Neizprosna Utrujenost

Konec julija je najin najmlajši, najin Lenart praznoval eno leto. Eno leto! Po tihem in na glas sem obujala spomine na nosečnost, porod, majhnega, nebogljenega dojenčka, ki se je spremenil v čudovitega malčka. Razmišljala sem o stvareh, ki smo jih doživeli in vsakič se je misel zaključila s stavkom, brez katerega enostavno ne gre: “Oh, kako se je to leto hitro obrnilo.”

Ko sem se zadnjič zvečer ulegla v posteljo in s čustvi na stran pričela razmšljati o preteklem letu, mi res ni jasno, kako sem ta stavek sploh lahko izustila. To leto ni nič hitro minilo. To leto se je vleklo. Počasi. Dnevi so bili dolgi, noči kratke. Vse se je upočasnilo. Vse je postalo veliko, veliko težje.

To leto je bilo neprestana bitka med družino in delom. Ob dveh majhnih otrocih sva se odločila obdržati tudi Nitko. Svetle dele dneva sva posvetila najinima otrokoma, noč je bila zame mešanica dela in neprestanega dojenja. Noč je bila boj za preživetje, boj za obstanek. Ni bilo lahko in večkrat sem odločno povedala, da bom odnehala, ker enostavno ne zmorem več.

To leto je res minevalo počasi in utrujena postanem že, ko samo razmišljam o njem. A kljub vsemu je minilo. Otroka sta pridno rasla in tudi Nitkine nočne urice so obrodile sadove. Vendar je ravno zaradi tega to leto je tudi leto, ko sem spoznala njo – Utrujenost. 

mark your calendars

Ko sem že mislila, da težje res ne more biti, se je zopet pojavila ona. Drugačna, močnejša, vztrajnejša. Prišla je do mene, se usdela za mizo, me pogledala globoko v oči in me izzvala na polaganje rok. Odločena, da me tokrat dokončno premaga. 

Zadnje dni večkrat dnevno bijem bitko z njo. Najrajši bi popustila in se vsa izčrpana sprostila vse mišice v telesu, zaprla oči in za nekaj ur obležala. Zdi se mi, da bi bila to pravzaprav moja ena in edina zmaga. Vendar ne morem. Ne smem. Otroka me potrebujeta – neprestano.

Na hitro spijem še eno kavo. Obraz si splaknem z mrzlo vodo in ponovno sem v Lenartovih rokah. Vodi me sem in tja, gor in dol po hiši, po dvorišču in se nikoli ne utrudi. Hodil bi. Neprestano bi samo hodil, a hoditi, brez da bi me držal za roko, še ne zna. Zato sem zadnje dni samo njegova senca.

Če se senca usede, on joka. Če senca izgine, on joka. Če senca lula in ga pri tem drži v naročju, on joka.

Moje potrebe, moja volja in moj jaz so dokončno izpuhteli v zrak, ko je najin mladič pričel postajati homo sapiens – pokončni človek. Poleg njega je tukaj še Zoja, ki ima tudi svoje potrebe in zahteve in za piko na i sem zadnje dni z njima sama – Jože, ki mi pri vsem najbolj pomaga, ima delo na terenu (Catering Kukman).

Poleg mene, je tokrat je tudi Nitka na stranskem tiru. Iz dneva v dan mi je edini cilj, da ne obležim. Kljub vsemu imam volje do dela ogromno, vendar vse v trenutku izgine, ko se zvečer uležem v posteljo. Zaspana sem. Tako zelo sem zaspana in tako utrujena, da ne premorem niti enega % energije več. Tudi nekaj minut popolnega miru bi mi dobro delo.

Dopoldnevi še nekako minejo, od četrte ure dalje pa samo še gledam na urine kazalce in jih milo prosim, naj že končno pokažejo na osem. Takrat bo moje telo v horizontali prvič v dnevu otrpnilo. Vem, da bom zopet zaspala prva in vem, da se bom po nekaj nočnih bujenjih zaradi otrok, zjutraj zbudila, se usedla za mizo in ob vrču močne kave zopet bila neusmiljeno bitko z njo, ki nikakor noče popustiti.

Tokrat se res boriva in ona noče odnehati. Včeraj je bila tako močna, da me je spravila v jok in prosila sem jo, naj me pusti in naj že enkrat odide. Predam se. Samo pojdi! A ona je neizprosna in vztraja pri svojih pravilih. Če hočem, da gre, jo bom morala premagati.

Zagrizla je že v moje telo, v mojo dušo in celo v moje živce. Čisto vse v meni popušča. Zato je skoraj nemogoče, da v tem boju zmagam. Nato pomislim na preteklo leto. Kolikokrat sem že s solzami v očeh, vsa obupana bojevala z njo. In zmagala, vedno sem zmagala. Zmagala bom tudi tokrat. Vem, da bom! Potrebujem le več časa in malo pomoči.

Včeraj se je vrnil domov. Utrujen je tudi on. Draga moja Utrujenost, priznam – te dni si se res potrudila. Vzela si si čas in načela naju oba. Vendar ti sporočam, da sva danes ponovno skupaj in kot že veš, skupaj sva nepremagljiva. Zato ti sporočam, da boš morala oditi. Naj ti ne bo preveč hudo, saj veš, da se kmalu zopet vidiva.

 

 

 

5 thoughts on “Neizprosna Utrujenost

  1. Nikar ne počnite, kar počnete. Vzemite si odmor, poiščite si varuško. Jaz sem pregorela, ko je bil mali star štiri mesece. Do takrat sem bila z njim in samo zanj cele dneve. Bilo je preveč. Potrebovala sem pomoč (tudi zdravila). Ko bom imela naslednjega otročka, sem odločena, se ne bom tako uničevala. Imela bom varuško, čas za sebe, za počitek in verjetno tudi koga za kdaj kaj pospraviti. Ta film se ne sme ponovit, bilo je preveč hudo za vse. Pazite nase, ker meje med tem, da vse zmoremo in med tem,da nas vse to kar počnemo sicer radi, uniči, je zelo tanka.

    Liked by 1 person

  2. Občudujem vaše delo in sedaj ko sem prebrala še vašo zgodbo, vidim, kakšna je cena vašega uspeha. Sama se proti tesnobi borim že skoraj 1 leto (in še vedno ji nisem ušla), ko sem se po porodu 4. otroka čisto sesula od utrujenosti. Vsi so mi govorili, naj počivam ko otrok spi. V vseh 6-ih letih (in 4-ih otrocih) nisem upoštevala tega dragocenega nasveta, ker sem jaz morala še toliko narediti. Imela sem podjetje, za katerega sva skrbela skupaj z možem (oba sva imela še službe) in ko sem bila na porodniški, sem dejansko delala. Čas je bil še kako dragocen in vsak dan je imel zame premalo ur. Zdelo sem mi je da vse zmorem, do trenutka ko nisem zmogla čisto nič več. Vse mi je šlo na živce. Otrok nisem mogla videti. Samo spala bi na kavču, samo dajte mi mir. Tako me je bolelo že ob sami misli na to. Kakšna mama sem, kako sploh zmorem kaj takega pomisliti. preprosto me je telo samo izklopilo. Dejansko sem zbolela. Vročina neznanega razloga za 3 dni, mravljinci po celem telesu, tresenje (kot bi imela tremo), delna otrplost nog in nezmožnost svobodnega gibanja telesa. Do vzroka sem morala priti sama, se sama ustaviti, odpovedati marsikatero naročilo, izklopiti računalnik. Te poti ne bi privoščila nikomur in vsi, ki so vam dajali nasvete, da otroke pustite v vrtcu, so vam želeli le dobro. Nihče vam ne bo očital, da ste slaba mama, če imate otroke v vrtcu in temu boste morali prisluhniti tudi sami, drugače vas bo k temu prisililo vaše telo. Ne zmoremo vsega. Jaz vem, da ne zmorem več. In se ne trudim, čeprav se mi včasih zdi, da bi lahko. Ne nazadnje sem raje mama, ki ne zmore vse, kot pa mama, ki je živčna razvalina, bolna, utrujena zaradi vsega kar si je naložila. Smeh se zopet vrača v naš dom, kjer ga že predolgo ni bilo. Umazane posode, prah, cunje se nabirajo. Ne pospravljam več vse za vsemi, zahtevam tudi pomoč od ostalih članov. In ni mi več težko stopiti čez hlače, ki jih je starejši sin pustil na tleh. Tam počakajo nanj, da jih pospravi. Zelo težko sem se prebila čez to, saj me že cunje, ki niso lepo zložene (v omari) vržejo iz tira. Popolnost in zmožnost vsega nas počasi uničuje. Prej ko to dojamemo in spremenimo sebe, naše navade, delo in odnos do vsega, lažje bomo preboleli. Dlje ko se upiramo, težja bo pot nazaj. Želim, da najdete svoj notranji mir in hkrati ostanete zvesta sebi, svojemu delu, vendar v okviru svojih zmožnosti. Če telesa ne boste upoštevali vam bo to sporočilo samo, vendar bo takrat pot nazaj težja.

    Liked by 1 person

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s