Zadnjič sem brala o tem, kako bi morali na vseh facebook straneh, ki so namenjene prodaji, napisati cene izdelka in kako ni prav, oziroma je za morebitne stranke moteče, da pišejo pod komentarje vprašanja o ceni izdelka, na tak komentar pa dobijo s strani prodajalca odgovor, da bodo informacije o ceni prejeli na zasebno sporočilo.

Brala sem tudi komentarje na ta članek in javilo se je kar precej takšnih, ki so napisali, da cene namenoma ne objavijo zaradi nesramnih komentarjev, ki jih dobijo in krega, ki nato zaradi tega nastane. Vesela sem, da nimam takšnih izkušenj in priznam, da nisem čisto razumela, kaj s tem mislijo.

Včeraj sem v svoj inbox dobila posebne vrste sporočilo. Veliko mojih strank mi piše, kadar kje drugje na spletu zasledijo izdelke, ki so podobni Nitkinim. Vse kaže, da to moje stranke, sledilce precej jezi.

Zaradi tega sporočila so me kliki na miški popeljali na stran ene izmed ustvarjalk. Punca tudi šiva, kako pak, katera pa še ne? Ogledam si izdelek in preberem nekaj komentarjev. Med luštnimi besedami za njeno dušo, je bil tudi oster komentar na ceno njenega izdelka. Nesramnost se je močno čutila v besedah, ki jih je gospa uporabila za izražanje svojega mnenja, za katerega je pravzaprav ni nihče vprašal.

Ustvarjalka ji je z nekaj klicaji v svojem odgovoru jezno razložila, zakaj je cena takšna kot je, a gospa kljub temu ni odnehala. S svojimi nesramnimi, posmehujočimi komentarji je nadaljevala.

Uf, predstavljam si, kako so morali ustvarjalko komentarji ujeziti. V izdelek, ki ga je naredila, je res vložila veliko časa in truda, kar bi lahko opazil tudi vsak laik. Po mojem mnenju je postavila celo prenizko ceno. Ampak to je že druga zgodba, druga tema. O tem morda kdaj drugič.

Primer s ceno, ki sem ga opisala zgoraj je pravzaprav ena izmed milejših oblik nesramnosti, vendar me je kljub temu cel dan silil k razmišljanju o nesramnežih na spletu. O tem, kako znajo biti ljudje nesramni, surovi, brezobrazni in popolnoma nič človeški. Brez razmišljanja si upajo povedati čisto vse, kar jim leži na duši. Imam pravico povedati svoje mnenje – je pogost odgovor nesramnežev. Zagotovo je res. Imajo pravico. Vsak jo ima. Vendar se sprašujem, kakšen človek moraš biti, da se niti za trenutek ne znaš postaviti v kožo nekoga drugega, da ne pomisliš, da boš s svojimi lahkomiselnimi besedami in razmišljanjem lahko nekoga zelo prizadel, da se ne vprašaš, kako bi se ti počutil, če bi tebi nekdo namenil takšne besede.

Brez razmišljanja lahko nesramneži, ki se, mimogrede, spoznajo na VSE, povedo svoje mnenje. Vse kaže, da sevanje, ki prihaja iz računalniškega ekrana ljudi spremeni v posebne primerke brez kančka empatije, razumevanja ali pa celo tistega morda starinskega razmišljanja: “Ne oglašaj se, če te ni nihče vprašal.”

No, pa da se vrnem k zgodbi s ceno, ki mi je danes dala misliti. To zgodbo s spleta sem povezala z zgodbo iz resničnega življenja.

Zadnjič sem šla v trgovino, ker sem nujno in takoj potrebovala toplo kapo. Ni bilo časa iskati najlepše in najugodnejše, zato sem šla v prvo športno trgovino v Kranjski Gori, se zapodila naravnost k regalu s kapami in se že med hojo odločila za barvo kape. Na hitro sem pogledala tistih nekaj, ki sem jih še imela na izbiro, pomerila prvo, ki se mi je zdela ok in odvihrala proti blagajni. Šoping pa tak!

Ko sem stopala do blagajne, sem mimogrede pogledala še na listek s ceno, ki me je v tretnutku zabremzal, obrnil za 180 stopinj in že sem korakala nazaj k regalom. Kapa je bila 65€.

Res je, da že dolgo nisem nič kupovala zase in prepričana sem, da me je čas precej povozil, a cena me je kljub temu šokirala. Ne morem si privoščiti takšne kape. Odnesla sem jo nazaj in odšla proti izhodu trgovine. Prodajalka je videla mojo odločnost ob prihodu, izbiri kape pa tudi kako odločno sem jo nesla nazaj na regal, zato me je vprašala, kaj ni v redu. Ne, pravzaprav je vse v redu, sem pomislila. Ta kapa pač ni zame. Zagotovo imajo meni primernejšo kje drugje. Prijazno sem ji razložila, da je kapa zame malo predraga, da vseeno hvala lepa in na svidenje.

Sem se pa danes vprašala, kako bi tista gospa, o kateri sem razlagala na začetku, reagirala v taki situaciji.

Verjetno bi videla bi ceno izdelka in bi brez, da bi jo kdorkoli kaj vprašal, poiskala prvo prodajalko in ji povedala, da 65€ ni primerna cena za kapo. Verjetno bi v precej glasnem in še bolj nesramnem tonu dodala, če so sploh normalni, da prodajajo kapo za takšno ceno. Ko bi ji prodajalka nekako želela razložiti, zakaj je tako, bi jo samo še bolj zaničujoče napadla: ”Ne rabite mi razlagati, ker tudi jaz štrikam kape in točno vem, za kakšen denar se jo lahko naredi. Navadni oderuhi ste! Ha, naivnost nas danes lahko precej stane.”

Pri vsem tem bi tako samozavestno stala pred prodajalko, jo gledala v oči, spremljala, kako se neugodno počuti, a kljub temu nadaljevala z besedami, za katere je ni nihče vprašal. Vse to bi naredila s takšnim veseljem in ponosom, kot je udrihala po tipkovnici.

A bi? Mislite, da bi res? So na svetu tudi takšni ljudje, ki so tako nesramni, ko nekomu zrejo v oči ali znajo otresati s svojim jezikom samo za ščitom ekrana?

Morda mislijo, da je ekran pred njimi naprava za čiščenje njihove duše. Napišem, užalim, zmerjam, vse to zato, ker pač lahko, ker je to vendarle moja pravica, saj živimo v demokraciji, za božjo voljo! Nato pa enostavno zaprem računalnik in grem. Nimam slabe vesti. Moja duša je čista. Sem pač povedal, kar si mislim. Nekoga sem užalil? Njegov problem, če ne sprejme kritike.

Dragi moji, ekran prav ničesar ne omili. Ekran je pravzaprav tisti, ki omogoča, da še večje število ljudi vidi, kakšen kreten si. Tudi tisti, ki te ne poznajo in tega še ne vedo. Nesramne besede so niso samo izrečene, so napisane, so črne na belem. Če se ne znaš vzdržati slabih komentarjev zaradi drugih, potrudi se in se jih vzdrži zaradi sebe, saj z besedami, ki jih tako veselo udrihaš po tipkovnici največ sporočaš o sebi. In ne pozabi, da nikoli ne mečeš dreka v nekoga drugega pač pa se z njim vedno mažeš po svojem obrazu.

---

Safe.si je točka osveščanja otrok in najstnikov o varni rabi interneta in mobilnih naprav. Med drugimi izredno uporabnimi in poučnimi vsebinami govorijo tudi o spletnem bontonu oziroma spletni etiki. Strinjam se, da je otroke treba podučiti tudi o tem, vendar ko prebiram komentarje na spletu, se mi zdi, da več učenja na tem področju potrebujejo nekateri odrasli, zato kopiram en del njihovega besedila.

“Tudi na spletu in pri uporabi mobilnega telefona in spleta veljajo pravila lepega vedenja, ki jim rečemo spletna/mobilna etika oz. bonton. To so pravila obnašanja na spletu. Spletna etika pomeni vzorno in odgovorno vedenje na internetu in tak odnos do drugih ljudi, kot ga želiš zase.

Spodaj so našteta osnovna pravila spletnega in mobilnega bontona in tudi tista vedenja, ki se jim moraš vsekakor izogniti, saj so neetična.

• Pri komuniciranju prek mobilnega telefona in spleta upoštevaj bonton, bodi strpen in prijazen. Obnašaj se tako, kot želiš, da se drugi do tebe. 
• Česar ne bi rekel v živo, ne natipkaj online! Ne skrivaj se za anonimnostjo, za zaslonom. Na spletu smo pogosto lažje nesramni do drugih, saj svoji žrtvi ne gledamo v obraz, to pa ne pomeni, da je tako kaj lažje žrtvi! Poleg tega pa na anomimnost pri takih stvareh ne gre računati, saj puščamo elektronske sledi.
• Osebo, ki jo želiš fotografirati s svojim mobilnim telefonom, prej vprašaj za dovoljenje. Mogoče ji ni do tega oz. se počuti neprijetno.
• Ne peri umazanega perila na spletu. Prepiranje, razčiščevanje sporov, konfliktov, družinskih nesoglasij, nesporazumov s prijatelji, znanci in neznanci ne paše na splet. O teh stvareh se raje pogovorimo v živo, kjer ni tako številčnega občinstva kot na spletu.
• Ko si z nekom v družbi, se posvečaj tej osebi in ne preverjaj neprestano, kaj se dogaja na tvojem mobilnem telefonu, Facebooku … Pogovarjanje po telefonu, pošiljanje sporočil, preverjanje telefona, ko si z nekom v družbi, je nevljudno in gre tudi večini ljudi zelo na živce.
• Ne širi nestrpnosti in sovražnega govora na spletu! Širjenje sovražnosti na spletu je kaznivo dejanje. Ne počni tega, če pa naletiš na take vsebine, jih prijavi na Spletno oko.” (vir: http://www.safe.si)