Zadnji mesec je bolj malo sončnih dni. Sicer se sama strinjam z rekom, da slabega vremena ni, slaba je le oprema. Kljub čudnemu vremenu poskušamo biti čim več zunaj, vendar je res, da tudi škorenjci, dežni plaščki, dežniki, topla oblačila ne pomagajo, da bi bili lahko zunaj cel dan, tako kot ob lepih sončnih dneh. Kar nekaj ur v dnevu ostane v, ki jih preživimo v hiši.

Zase lahko rečem, da sem ena ized tistih mam, ki bi s svojima otrokoma kar naprej nekaj ustvarjala. Trenutno je situacija takšna, da je skoraj vsako ustvarjanje velik projekt, kadar sem sama z otrokoma. A kljub temu se ne dam. Vem, kaj otrokom pomeni prosta igra in prav je da jo imajo. Iz izkušenj, ki sem jih pridobila v šolkih razredih pa tudi vem, koliko otrokom pomeni usmerjeno ali neusmerjeno ustvarjanje. Zato se trudim, da jima to čim večrat omogočim. Poleg tega pa še sama pri tem zelo uživam.

Lenart je še majhen in vse kar počne je to, da nekaj packa – se izraža na svoj, zame bolj naporen način. Vendar se učim globoko dihati in mu pustiti umetničko svobodo, dokler je to še sprejemljivo.

Zoja pa je že tako velika, da se z njo že marsikaj da narediti. Zadnjič sem jo opazila, da jo prevzema neka čudna energija. Naučila sem se že, da jo je treba takrat samo dobro motivirati in njeno energijo preusmeriti v nekaj drugega. Iz naše zbirke materiala za ustvarjanje sem vzela vse pripomočke in pričeli sva z delom.

Ko sem na mizo zložila vse barvne liste, lepilo, risalni blok, škarje in krep papir, je bila njena pozornost popolnoma predana novemu projektu.

Povedala sem ji, da bova ustvarili sončnico. Medtem, ko sem se sama ukvarjala s pripravljalnim delom, je ona po svoje iz papirja rezala oblike, ki naj bi bili cvetovi rož. Velikokrat sem že slišala: “Joj, pa škarje niso za otroka.” Škarje so tudi za otroke, tiste z zaobljenimi konicami, ki so bolj varne in tudi manj ostre. Škarje niso igrača. So pa pripomoček za rezanje in kadar sva skupaj jih ji z veseljem ponudim, saj je rezanje papirja je pri nas že kar nekaj časa ena izmed bolj zanimivih dejavnosti.

Lenart je med tem časom sedel na tleh in bil polno zaposlen s trganjem papirja na manjše koščke. Mislim, da mu je bil všeč zvok, ki je nastajal med trganjem in mečkanjem.

Podlaga za sončnico je izgledala takole

Pri delu smo potrebovali tudi krep papir. Narezala sem ga na dolge trakove, nato jih je Zoja natrgala na manjše, cca 5cm dolge trakce. Pokazala sem ji, kako iz trakov naredi kroglico. Morala jih je zmečkati in med prstki ali v rokici valjati toliko časa, da so dobili približno okroglo obliko.

Krep papir v roli, trakovih in kroglicah

Ko je bilo kroglic dovolj, je sledila še ena dejavnost, ki je zagotovo na seznamu najboljših pet dejavnosti – lepljenje. V posodico sem ji iztisnila mekol (lepilo), v katerega je namočila kroglico, ki jo je potem prilepila na oranžni del sončnice. Vmes sva se še pogovorili o barvah stebla, listov in cvetov, povedala sem ji, zakaj je sončnica v sredini rjava in še nekaj drugih značilnosti te čudovite rastline. Med lepljenjem je ves čas ponavljala moje besede in se igrala, da je vzgojiteljica, ki otrokom razlaga o sončnici.

S prstkom potuj po zeleni barvi, s prstkom potuj po rjavi barvi…

Lepljenje

Cvet sončnice po naše

Minila je ena ura in sončnica je bila dokončana. Pogled na sobo je bil katastrofalen. Vse povsod je bilo polno majhnih, čudno narezanih teer večjih, raztrganih in zmečkanih kosov papirja, miza je bila precej zapacana z lepilom, rolo krep papirja je Lenart uspešno razvil in na tleh smo imeli dolgo rumeno preprogo. Groza, če na situacijo pogledaš tako ozko. Če pa si pustiš in pogledaš malo širše, vidiš dva srečna otroka, ki sta v tej uri neizmerno uživala, pridobivala nove izkušnje, znanja in spretnosti ter mamo, ki v sebi čuti ponos in občutke samega zadovoljstva.