Pred dobrimi tremi leti sem v svoje stanovanje prinesla prvi šivalni stroj.
Za sabo sem imela natanko 6 ur šivanja (3 delavnice po 2 uri). Znala sem skoraj nič.

A to zame ni bila ovira, kajti želja po ustvarjanju in volja do učenja sta bili veliki.

Spomnim se še vseh negotovih šivov, aplikacij in izdelkov, ki so nastajali samo zato, da sem pridobivala občutek za šivanje.Eden izmed mojih prvih projektov je bila tudi ta blazina za posteljico, ki sem jo naredila za mojo malo deklico, ki je takrat rasla v meni in z mano.

Lahko vam je jasno, da sem se zadnjič ob pogledu na ta izdelek popolnoma raznežila. V meni je prebudil vrsto spominov.

Spominjam se svoje nosečnosti, svojih priprav na dojenčka, razmisljanja o tem, kakšna mama bom in kako se bo moje življenje spremenilo. Spominjam se tudi vsakodnevne hvaležnosti, ker sem v sebi lahko nosila malo dete.

Spominjam se, da sem poleg tega čisto vsak dan razmišljala tudi, kaj bi še sešila. Spominjam se svojih začetkov šivanja in veselja, ki sem ga čutila, ko sem ure in ure presedela za strojem in šivala najrazličnejše skupke šivliljskih napak. Tako bi najlažje opisala svoje prve izdelke.

Spominjam se, kako zadovoljna sem bila, ker sem v šivanju končno našla nekaj zase. Danes pa vem, da sem takrat, pred tremi leti, za cenenim in slabim šivlanim strojem, pravzaprav našla veliko več…

…našla sem SEBE.

Hvala, ker ste me našli tudi vi in ker mi sledite še danes❤️