Čeprav me čas priganja in tole pisanje res ni prioriteta, moram napisati nekaj besed o svoji konkurenci ali konkurenci na sploh.

S šivanjem sem pričela takrat, ko še ni bilo tako popularno in ko še ni čisto vsaka mamica ali bodoča mamica šivala. Na facebooku sem imela odprto stran, ki jo je moj mož poimenoval Nitka (le kaj bi brez njega?) in počasi sem na njej objavljala svoje prve izdelke. Poleg mene je bilo še nekaj punc, ki so šivale že pred mano – vedela sem za natanko tri. Vse tri so bile že zelo dobre (danes so samo še boljše in vesela sem, da je tako).

Na njih nikoli nisem gledala kot na konkurenco, ker sem šivala zase, za svojo dušo. Objavljala sem izdelke na svoji strani, ker sem jih želela deliti z drugimi, če se je kaj mimogrede prodalo, se mi je mešalo od veselja. Pa ne zaradi tistih nekaj €, ki sem jih zaslužila, pač pa zato, ker je bil vsak nakup dokaz, da so nekomu moji izdelki všeč.

Sčasoma se je moje šivanje nepričakovano pričelo razvijati v nekaj več. Število naročil se je povečevalo. Lahko si predstavljate, kako sem se ob tem počutila. Šivala sem – torej delala nekaj, za kar se mi ni bilo nikoli težko odpovedati uram spanca in počitka, ki bi ga ob dojenčku še kako potrebovala – in kar je nastajalo, je vam je bilo všeč. Noro!

Nisem mogla verjeti, katero pot sva si z mojim novim hobijem pričela utirati. Pričela sem potihem sanjariti o tem, kako bi lahko nekoč zbrala pogum in svojo službo zamenjala s šivanje. In potem, kar naenkrat, je šivanje postalo neverjetno IN. Vsak dan so se pojavljale nove strani, kjer so se prodajali prvi šiviljski izdelki. Vsak dan je na facebooku nastalo kakšno novo šiviljsko “podjetje”. Na eni točki se mi je zdelo, da je več šivilj, kot izdelkov, ki jih vse skupaj ponujamo na trgu.

Čutila sem, kako postajam s tem vsak dan bolj obremenjena. Kaj se dogaja? Kam to pelje? Kaj to zame pomeni? Kaj pa moje sanje? Obremenjena s svojo šiviljsko prihodnostjo in konkurenco sem delala dalje, vendar z nekim čudnim, nepoznanim strahom in veliko negotovostjo.

Kadar sem se že uspela osvoboditi teh črnih misli, me je kakšen komentar v smislu: “V tem kar ti delaš, Nina, ni prihodnosti. A ne vidiš, da že vsaka ta druga šiva?” popolnoma potrl, saj sem se v veliki meri s to izjavo strinjala. Res je. Vsaka mamica že šiva za svoje otroke in vsaka druga šiva in celo prodaja svoje izdelke. To zame ne pomeni nič dobrega.

Obremenjena s temi mislimi sem šivala dalje in nisem odnehala, nikoli. Zakaj? Ker enostavno obožujem šivanje, brez šivanja ne morem, ne znam in nočem živeti. V šivanje sem zaljubljena. Resnično – to je prava ljubezen. In ko jo najdeš, je ne izpustiš, kajne?

Foto: Mateja Tamše fotografija

Z mislimi sem se osredotočila samo na zadovoljstvo, ki ga občutim, ko pripravljam oblačila za male škrate. Tako je sčasoma prišel dan, ko sem se osvobodila črnih misli in se prenehala obremenjevati z drugimi ter po nepotrebnem izgubljati energijo.

“You can’t look at the competition and say you’re going to do it better. You have to look at the competition and say you’re going to do it DIFFERENTLY.”