetno okusno in vsega pojemo v nenormalnih količinah, a počutimo se odlično!

Zadnjič smo šli na sprehod in se ustavili na igralih. Tri različne gugalnice, dva tobogana in en vrtiljak so postali nepomembni, ko je Z odkrila zbito zemljo, ki je bila pravzaprav proga za balinanje.

Takrat se je prava igra šele začela. Za neprecenljive užitke in celo uro aktivnega igranja (pregnala nas je noč) sta potrebovala le zemljo, palico, storž in žlico, ki jo je pomotoma s sabo prinesel L. Nekaj časa sem ju opazovala, nato pa sem se lotila dokumentiranja. V njuni igri zame ni bilo prostora. Ko sem to izvedela, sem si celo oddahnila, saj vem, da so moje sposobnosti omejene, ne glede na to, kako se trudim slediti njuni domišljiji. Zame je bila to še vedno le igra z zemljo, palico, storžem in žlico. Za njiju pa je bilo veliko več.

Pogosto razmišljamo, kaj bi otroku še dali, kupili, da bi ga razveselili. A velikokrat je bolje, da mu damo le zemljo, palico, storž in žlico. Temu obvezno dodajmo še naš čas in dobili bomo vsaj enega izredno srečnega otroka.

• In še misel, ki me vsakodnevno spremlja.

Največ, kar lahko otroku podarimo, je naš čas.  Otroci se nas ne bodo spominjali zaradi velikih igrač, ki smo jim jih kupili, pač pa zaradi časa, ki smo jim ga namenili. 

Podarimo svojim otrokom največ – podarimo jim svoj čas!