Danes je zopet eden izmed tistih dni, ko je našo hišo obiskala vročina. Z Zojo zato ostajava v topli postelji, kjer lahko v miru počiva. Ves svoj čas posvetim njej.

Poskrbim, da ji je toplo, ko ji vročina narašča in jo zaradi tega zebe. Jo odkrijem, ko ugotovim, da ji je vroče. Neprestano ji ponujam pijačo, največkrat samo vodo. Hrane ji ne omenjam, saj vem, da ji ne paše in je ne potrebuje. Nasitila jo bom, ko bo vročina mimo.

Spomnim se, kakšna panika me je zajela, ko je Zoja prvič imela vročino. Zdelo se mi je, da bom od skrbi kar umrla. Že takrat sem sicer vedela, da vročina ni nič slabega in da to ni bolezen pač pa simptom neke bolezni in da je vročina za premagovanje te bolezni ključnega pomena, a vseeno me je bilo neverjetno strah, ko sem ugotovila, da številke na termometru neprestano rastejo, telo razigrane in umirjene deklice pa je ležalo v postelji, se pogosto treslo in hlastalo za mamico in počitkom.

Zaradi svojega strahu, svojega nezaupanja v mogočnost narave sem velikokrat zbijala vročino z naravnimi metodami ali celo z antipiretiki.

Danes vročino razumem povsem drugače in lahko rečem, da v primeru vročine precej samozavestno pristopam. Temperature več ne merim vsakih 15 minut, ob vročini več nisem panična. Vročičnega otroka skrbno negujem in čakam, da narava opravi svoje, v upanju, da se v njem ne kuha kaj resnega.

Do te točke zagotovo ne bi prišla brez podpore in nasvetov moje drage prijateljice in knjige, ki jo kot učbenik prebiram znova in znova. V tej knjigi je tudi odlično napisano poglavje o vročini, katerega bi moral prebrati vsak starš.  Vem, da bi sama že od prve vročine dalje stvari dojemala povsem drugače, če bi to prebrala pred leti, ob pojavu vročine pa bi bila mirnejša in zagotovo vročine ne bi tolikokrat zbijala.

Kljub temu sem vesela, da sem se na podlagi izkušenj in prebiranju literature mnogo naučila in danes delam drugače. V upanju, da pomirim še kakšno mamico, povzetek poglavja iz te knjige danes delim tudi z vami.

---

Vročina je naša prijateljica

Sodobni starši so naučeni, da se vročine pri otroku bojijo, kot bi bila bolezen, ki jo je treba pregnati. Toda zatiranje vročine, bodisi z uporabo zdravil bodisi z ohlajanjem bolnika, je nevarna praksa, zaradi katere bolnik včasih umre. Naraščanje telesne temperature je eden od načinov, s katerim se telo zavaruje, kadar ga napadejo mikrobi ali toksini. Če med potekom nalezljive bolezni vročino zbijemo, bolnik postane bolj ranljiv za povzročitelje. Okuženi človek ima z vročino večjo možnost preživetja, kot če vročine ne izkusi. Potlačenje vročine povečuje tudi tveganje za razvoj pljučnice, ki je zaplet nalezljive bolezni.

Mnogo staršev verjame, da bo njihov otrok dobil krč in utrpel poškodbe možganov, če vročine ne bi zbili. To prepričanje se širi med ljudmi, čeprav so znanstvene raziskave pokazale, da to ne drži. Ko ima bolnik vročino, ta sprva narašča, nekaj časa ostane na visoki ravni, nato pa se spet zniža. Povišana telesna temperatura ni nevarna in prenehala bo naraščati, ko se bo povzpela na tisti raven, pri kateri bo dosegla, kar mora doseči.

MIT O VROČINI

Obstaja mit, da se oseba z vročino, počuti neprijetno, ohlajanje z vodo ali hladnim zrakom pa bo pripomoglo k njenemu prijetnejšemu počutju. To je nasprotno od resnice. Opazovalci so tisti, ki se zaradi vročine počutijo neprijetno, ne oseba, ki ima vročino. Preprosto opazovanje nam pokaže, da se ljudje z vročino počutijo prijetneje, če jim je toplo in obstaja tudi znanstvena študija, ki dokazuje, da to drži.

Vedenje vročičnega otroka je drugačno od običajnega, toda otrok se počuti dobro. Če vročino spremljata bolečina in nelagodje pa je to znak, da je nekaj narobe.

Vročina ni tista, s katero se je treba soočiti in jo odpraviti. Zniževanje vročine bo otroka naredilo kvečjemu še bolj ranljivega, ne glede na to, kaj je z njim narobe. Vsa zdravila, ki zavirajo vročino, imajo uničujoč vpliv na imunski sistem. Telo dobi dvojni udarec, ker se mora zaradi zdravila spopasti z oslabljenim imunskim sistemom, hkrati pa se skuša brez pomoči vročine spopasti s povzročitelji okužbe.

NEGA VROČIČNEGA OTROKA

Otrok, ki preboleva samoomejujočo bolezen z vročino, potrebuje umirjeno okolje in zagotovilo, da je starš ali skrbnik vedno v bližini. Otrok z vročino mora pogosto dobiti pijačo in ležati, pokrit s toplimi odejami – mora mu biti toplo in ne prevroče. Ko vročina raste otrok nagonsko odeje povleče vse do brade, ko vročina pada, jih potiska stran. Posebno pozornost je treba dati dojenčkom z vročino, saj tega ne znajo, zato potrebujejo pomoč odraslih, da jih ne bi zeblo in da jim kasneje ne bi bilo prevroče.

Tresavica je znak, da vročina raste in da otrok potrebuje več toplote. Sama opažam, da ima takrat otrok mrzle dlani in stopala. Potenje pa je znak, da se vročina končuje in da se telo ohlaja. Ne vztrajajte, da mora otrok, ki se poti ostati pod odejami, prav tako ne skušajte doseči, da bi se ohlajal hitreje, kot je načrtovala narava. Telo samo zaustavi lastno tvorbo. Ko je vročina spet potrebna, pirogen (beljakovine, ki jih izdelujejo levkociti in ta beljakovina sproži vročino) vnovič spodbudi mehanizem vročine. Vročina zato med boleznijo ne ostane na določeni ravni, temveč raste in pada.

Pri otroku z vročino merjenje telesne temperature ne zagotavlja informacij, ki so v pomoč pri odločanju o otrokovi negi. Pomembno je otrokovo počutje. Normalno je, če se otrok z vročino uleže, če ima steklene oči in ni zgovoren. Signali za nevarnost pa so bolečina, otrdelost, možganski krči, bruhanje, zmedenost, neodzivnost ali izpuščaj drobnih rdečkastih pik. Vedno je treba preprečiti vzroke vročine in jih zdraviti. Dajanje zdravil za zbijanje vročine deluje kvečjemu v nasprotju z zdravljenjem, s katerim želimo otroku pomagati.

Vročina se ponoči po običajno povzpne, saj otrok počiva in telo lahko vso energijo s pomočjo vročine usmeri v zdravljenje. Otroka bi morali pustiti spati in vročini pustiti, da opravi svoje delo.

V času trajanja vročine otroci nočejo trde hrane, želijo in potrebujejo pa tekočine. Med vročino morajo zaužiti veliko tekočin , sicer lahko dehidrirajo in umrejo. Ko je vročina na višku, je otrok morda preveč mlahav, da bi prosil za pijačo, zato mu jo pogosto ponujajte. Pomembno je, da otrok veliko pije.

OD KJE IZHAJA PREPRIČANJE, DA JE VROČINA ŠKODLJIVA

Bili so časi, ko so vse kulture na Zemlji vročino podpirale kot sestavni del nege bolnega človeka. Do danes so se ohranile le redke tradicionalne medicine, ki še podpirajo vročino kot pomoč pri okrevanju. Prepričanje, da je vročina, je začela poganjati komercializacija aspirina. Aspirin je svoje življenje začel kot protibolečinsko zdravilo, toda njegov stranski učinek je zniževanje vročine, zato so izdelovalci aspirina kmalu začeli promovirati zamisel, da je zniževanje vročine pravzaprav dobra stvar. V “dobro obveščenih” krogih moderne medicine na uporabo aspirina za zniževanje vročine danes gledajo zviška, toda namesto tega je moderno pripisovati paracetamol ali ibuprofen.

Ameriški pediater je leta 1980 izvedel raziskavo, v kateri je naletel na prepričanje mnogih staršev, ki so verjeli, da lahko vročina povzroči možganske poškodbe in druge oblike resnih trajnih poškodb, vključno s smrtjo. Mnogi starši, ki so v raziskavi sodelovali, so verjeli tudi, da bi vročina kar rasla in rasla, če vanjo ne bi posegli.

Pediater pravi: “Zdravstveno poučevanje, ki bi prepričevalo “vročinofobijo”, bi moralo biti del rutinskih nalog pediatrov.” V nekem drugem članku zapiše:”Jasno je, da bi morali starše o vročini izobraziti.”

Prav ima, toda od kje potem izvirajo vsa ta lažna prepričanja?

Težava je, da so farmacevtske družbe tiste, ki izvajajo “izobraževanje”. S prodajo zdravil za zniževanje vročine služijo milijarde, zato uporabljajo revije, televizijo in radio, da bi starše “izobrazile”, kako je vročino treba zbijati. Te družbe nadzirajo tudi programe izobraževanja zdravnikov in medicinskih sester. Medicinsko osebje iz tega mlina izstopa v prepričanju, da je vročino treba zbijati. Zdravniki, ki hočejo v tem sistemu verovanj uveljaviti znanstveno podprta dejstva (in teh zdravnikov je veliko), se soočijo z resnim nasprotovanjem.

ŠE NEKAJ DEJSTEV

• Levkociti so vrsta celic imunskega sistema, ki se spopadajo z neprijetnimi mikrobi, kadar temperatura doseže 40 °C, se levkociti odzovejo hitreje in učinkoviteje.
• Vitamin C pomaga levkocitom premagovati mikrobe in učinek vitamina C je večji, če je temperatura visoka.
• Kadar se pojavi vročina priželjc (timus) tvori več celic T, ki so pomembna vrsta levkocitov.
• Antibiotiki so učinkovitejši ob prisotnosti vročine.
• Paracetamol poslabša prehlad in izpuščaji pri noricah zaradi paracetamola postanejo bolj srbeči
• Imunski sistem resno podhranjenega otroka ne zmore vklopiti vročine, da bi se spopadel vdorom mikrobov, zato mnogi otroci v revnih državah ob nalezljivi bolezni umrejo
• Napisana objava je povzetek poglavja Vročina je naša prijateljica (strani 29-42) v knjigi z naslovom Otroštvo brez cepiv. To je priročnik, ki je polno opremljen z viri, avtorica pa je Wendy Lydall.