Danes je poseben dan. Pravzaprav na posebne dni niti ne dam veliko. Raje živim v zmotnem prepričanju, da je vsak dan lahko poseben, če mu le dovolim. Vendar danes čutim nekoliko drugače.

Zase bi lahko rekla, da nisem nikoli bila tipična deklica. Dolga bela obleka ni bila nikoli del mojih sanj. Pravzaprav sem vedno v sebi gojila močno prepričanje, da se ne bom nikoli poročila. Nikoli. Prav zares.

A danes je poseben dan. Danes praznujeva obletnico najine poroke.

Spomnim se, kako si nekega dne, minilo je slabo leto najinega poznanstva, prišel domov. Na mizo si postavil majhno škatlico. Med odpiranjem sem slišala tvoje besede: “To je zate. Ko bo čas za to, se boš pa poročila z mano.” Spomnim se, kako sva takoj za tem planila v smeh.

Spomnim se, kako sem te v tistem trenutku takoj imela še bolj rada. Pa ne zaradi prstana. In niti najmanj zaradi poroke, ki se mi je obetala. Moja ljubezen do tebe se je povečala, ker si mi dal prstan v točno takšnem stilu, kot bi si želela.

Ti me poznaš, ti me razumeš. Veš, da ne maram ceramonij. Romantična presenečenja so me vedno bolj odbijala kot privlačila. Zato si izbral zame najboljši način. Čisto preprosto, vsakdanje, sproščeno, nasmejano. Prepričan vame in prepričan v naju, si povedal: “To je zate. Ko bo čas za to, se boš pa poročila z mano.” Sploh ne vem, če sem na tvoje besede odgovorila. Ni bilo potrebe. Vse si povedal sam. Stopila sem izven svojih okvirjev in se prepričana vate in prepričana v naju, prepustila toku dogodkov.

Spomnim se, kako sva se ob večerih nekajkrat pogovarjala o najini poroki. “Jaz res ne bi imela dolge bele obleke in res si ne želim biti v središču pozornosti.” sem ti povedala.

Spomnim se deževne sobote, ko sva podpisala tisti kos papirja.

Spomnim se, neizmerne sreče in ponosa, ki sem ju čutila, ker sem postala tvoja žena. Najin poročni dan je bil točno takšen, kot sva bila midva. Bil je preprost, sproščen in nasmejan. V zraku pa je bilo moč čutiti vonj po sreči.

Spomnim se zamerljivih pogledov in grdih besed, ki sva jih dobila od nekaterih, ko sva naslednji dan povedala, da sva se na skrivaj, le ob prisotnosti prič, poročila.

A danes je poseben dan. Neprijetnim spominom ne dovolim več blizu mojega srca.

Podoživljam tisto soboto. Podoživljam svoje občutke…

Hočem, da veš, da kljub vsemu, kar sva zaradi najine odločitve doživela, ne bi spremenila prav ničesar. Hočem, da veš, da nikoli nisem rabila drage bele obleke, velikega najetega avtomobila, okrašenega z vsemi možnimi ikebanami,  prstana za 1000€ in 150 svatov, ki bi tisti dan plesali z nama.

Hočem, da veš, da ljudi, ki naju ne razumejo, ne rabim v svojem življenju.

Hočem da veš, da vse, kar rabim, si ti.

In vem, da veš, da vse, kar rabim, imam.  S tabo in zaradi tebe.

Hvala Lamai za to čudovito balado.