Zadnjič sem pisala o svoji utrujenosti. Vem, da sem s svojim pisanjem v skrbi spravila veliko različnih ljudi – od takšnih, ki so mi zelo blizu, pa vendar niso slutili, kaj preživljam, do takšnih, ki jih pravzaprav ne poznam, a vas je kljub temu zaskrbelo zame. Nekaterim še sploh nisem utegnila odgovoriti – bom, obljubim. Pa vseeno se še tukaj vsem zahvaljujem za vso skrb in nasvete, predvsem pa za čas, ki ste ga s tem namenili meni.

Pravzaprav je vse, kar sem potrebovala to, da svoja čustva zlijem na papir. To mi pomaga že od nekdaj. Moji prvi zapisi sežejo v osnovnošolske klopi, ko pa sem prišla v leta, polna zmedenosti, zaljubljenosti, veselja in hkrati žalosti ter razočaranja, je moje pisanje postalo vsakodnevna stalnica. Ko so se moji občutki spremenili v črke, sem se vedno počutila veliko bolje. Tudi tokrat ni bilo nič drugače. Razen to, da sem te črke objavila in vas spravila v skrbi, za kar se vam opravičujem.

Ko sem pred tedni vsa razmišljala o mojih vsakdanih in se o tem pogovarjala s kakšno prijateljico, sem odkrito spregovorila. Veliko je vsega. Spremembe v življenju terjajo svoj davek. Pri nas pa je zadnje čase sprememb kar precej – selitev, gradnja hiše, težke odločitve povezane s službo in posledično našo prihodnostjo, skrb za lastno podjetje in strah, ki me oziroma naju ob vsem tem spremlja. Zaradi fizičnega in psihičnega napora porabljam veliko energije.

Pri vsem delu, ki so ga spremembe prinesle s sabo, sem imela oba otroka doma. Mi smo ena tistih družin, ki nimajo dveh babic, dveh dedkov, treh bratov in sester ter njihovih partnerjev in čisto vsi so pripravljeni kadarkoli popaziti na tvojega otroka. Poleg tega sem si sama zelo otežila celotno zadevo, ko se je v mojo glavo trdno usidral stavek: “Moji otroci, moja odgovornost, moja skrb.”

In zaradi vsega tega so naši dnevi zelo pestri. So mešanica tako igranja, kolesarjenja, skakanja po trampolinu, ustvarjanja s temperami, sprehodov, kot tudi selitve, gradnje, šivanja za Nitko, kuhanja, pospravljanja in pomivanje ogromnih gor posode, ki jo po delovnem vikendu pridela Jože in njegov Catering Kukman.

Pri vsem tem nama skoraj vedno “pomagata” tudi otroka, kar je v praksi najbolj podobno stavku: Tri korake naprej in dva nazaj. Dela in obveznosti je veliko, a neprestano se zavedam, da to nikoli ne sme priti na prvo mesto. Daleč na prvem mestu sta otroka, ki potrebujeta mamo in očeta. Otroka, ki sta v tistih letih, ko je čas, ki ga preživimo skupaj zagotovo čudovita naložba za prihodnost. In to, da je moj čas največ, kar jima lahko podarim, je še ena misel, ki mi otežuje življenje. Pa nič zato, saj čutim, da razmišljam pravilno.

Zaradi te misli sem ob koncu šolskega leta Zojo izpisala iz vrtca, kljub temu, da so me vsi prepričevali, naj tega ne naredim, saj si s tem samo otežujem življenje. Zoja potrebuje red, mi je bilo rečeno. Res je, se strinjam. A Zoja potrebuje tudi mamo in sproščene trenutke, ko bomo lahko vsi skupaj.

Priznam, vedela sem, da bo zelo naporno z obema, ker sta še tako majhna in me oba zelo potrebujeta. Poleg tega je Zoja še izredno posebna deklica, na večih področjih. Ko jo opazujem, v srcu čutim neverjeten ponos. Težave pa njej in posledično vsem nam dela njeno spanje oziroma ne spanje, s katerim se borimo že skoraj 3 leta.

A kljub vsemu, sem to naredila. Izpisala sem jo iz vrtca, ker sem v srcu čutila, da si bom preveč otežila dušo, če jo bom med poletnimi počitnicami vozila v vrtec, medtem ko bova z Lenartom doma. Vsakodnevne spremembe so se vrstile tudi pri Lenartu. Ugotovil je, da je kobacanje za “softiče” in da bo on raje hodil, čeprav še ne zna – mame veste, kaj to pomeni.

Vse to, me je počasi in vztrajno, korak za korakom vodilo do točke, ko je bilo enostavno preveč. Sesula sem se, zjokala in odkrito priznala, da ne zmorem vsega. Sem mama, ki bi naredila vse, da bi imela svoje otroke neprestano ob sebi, a v tistem trenutku bi naredila vse, da bi ju nekdo vzel za en dan, da bi se lahko malo spočila. Ko sem izrekla te besede, me je bolelo srce. Ker nisem mogla verjet niti svojim ušesom in niti svojemu srcu. Kako nizko sem padla.

A kot vedno, čez čas ugotovim, da je bil moj padec nujen za nov zalet. Moj najboljši prijatelj, moj mož, moj sopotnik, mi je pomagal, da sem se pobrala. Prenehala sem se smiliti sama sebi in z roko v roki in z otrokoma na ramenih sva šla dalje po najini poti. Zavedava se, da je čisto vsak dan en majhen korakec bližje času, ko vse skupaj ne bo več tako naporno.

Zaradi komentarjev in nasvetov drugih, sem verjela, da bo vse veliko lažje, ko bo prišel september in bosta šla otroka v vrtec. A danes sem tukaj. Sedim sama v delavnici in pišem, ker nič drugega ne zmorem početi. Pišem, ker se v meni zopet nabirajo čustva. Pišem in ves čas komaj zadržujem jok. Nič ni lažje. Težje je!

Minila je že ena ura, odkar sem jima sešila čisto nova oblačila za v vrtec in sta skupaj s tatitom odšla. Minila je samo ena ura in ju že tako pogrešam, da imam občutek, da mi bo razneslo srce. Čakam, da se bo v sosednji sobi oglasil Lenart in me na svoj način poklical k sebi. Čakam, da bo v delavnico pricapljala razkuštrana Zoja in bo še vsa zaspana povedala, da bi rada z mano delala. Čakam. Zaman. Ker danes se to ne bo zgodilo. Danes sta drugje. Brez mene.

In v tem trenutku so se ulile solze. Ne zmorem jih več zadrževati. Odkar sem mama, sem se spremenila tudi jaz. Sploh se več ne poznam….

…nadaljujem naslednjič.