Pred časom me je poklical prijatelj in me povabil na podjetniški večer. Seveda, pridem, z veseljem. A moje navdušenje je v hipu minilo, ko je povedal, da bom na odru sedela jaz. Jaz? Kaj naj jaz, izučena učiteljica in “fejk” šivilja,  povem o podjetništvu? Sploh pa, ne maram se izpostavljati, ne maram nastopati, ne maram karkoli pripovedovati več kot trem odraslim ljudem – sploh če jih ne poznam. Hvala za povabilo, ampak, ne hvala.

Vztrajal je in me prepričal. Povedal je, da na odru ne bom sama – delila si ga bom z njo. Ok. Čeprav je nisem poznala, se mi je zdelo, da bo zaradi tega vseeno malo lažje.Saša je mlada podjetnica, ki stoji za blagovno znamko Škatla presenečenja. Na podjetniškem večeru sem izvedela, da je po izobrazbi ekonomistka. Uspešna ekonomistka. V Ljubljani je namreč vodila večje prevajalsko podjetje. Delu je bila predana, s plačo zadovoljna, večji del dneva je preživela zakopana v delo, saj se je iz službe vračala v poznih popoldanskih urah.

Oh, kako jo razumem. Tudi sama sem bila svoje čase popolnoma predana svoji službi. V službo sem hodila dve uri pred začetkom pouka in se z rokami, polnih torb iz nje vračala v popoldanskih urah. Kljub temu, da sem učiteljica, nisem nikoli prišla domov pred pol četrto. Po nekaj urnem premoru, sem doma odprla torbe in nadaljevala z delom, ki ga ni nikoli zmanjkalo. Največkrat je bila moja služba, moj razred, otroci, ki sem jih poučevala, prva mislel zjutraj in zadnja misel zvečer. Služba me je posrkala vase, a to me je takrat osrečevalo.

Z rojstvom hčerke pa je v moji glavni nastala prava zmešnjava. Življenje, ki sem ga živela do tistega trenutka, je postalo povsem nesmiselno. Moje življenjske prioritete so se v moji glavi dvignile kot prah in nekaj časa brezciljno lebdele v zraku, saj niso več vedele, kje jim je mesto. Sčasoma so ga našle in se spustile na tla. Moji otroci, moja družina – to je postalo bistvo mojega življenja. Vse ostalo je skoraj nepomembno. Ali pa zgolj nujno. Služba, okoli katere se je včasih vrtel moj svet, je hitro in močno padla po lestvici navzdol. Ko sem poslušala Sašo, sem začutila, da se je točno to zgodilo tudi njej.Njena otroka sta rasla in prekipevala od energije, ona pa se je kot izžet kos tkanine vsak dan spraševala, kaj bi skupaj počeli. Ustvarjali, je bil vedno odgovor otrok. Seveda, vsi otroci bi neprestano nekaj ustvarjali. A po naporni službi, po 10-urnem delavniku in času, ki ga je preživela na cesti, ob razmetanem stanovanju in razmišljanju, kaj za vraga naj pripravi za večerjo, verjamem, da je bila misel na ustvarjalno delavnico skrajno nedobrodošla, risanka in kup plastičnih igrač pa njeni najboljši prijatelji.

Kot učiteljica sem imela možnost videti precej otrok, ki jim primanjkuje kvalitetnega časa, ki bi ga preživeli s svojimi starši. Z grenkobo v srcu sem opazovala, kako to na otroke vpliva in se zavedala, da je globalno za to kriv sistem, ki se ga žal ne da spremeniti. Zato ne obsojam nobenega starša, ker vem, da večina nima izbire. Služba je služba. Služba je preživetje.

In tako se sredi napornega vsakdana na eni strani znajdemo odrasli, nezadovoljni s svojo podobo starša in v stalni bitki s časom (posledično stresom) ter na drugi strani otroci, ki jim v kratkoročnem smislu nič ne manjka, saj ves ta čas gledajo najljubšo risanko. Dolgoročno gledano pa vodi v odtujenost, pomanjkanje vrednot in motoričnih sposobnosti. Vzorniki naših otrok postajajo Pujsa Pepa in Transformerji, namesto da bi to bili mama ali oče ali dedek ali starejši brat …

Dotaknilo se me je, ko je rekla, da se je nekega dne enostavno odločila živeti življenje in ne živeti za stvari. Kako globoka misel! Začutila sem, kako moje celotno telo prikimava na njene besede. Ja, to je to. Živeti življenje! Vprašati se, katere so tvoje vrednote, kdo si ti in kaj ti je v življenju resnično pomembno.

Ko si je iskreno odgovorila na vsa ta vprašanja, je po več kot desetih letih zapustila edino življenje, ki ga je poznala, ustvarila Škatlo presenečenja in si nadela nov naziv. Naziv, ki je z vidika dobro plačane službe za nedoločen čas in ljudi, ki ne razumejo, slabšalni, negotov in neodgovoren. Postala je samostojna podjetnica.

In kaj pravzaprav je Škatla presenečenja?

“Po dveh letih razburkane podjetniške poti je to zaščitena blagovna znamka, pripomoček za krepitev družinskih vezi, ki starše nagovarja, da si vzamejo čas in ustvarjajo skupaj z otroci. Škatla presenečenja skozi ustvarjanje z naravnimi materiali vzpodbuja domišljijo, krepi stik z naravo, socialne veščine, finomotoriko, potrpežljivost, vzpodbuja sposobnost kreativnega reševanja problemov  ter spoštuje tradicijo in običaje.

Rada rečem, da ustvarjam trenutke, ki bodo trajali za vedno. In vem, da imam veliko srečo. Da imam dva prečudovita sinova, da delam to, ob čemer mi poje srce (priznam, včasih tudi živci in prehitra budilka), da me obkrožajo ljudje, ki sejejo dobro, da imam v rokah vse niti in šivanke, s katerimi lahko pletem najbolj nore sanje, ki si jih upam sanjati in da jih razpletem vsakomur, ki si jih upa prijeti.

Najlepše pri vsem tem je, da se otroka več smejita. Jaz se več smejim. Pri oblikovanju škatel sodeluje cela družina in skupaj smo najboljša ekipa. Vsak po svoje razvijamo lastnosti, kot so vztrajnost, sodelovanje, medsebojna pomoč, potrpežljivost. Začeli smo se spreminjati iz hitečih posameznikov v tisto, kar je družina nekdaj bila: najboljša družba in navdih.

Prepustite se Škatli presenečenja tudi vi in presenečeni boste, da so otroci še vedno takšni, kot ste bili vi. Bolj kot drage igrače, najnovejše risanke in tablični računalniki jih navdušujejo preproste stvari, npr. uporaba lepila ali barvanje s čopičem, dejstvo zmorem sam/sama in najpomembnejše: da ste si vi, očka ali mamica ali oba, vzeli čas samo zanje!”

Na vse njene besede, lahko rečem samo bravo. Vesela sem, da ti je uspelo in da tako srčno spreminjaš svet, na bolje.

---

Z veliko treme in nesigurnosti sem se tisti večer usedla na oder, a zapustila sem ga polna energije in veliko mero dodatnega prepričanja vase in svoj pogled na svet. Vse to zaradi nje. Njena osebnost in njena zgodba sta v meni pusti velik pečat.

Ko sem prišla domov, sem razmišljala o tem, kako ti lahko nekdo, ki ga sploh ne poznaš, da več navdiha, energije, samozavesti in potrditev, kot kdorkoli, ki te pozna že celo življenje.

Želim si, da bi se nekoč tudi moja pot vila med podobnimi hribi in dolinami kot Sašina. Želim si, da bosta moja samozavest in pogum zrasla do te mere, da bom lahko sebi in svetu priznala, da je moja življenjska pot drugačna, a to še ne pomeni, da je napačna. Želim si, da se bom brez pomislekov in slabe vesti, ne ozirajoč se na kogarkoli koli, upala živeti življenje in ne živeti za stvari, živeti za svoje otroke, za svojo družino in svoje sanje.

Zavedam se, da bo pot, po kateri bom stopala, vse prej kot enostavna, a njun smeh bo tisti, ki me bo vsakodnevno spominjal, da sem se odločila prav.

Želim si, da tam nekje ponovno srečam tebe, draga Saša, da skupaj v miru spijeva kavico in ti med pogovorom o tem in onem povem, kako izjemna si in da sem vesela sem, ker sem si tisti večer, delila oder prav s tabo.

Hvala za vse!