Danes je za mano še ena težka noč. Lenart se je zbujal na 15 – 30 minut. Jokal. Predvidevam, da mu rastejo zobki. Psihično se pripravljam na noči, ki bodo sledile, saj vem, da ta zagotovo ni edina.

Vesela sem, da imam dva zdrava otroka in vsak dan se zavedam, da je zdravje resnično naše največje bogastvo. Vedno se po naporni noči, po napornem dnevu potolažim z besedami: “Zdrava sta.” Ne samo, da to rečem – te besede tudi začutim. Tako močno, kot sem v nosečnosti čutila tiste besede, s katerimi ljudje zaključijo pogovor, ko okorno bodočo mamico povprašajo po spolu otroka.

Zanima jih, kdo se skriva v trebuščku ali vprašajo zgolj iz navade ali pa samo zato, da nekaj rečejo. Nekateri gredo celo stopničko višje in mamici zastavijo vprašanje: “Kaj si pa bolj želiš?” Ali pa že kar sami povedo: “Verjetno si želiš fantka, glede nato, da imate že eno punčko.” A na koncu ta nesmiselni pogovor vedno skupaj zaključimo s tako klišejskim stavkom: “Pa saj sploh ni važno, le da bo otrok zdrav.”

Nihče ne čuti teh besed bolj močno, kot jih čuti mama, ki pod srcem nosi še nerojenega otroka. In točno tako močno čutim hvaležnost, ko se v mislih vsak dan zahvalim višjim silam, ker sta moja otroka zdrava in ker sva zdrava tudi midva. Vse bom prenesla, samo da bomo zdravi.

A kljub temu pridejo naporni dnevi oziroma pri nas so naporne predvsem noči. Človek bi mislil, da sem se po vseh teh letih že navadila, vendar resnica je, da mi vrsta zaporednih nočnih zbujanj načenja domišljijski lik super mame, ki zmore in prenese vse. Smili se mi otrok, ki ima težave, a tam nekje na sredi noči, ki je prepletena z zbujanjem in jokanjem, se pričnem smiliti še sama sebi. Tako pač je. Iskreno. Priznam.

Ko sem danes ponoči tolažila svojega malega princa, so mi po glavi hitele najrazličnejše misli. Seveda je bila večina teh usmerjena nanj in v to, da moram ostati mirna in mu pomagati kolikor se da. V trenutku, ko je prišel miren interval in sva oba leže počasi tonila v spanec, so se v mojih mislih pojavile še besede, ki sem jih v zadnjih letih že kar nekajkrat slišala.

“Uživaj sedaj, ko sta majhna. Boš videla, ko bosta zrasla, boš še pogrešala te čase.”

Hmmm. Zanimivo razmišljanje. Res. Velikokrat sem imela v mislih to modrost. Besede so me spremljale, ko nam je bilo lepo in tudi takrat, ko so stvari postale malce bolj naporne. Ta izredno pameten nasvet sem v vseh teh letih nekako ponotranjila. Dnevi res minevajo s svetlobno hitrostjo in otroka boste prehitro zrasla. Še dvakrat bom šla spat in že bosta v šoli. In nato še dvakrat pa me ne bosta več potrebovala. Groza. Mi gre na jok, že ko samo pomislim na to.

Res je, marsikaj bom pogrešala. A danes sem si kljub temu končno nehala zatiskati oči in si odkrito priznala, da je to zagotovo najbolj butast nasvet, kar sem jih kdaj dobila.Prepričana sem, da ne bom pogrešala dolgega obdobja, ko se Zoja kar nekajkrat na noč zbudila v histeričnem joku. Ne bom pogrešala tega, da sva jo s težavo umirila šele takrat, ko je histerično pričel jokati tudi Lenart. Ne bom pogrešala vseh noči, ko sem z njima, vsa nemočna, jokala tudi jaz.

Ne bom pogrešala niti ene težave, ki smo jih imeli zaradi Zojinega spanja. Prav nič ne bom pogrešala občutkov, ko sem se bala večera, ker sem vedela, kaj me čaka.

Ne bom pogrešala vseh nasvetov, ki sem jih  dobila od mamic, ki nikoli niso imele podobne izkušnje. In niti za trenutek ne bom pogrešala, kako nesposobno sem se zaradi večine njihovih izjav počutila.

Ne bom pogrešala juter, ko me zaradi neprespanosti močno tišči v prsih, boli me glava in na splošno se počutim, kot da sem celo noč nekje žurala in popila kar nekaj kozarčkov rujnega preveč. Oh ne. Zagotovo ne bom pogrešala teh občutkov.

Ne bom pogrešala dni, ko imam s težavo odprte oči in kmalu po dvanajsti uri že razmišljam, kako moram spiti še eno kavo, da bom zdržala do štirih. Ob štirih pa še eno, da bom pri življenju do osmih.

Ne bom pogrešala dejstva, da mineva že tretje leto, odkar se zbujam minimalno 5x na noč in da se tako klavrni noči pri nas dejansko reče dobra noč.

Danes sem se, vsa utrujena, odločila, da ne bom pogrešala ničesar. Odločila sem se tudi, da ne bom niti žalovala za lepimi trenutki, ki jih vsak dan doživimo. Živela bom le za sedanjost in ne bom se ozirala nazaj niti naprej.

Vendar kljub tako odlični odločitvi priznam, da si bom ob nočeh, kot je bila današnja, vedno po tihem želela časa, ko se bo stanje tudi v naši družinici normaliziralo. Zjutraj pa bom v njegovem objemu glasno in brez sramu priznala, da se iskreno veselim noči, ki jo bomo normalno prespali tudi mi.