Kaj sploh je Dolgčas?

Zadnjič me je prijateljica vprašala: “A ti ni nič dolgčas, ko si doma in več ne hodiš v službo?”

Hmmm… Zanimivo vprašanje. Če mi je kaj dolgčas? Enostavno sem ji odgovorila z vprašanjem: “Kaj sploh je Dolgčas?”

Danes pa v  zgodnjih jutranjih urah razmišljam o njenem vprašanju in mojem odgovoru. Kaj sploh je Dolgčas? Razmišljam in spomin se, da sem pravi Dolgčas spoznala v otroštvu, ko sem se kot predšolska deklica čuvala pri svoji stari mami. Ni mi bilo hudega, res ne. Večino časa mi je bilo prav lepo. Bila sem v domačem okolju, si vedno znova izmišljevala nove igre in v njih silila tudi svojega soseda Andreja. Če sedaj pomislim, kaj vse je moral ta revež zaradi mene početi, mi je kar malo hudo. Ker je bil vedno tako zelo vodljiv, sva se res redko kdaj sprla.

Že takrat, v mojem zgodnjem otroštvu sem si želela v vrtec ali v šolo in imela neprestano občutek, da nekaj zamujam, ker sem doma. Predstavljala sem si, kaj drugi otroci počnejo v vrtcu, kako se igrajo in kako otroci v šoli poslušajo učiteljico ter pišejo pomembne stvari v svoje pomembne zvezke. Zato je bilo povsem razumljivo, da se je moral Andrej z mano skoraj vsak dan igrati šolo. Seveda je bil on učenec, jaz pa učiteljica. Včasih mi je uspelo, da sem za to igro dobila še kakšne druge otroke iz vasi. Razred se je napolnil z učenci in jaz, učiteljica sem bila izredno vesela in predana svojemu delu. Prepričana sem, da sem že takrat vedela, kaj bom, ko odrastem.

Včasih pa drugih otrok ni bilo. Vsi mi pripovedujejo, kako sem se znala lepo igrati, tudi če sem bila sama in ne boste verjeli, da se tega spomnim. Spomnim se vseh igrač, ki so mi krajšale čas. Vem pa, da mi je bilo včasih tudi neskončno dolgčas. Takrat sem staro mamo neprestano spraševala: “Mama, kaj naj delam?” Kaj naj delam, kaj naj delam, kaj naj delam?

Podoživljam ta zoprn občutek. Ko imaš dovolj energije, ko bi lahko počel vse, prav vse, pa ne veš, ne kje, ne kako, ne kaj bi začel in potem enostavno ne narediš nič. Vsa energija, ki jo imaš v sebi se porabi zato, da začutiš Dolgčas v vsem njegovem bistvu. Ne vidiš ga, z njim se ne moreš igrati niti pogovarjati, samo čutiš ga. Veš, da je tam in ne bo odšel, dokler nekaj ne ukreneš. Kaj naj torej delam, da mi ne bo več dolgčas? In glava je ostajala prazna. Brez vsake ideje.

Tam nekje vmes – med igranjem šole in surovim dolgčasom, se je rodila moja želja po ustvarjanju. Ročna dela so bila tista, ki so mi pričela krajšati čas. Stara mama je od nekdaj kvačkala in je to znanje prenesla tudi name. Pokazala mi je tudi, kako so včasih na prte z malo debelejšo nitjo (kako se ji pravilno reče sploh ne vem, stara mama ji je rekla “pavlca”) našili različne motive. In tudi to me je naučila. “Štikati” – kot je ona poimenovala to dejavnost. Danes pa vem, da se temu reče vezenje, ročno vezenje. Saj res, tudi “štrikala” sem in šivala gobeline. Pri svojih štirih letih sem sama dokončala svoj prvi gobelin.

Že takrat sem ugotovila, kaj je tisto, kar preganja dolgčas. Delo. Celo življenje sem ga uspešno preganjala. Imela sem službo, ki sem si jo od otroštva želela. Bila mi je pisana na kožo, saj v razredu, med otroci res nikoli ni bilo dolgčas. Moje življenje se je vrtilo okoli te službe. Vendar sem jo pustila. Zakaj? Morda o tem kdaj drugič.

Sedaj sem doma. “A ti ni nič dolgčas, ker ne hodiš več v službo?”, me je vprašala prijateljica. Moj dan se začne z vrčem vroče kave že ob 4ih ali 5ih, a kljub temu je vedno vsaj 5 ur prekratek. Delam na zelo različnih področjih in čisto vsak dan se naučim kaj novega. Nekaj časa sem tajnica, nekaj časa modna kreatorka, potem še šivilja, fotografinja, pripravljalka paketov in še kaj bi se našlo. Poleg tega pišem blog in urejam vse tri (Catering Kukman, Nitka in Touche blog ) facebook strani in instagram profile, vendar žal na tem področju nisem tako pridna kot si želim, ker je moj Čas vedno kratek in dolgega sploh več ne poznam.

V moji delavnici in v moji glavi je toliko energije in želje po ustvarjanju, da s tem zapolnim vsako minuto svojega delovnega dela dneva. Proste ure pa mi krajšata moja zlata otroka.

Včasih razmišljam o tem, kaj delajo moje bivše sodelavke. Vidim jih, kako hitijo po hodnikih in kako v razredu na tablo pišejo pomembne stvari, ki jih učenci prepisujejo v svoje pomembne zvezke. Vendar ob vsem tem nimam občutka, da karkoli zamujam, ker sem doma. Pravzaprav vem, da bi veliko več zamudila, če bi še vedno imela “pravo” službo.

Draga prijateljica, vzela sem si čas in še na dolgo odgovorila na tvoje vprašanje. Verjetno se strinjaš, da je bilo moje vprašanje “Kaj sploh je Dolgčas?” pravzaprav najboljši odgovor.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

w

Connecting to %s