Jutri je prvi november. Državni praznik. Dan mrtvih.

Jutri je poseben dan. Dan, ko se ljudje z mislijo na svoje drage odpravljajo na grobove, prižigajo sveče in točijo solze. Dan, nabit s temačnostjo in žalostjo. Dan, ko so občutki življenjske nemoči in nesreče še močnejši.

To je dan, ko ljudje stojijo ob grobovih svojih dragih, jaz pa zavestno ostajam doma.

Upiram se običajem, upiram se okolici, upiram se svojemu umu in skušam slediti samo svojemu srcu, svojim občutkom…in pa tebi.

Jutri je poseben dan. A zame ne bo prav nič drugače.

Tako kot vsak dan, se bom tudi jutri neštetokrat spomnila nate. Ponoči se bom vsaj enkrat zbudila iz trdnega spanca in nato nekaj minut vsa zmedena zrla v temo, ter skušala še naprej združevati sanje z resničnostjo. Srce me bo bolelo, ko bom dojela, da to ni mogoče.

Sredi noči bom vstala, odšla v kopalnico, si umila obraz in v ogledalu zagledala žalosten in zmeden odsev. Zakaj? Je vprašanje, ki mi bo zopet razburkalo misli. A odgovora tudi tokrat ne bom dobila. S kamnom v srcu se bom vrnila v posteljo in poslušala čim prej zaspati. Moje misli bodo pri tebi.

Jutri ne bo nič drugače.

Igrala se bom s svojima otrokoma in med igro nekajkrat odtavala stran. Daleč stran. K tebi. Razmišljala bom o tem, kako mi je žal, da se moja otroka nikoli ne bosta spočila v tvojem naročju. Nikoli se ne bosta igrala s tabo in se smejala tvojim šalam. Nikoli…

Nato se bo moj pogled ustavil na njej, moji zlati deklici. Vrnila mi bo pogled in z njim omilila mojo žalost, saj me bo kot vedno, gledala s tvojimi temno zelenimi očmi. Pogledala bom njega, mojega čudovitega fantka, kako zatopljen v knjige, glasno čeblja. Takrat bom ponovno začutila, da je del tebe tudi v njem. “Še si tu.” ti bom rekla.

Jutri ne bo nič drugače.

Opazovala bom njega, svojega čudovitega moža in razmišljala, kako žal mi je, da se nista nikoli spoznala. Stopila bom k njemu, ga objela in ga imela še bolj rada, ker vem, da je on tisti, ki si mi ga na pot pripeljal ti.

Jutri ne bo nič drugače.

Zvečer bom sedela v svoji delavnici, za svojimi šivalnimi stroji in precej utrujena še vedno delala. Trpka tišina me bo kot vedno silila k razmišljanju. Ustavila se bom in pogledala okoli sebe. Kaj počnem? Vodim svoj posel. Jaz, vodim svoj posel in vem, da mi brez tebe ne bi uspelo. Dal si mi odlično popotnico za življenje – delovne navade in veliko mero vztrajnosti. S solzo v očeh se bom nasmejala in v tistem trenutku, kot bi mi odgovoril na moje misli, v srcu začutila tvoj ponos.

Jutri ne bo nič drugače.

Ne bom ti prižigala sveč in točila solz. Ne bom obiskala mrtvega kraja, ne bom stala ob tvojem grobu in se prepričevala, da si tam, ker preveč močno čutim, da te ni. Si povsod, le tam ne. Si tukaj, z mano in tukaj živiš.

Ne bom te ubijala, zato bom jutri ostala doma. Zaradi sebe. Predvsem pa zaradi tebe.

* * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * *

Vem, da me razumeš in morda, da bodo nekoč razumeli tudi drugi.

* * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * *