Manj je več!

Včasih se zalotim, da bolj poglobljeno razmišljam o naši družbi, o sistemu. Takrat me vedno spreleti srh. Kako je vse premišljeno in načrtovano. Globoko v sebi začutim, kako smo sprogramirani in daljinsko vodeni. Začutim, da svoboda v bistvu sploh ne obstaja, da je izmišljena samo zato, da čreda lažje preživi iz dneva v dan.

Med drugimi smo tudi žrtve potrošništva. Normalno je, da človek hodi v službo, dela, gara, da si prisluži denar. Denar, ki ga v svojem prostem času lahko porabi za stvari, ki ga navidezno osrečujejo. V okviru prostega časa se počuti svobodnega, saj ima občutek, da takrat lahko počne tisto, kar želi.

Pa je to res? Ali morda tudi v prostem času počne ravno tisto, kar sistem od njega pričakuje, zahteva? Sistem ga zelo dobro načrtovano in prikrito na vsakem koraku spodbuja, da večino svojega prostega časa porabi za potrošnjo. Pa naj bodo to nakupi v trgovini, zabava ali dopust.

Zadnjič sem brala članek o ženski, ki se je odločila, da bo privarčevala nekaj denarja tako, da bo nehala zapravljati za “luksuzne” dobrine, obdržala je samo najnujnejše. 

V enem letu je privarčevala 23.000 $, kar je ogromno. A sama sem se bolj ustavila pri njenem globokem spoznanju, ki mi ne gre iz glave.

MANJVeč kot privarčevan denar je vredno njeno spoznanje, da ti denar pravzaprav ne kupi sreče, da denar ni pogoj, da se imaš lepo in da tvoja duša poje radostne pesmi. Res je, da denar moramo imeti, če hočemo živeti v tem sistemu. Vendar se lahko kljub temu naučimo živeti čim bolj minimalistično oziroma živeti s čim večjim smislom. In zato moje razmišljanje samo od sebe preide na knjigo z naslovom Minimalizem, ki jo imam že nekaj časa na seznamu knjig, ki jih moram nujno prebrati. (Mimogrede, jo je že kdo od vas prebral?)


“Kaj je minimalizem? Pravzaprav nič novega ali zapletenega. Gre zgolj za načelo upiranja začaranemu krogu potrošništva, pri katerem opustimo vse odvečno in nepomembno, da bi se lahko osredotočili na tisto, kar zares šteje: zdravje, odnosi, strast, osebna rast in prispevanje k zboljšanju skupnosti.” (www.bukla.si)


To je miselnost, za katero ugotavljam, da mi je pisana na kožo. Priznam, da sem bila sama pred nekaj leti zelo vzoren potrošnik. Ko pogledam v preteklost in vidim sebe, se nasmejem in si mislim: “Uboga jaz…” Sčasoma so me nekatere težke življenjske preizkušnje pripeljale do spoznanja, kaj je v življenju resnično pomembno, kaj je sreča in kje jo lahko najdem.

Kljub temu sem imela še veliko prostega časa, ko je bil nevede vklopljen moj potrošniški program. Delala sem veliko in čutila sem, da si ravno zaradi tega moram privoščiti veliko. Zaslužim si. Čutila sem, da moram nujno zapraviti večje vsote denarja in iti na koncert znane skupine, kljub temu, da mi koncert nikoli ni dal veliko več od drenjanja, čakanja v vrsti za wc in preveč popitega piva. Mislila sem, da je srkanje kave v lokalu veliko večji užitek kot če to počnem na domači terasi.  Moja sreča pa se je skrivala v trgovinah z oblačili in večkrat mesečno sem je po več kosov uspela prinesti v svoj dom.

Danes je vse drugače. Imam družino. Imam otroka. Drugačno je moje razmišljanje in moje vrednote so se z leti povsem spremenile. Prostega časa, takšnega kot sem ga poznala nekoč, ni več. Dve zaporedni porodniški sta me nenačrtovano pripeljali do tega, da sem že usvojila del minimalističnega življenja ali pa se vsaj znebila velikega dela potrošniške miselnosti.

Koncerti, kino? A to sploh še obstaja? Kosilo v lokalu? Ne, hvala. Z dvema majhnima otrokoma je to zame vse prej kot užitek. Nakupovanje oblačil? Nimam časa, niti volje.

MANJ (1).jpgPred časom smo se preselili. Takrat sem uspela narediti veliko čistko in uspelo mi je za sabo pustiti ves odvečni materialni balast. Uf, koliko se ga je v vseh teh letih nabralo. Na novo lokacijo sem vzela samo najnujnejše. Presenetilo me je, kako malo pravzaprav potrebujem in sem kljub temu srečnejša kot kadarkoli. Končno sem na lastni koži izkusila, kaj pravzaprav pomeni “manj je več”.

Moje oziroma naše življenje, naša miselnost povsem nenačrtovano pluje po toku minimalizma. Morda do “cilja” nikoli ne pridemo, saj cilj pravzaprav ne obstaja. Pomembna je pot, na kateri smo. Pomembno je, da živimo življenje, ki ga ljubimo. Pomembno je, da smo zdravi, da smo skupaj in da se imamo radi. Pomembno je, da znamo uživati v preprostih stvareh in da se zavedamo, da je sreča vsepovsod okoli nas, predvsem pa v nas samih. In pomembno je, da znamo srečo deliti z drugimi.

 

8 thoughts on “Manj je več!

  1. Tole je zelo dobro razmišljanje. Poišči v knjižnici knjige od Vadima Zelanda, kar ti bo še dodatno odprlo oči in prav gotovo pripomoglo k tvojim izbiram, ki se bodo uresničile. Na podoben način kot apartma v Zadru:)) .

    Všeč mi je

  2. Popolnoma podpiram samozvestobo.

    Verjetno se zlahka zediniš sama s sabo, kaj želiš zapisati in sporočiti. Ko ti to uspe, si zadovoljna. Če pišeš za druge, se ti lahko zgodi, da zadovoljstvo ob zapisanem zbledi, (še) vedno pa se bodo našli posamezniki, ki bi želeli, da bi bilo tvoje pisanje še bolj njim prilagojeno.

    Srečno pot torej!

    Všeč mi je

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s