Na vsake dva meseca nama celo uspe, da se po uspavanju otrok zbudiva, preseliva na kavč in v miru pogledava en film.

Sama zelo rada gledam dobre filme, predvsem drame. “Itak, to ste pa babe!” reče moj mož. Ja, no… Prav, pa smo. Filmi, ki so popolnoma življenjski in realni, lahko v meni naredijo velik premik. O dobri zgodbi navadno premišljujem še kak teden in vedno pridem do kakšnega novega spoznanja ali osvežim starega. In to je zame rezultat gledanja filma. Če tega ni, je film samo ura in pol stran vrženega časa.

Seveda se tudi zelo rada nasmejem ob dobri komediji. Obožujem trilerje in filme, ki mi prikažejo neko zgodbo, ki jo začutim, se vanjo vživim in ji popolnoma zaupam, na koncu pa ugotovim, da sem bila ves čas v zmoti.

Vsake toliko si vzamem nekaj časa in grem na lov za dober film. Pri tem mi najbolj pomaga Imdb. Tam preberem kratko vsebino filma, pogledam žanr, sorodne filme in tudi oceno filma, čeprav vem, da je ta največkrat povsem irelevantna.

Je pa nekaj, kar me pri izbiranju filmov takoj odvrne. To je oznaka Sci-Fi. Ne maram znanstvene fantastike. Pravzaprav je ne prenesem. Zato mi ni povsem jasno, kako se je film Potniki sploh lahko znašel na mojem računalniku. Vendar se je. Kljub pozni uri, utrujenosti in žanru, ki je zame kot nalašč, da po 10 minutah na kavču zaspim, sem ga pogledala do konca. In ni mi žal.

Zgodba se odvija na vesoljski ladji Avalon (ne morem verjeti, da sploh pišem o tem), na kateri je v hibernaciji več kot 5000 potnikov, ki potujejo na obljubljeno vesoljsko kolonijo, ki je od Zemlje oddaljena 120 let. Zaradi napake na ladji se zgodi, da se Jim zbudi 90 let prezgodaj.

Po enoletnem samevanju in dolgčasu, se zgubljen v vesolju, zaljubi v spečo pisateljico Auroro. Osamljenost in želja po družbi v njemu presežeta zdrav razum in moralo do te mere,  da namenoma zbudi Auroro in jo s tem dejanjem obsodi na smrt na ladji sredi vesolja ter ji vzame življenje na obljubljenem novem planetu.

Zmedena in žalostna Aurora se sčasoma zaljubi v Jima,  s katerim je srečna, vendar jo kljub temu, da je z njim končno spoznala ljubezen, preganja nesrečna misel o krivičnosti življenja in dejstvo, da ni tam, kjer si želi biti.

Najprej sem se vprašala o moralnosti Jimovega dejanja. S tem, ko jo je zbudil, ji je pravzaprav vzel življenje, ki si ga je želela. Zaradi svoje osamljenosti in sebičnosti, je naključno osebo pahnil v doživljenjsko nesrečo. Po drugi strani pa me je film silil, da se postavim v njegov položaj. Sam. Na ogromni ladji. Sredi vesolja. Za vedno. Kaj bi na njegovem mestu storila jaz?

Ne vem. Pravzaprav niti nočem razmišljati o tem. V filmu sem začutila njegovo nesrečo in osamljenost. Od vsega tega bi sam, slej ko prej, zagotovo zblaznel.

Ko sem se postavila v njegovo vlogo in začutila njegovo stisko, sem se močno začela zavedati, kako srečna sem lahko, kar imam, kar imam. Hvaležna sem, da imam svojo družino, moža in otroka. Da imam poleg njih še prijatelje, ki mi stojijo ob strani, poslušajo povzetke mojih dni, ko sem na vrhuncu sreče, pa tudi tiste, ko sem popolnoma na tleh.

Zaradi zgodbe, ki se je odvijala na vesoljski ladji Avalon, sem se ponovno začela zavedati, kako zelo pomembno je, da sprejmemo stvari, ki jih ne moremo spremeniti. Arthur, robot, android da nesrečnemu Jimu odličen nasvet: “Take a break from worrying about what you can’t control — live a little!” Film sem dala na pavzo, si vzela nekaj minut za razmislek in na glas rekla: “Točno to!”

Tudi sama sem velikokrat preobremenjena s stvarmi, na katere enostavno nimam popolnoma nobenega vpliva. Zakaj si to delam? Zakaj skušam spremeniti svet, ljudi okoli sebe in celo njihovo dojemanje sveta? Zakaj se mučim in zakaj včasih traja tako dolgo, da dojamem, da vse kar lahko spremenim, je moj pogled na svet in na ljudi okoli sebe. Zakaj se včasih tako vztrajno upiram toku življenja, namesto da bi se mu enostavno prepustila in zaupala, da se vse v življenju zgodi z nekim namenom – dobrim namenom, z višjim ciljem, ki ga morda v tistem trenutku še ne vidim.

Želim si, da bi se bolj pogosto zavedala, da lahko iz čisto vsake, še tako nesrečne življenjske situacije, izluščim nekaj pozitivnega. Včasih je težko, vendar se da. Vse kar potrebujemo je pozitiven pristop. Včasih pozabim, da je ena izmed poti do sreče je zagotovo pogled na življenje s pozitivne perspektive.

Te dni po ogledu filma razmišljam tudi o tem, kako se ljudje pogosto ne zavedamo, kaj imamo, dokler tega ne izgubimo. Pa naj gre za ljubezen, ljudi, zdravje ali materialne dobrine. Zakaj vse jemljemo tako samoumevno? Zakaj se vsak trenutek v dnevu ne zavedamo svoje sreče. Zakaj ni vsak dan praznik že samo zato, ker smo se zbudili, ker živimo, ker smo še vedno tukaj, obkroženi s svojimi najdražjimi. Danes bom v roke vzela list, nanj napisala VSAK DAN JE PRAZNIK in si ga prilepila na vidno mesto. Prav res, čisto vsak dan, ki nam je dan, je praznik.

Moje končno spoznanje je, da smo pravzaprav vsi samo potniki. Potniki svojega življenja. Kako dolgo bo trajalo naše potovanje, ne vemo in na to pravzaprav nimamo posebnega vpliva. Od nas pa je odvisno, kako kvalitetno bo naše potovanje, s kom bomo potovali in kako se bomo pri vsem tem počutili.

Odločila sem se, da bo moje potovanje čudovita zgodba. In vsem vam želim enako.

---

Nekaj meni osebno odličnih citatov iz filma Potniki.

“If you live an ordinary life all you will have is ordinary stories.”

 “The universe is not evil but it has a nasty sense of humor.”

 “I see 5,000 people changing their lives for 5,000 different reasons.”

 “I envy you Arthur.  You have a purpose.  You’re always happy.”

“The drowning man will always will always try to take someone down with him.”

“There’s a reason we woke up too early.”

“who wants to sleep on a beautiful day like this?”

“I laught to a man with no pants until I realized I have no legs.”

 “You can’t get so hung up on where you’d rather be that you forget to make the most of where you are.” 

“Take a break from worrying about what you can’t control — live a little!”