Moj telefon je že več kot eno leto na “mute”.  Zakaj? Ker mi je popolnoma vseeno, kdaj in kolikokrat zvoni, saj se skoraj nikoli ne javim. Zakaj? Preprosto:

1. Kadar sem z otrokoma, se raje pogovarjam z njima kot po telefonu.
2. Tudi, če prvi razlog odmislim, se zavedam dejstva, da je sprejemanje klicov čisti nonsens, saj se ob prisotnosti dveh minijev tako ali tako ne morem normalno pogovarjati.

Včasih se zgodi, da je kakšen klic nujen. Že na začetku vem, da se bo po parih minutah končal s hitro izgovorjenimi in težko razumljivimi kratkimi stavki, kot na primer: “Ej, moram it. Lenart se je začel umivati zobe z metlico za wc. Te pokličem nazaj.”

Veselim se dneva, ko se bom dejansko lahko normalno pogovarjala po telefonu. Vsaj takrat, ko bo zares nujno. Včeraj mi je bolj kot kadarkoli postalo jasno, da je ta dan še zelo daleč.

Peljali smo se v Belo Krajino, da si bova z Jožetom ogledala teren, kjer bo Catering Kukman pripravljal hrano. V avtu je bilo začuda zelo mirno. Tako mirno, da sem si drznila poklicati prijateljico (Ljubezniva), saj sva se morali pogovoriti o zelo resnih stvareh. Glede na tematiko najinega pogovora se mi je zdelo povsem smiselno, da jo pokličem sredi popoldneva, ko sva obe še toliko prisebni, da lahko še razmišljava z 1/4 najine leve polovice možganov.

Pogovor se je začel nekako takole: “Ej, sm te kar poklicala, da tole razjasniva, ker je preveč vsega, da bi ti pisala zvečer.” Čeprav sem v ozadju že lahko slišala njena dvojčka, je Iva samo rekla: “Se strinjam.”

Na to, kar sem doživela v naslednjih minutah najinega pogovora, resnično nisem bila pripravljena.

Nekako sva zelo optimistično pričele s pogovorom, nakar se začne oglašati Zoja. Žejna je, pila bi rada. Mimogrede ji dam vodo. Nadaljujem pogovor z Ivo in skušam slediti njenim vprašanjem. Zoja se je malo polila. Začne vpiti, seveda pretirava. Medtem, ko Iva razlaga, se pogovarjam še z Zojo in ji ponudim robček, ter ji povem, da ni nič hudega in naj se lepo obriše. Ne vem kako, ampak mi je kljub temu uspelo razumeti vse, kar je Ivo zanimalo.

Odgovarjam na njena vprašanja in na drugi strani slišim enega od dvojčkov in Ivo, kako komunicira s svojim otrokom. Še vedno sva optimistični in nadaljujeva pogovor. Saj situacija pravzaprav ni prav nič neobičajna za eno mamo, ali dve. Pogovarjati se po telefonu o pomembnih stvareh in mimogrede “poštimat”še enega otroka, ali dva. Mala malica.

Vendar situacija se stopnjuje. Na moji strani se oglasi Lenart. Pravzaprav sploh ne vem, kaj je potreboval. Po moje nič, samo malo je bil že naveličan vožnje. Obrnem se k njemu in ga malo pobožam po nogici. Jože je skoncentriran na vožnjo po ostrih ovinkih.

Na drugi strani zaslišim dvojčka in Ivo, kako se pogovarja z njima. Ne vem, kako je sploh mogoče, a tudi midve sva se še vseeno pogovarjali – brez prekinitve. Kot da bi vedeli, da so nama sekunde štete.

Višek smo dosegli pri šesti minuti in 40 sekund, ko sta v našem avtu vpila oba otroka, pri Ivi sta se oglašla Mila in David, za piko na i se je v ta kaos vklopil še Ivin Marko, ki jo je spraševal nekaj v zvezi z jogurtom – kot da je jogurt bolj pomemben od najinega pogovora. Sekundo za tem pa se v pogovor vklopil še Jože, saj ga je zanimalo, če se peljemo v pravo smer.

Aaaaaaaa! Ne morem. Ne morem. Ne morem. To je preveč tudi zame. V našem avtu so trije, ki se oglašajo in zahtevajo nekaj od mene. Moj telefon je most med mojim in njenim svetom, kjer sta še dva otroka in še en odrasel moški in vsi govorijo vse povprek.

Ne morem več.  Zalotim se, ko na glas zavpijem: “Aaaaaaaaaa, tu mač!” Kot, da bi hotela s temi besedami pritisniti na pavzo. A pavze ni. Zato se odločim, da vsaj zružim da most, ker vem, da mi bo tako za polovico lažje. Ivi rečem: “Ej, ne morem, te pokličem nazaj.”

In ja, draga moja Iva. Te pokličem nazaj, res. Čez ene 5 let, ok?:)