Malega princa sem spoznala, ko mi je bilo 10 let.

Ne, nisem z letalom strmoglavila v puščavo, ni od mene zahteval, da mu narišem backa, ni mi pripovedoval o svojem planetu. Spoznala sem ga na eni izmed začetnih strani knjige, ki smo jo imeli v četrtem razredu za domače branje.

Danes se kot učiteljica sprašujem, kdo je včasih izbiral dela, ki so jih učenci brali doma? Učiteljica sama? Aktiv četrtega razreda? Ne vem… Vem le, da kdorkoli je desetletnikom za branje določil Malega princa, naredil velik kiks.

Sicer težko posplošujem, morda je bila komu že v teh letih knjiga všeč, a zase lahko povem, da je bila to knjiga, zaradi katere sem pri rosnih desetih letih dobila prve sive lase. Spomnim, kot bi bilo včeraj, kako sem sedela za veliko kuhinjsko mizo, z Malim princem pred seboj.

Knjiga mi že takoj ni bila všeč, ker je bila tako čudno “debela”.  Kot otrok nisem bila niti dober bralec, niti knjižni molj. Knjigam, ki so bile kaj drugačne od Kozlovske sodbe v Višnji Gori, sem na veliko izogibala. Hodila sem v šolsko knjižnico in si izposojala Pet prijateljev, ker so to počele vse “tabrihtne” sošolke, ker sem za vsako izposojeno knjigo dobila štampiljko v knjižnični kartonček in ker me je knjižničar vedno pohvalil, kako pridno berem. A izposojene knjige so neprebrane odhajale nazaj na police šolske knjižnice.

Za takšnega bralca je bila 2 centimetra debela knjiga z nekaj majhnimi ilustracijami precej velik zalogaj. A bila sem pridna in vestna učenka in vedela sem, da bom knjigo prebrala.

Verjetno sem z branjem začela, ko mi je že pošteno tekla voda v grlo, kot je bilo vedno v moji navadi. Sedela sem za veliko kuhinjsko mizo in strmela v debelo knjigo. Odločena, da jo bom prebrala, sem na 30. strani že jokala, ker zgodbe nisem razumela. Najhuje je bilo, ko česa nisem razumela. Sedaj, ko tole pišem, ugotavljam, da sem še vedno natanko taka. Vse moram razumeti. Tudi stvari, ki jih res ni treba. Moram. Moti me, živcira me, spravlja me v obup, če kakšnim stvarem ne znam priti do dna in vrtam toliko časa, da mi to uspe. Raziskujem tudi v tistih primerih, ko sem prepričana, da bi bilo bolje, da ne bi. Raje to, kot da nečesa ne razumem.

Predstavljajte si to 10 letno deklico, ki ne razume vsebine prebrane knjige. Ne vem, kaj se je zgodilo z oceno pri slovenščini, vem le, da je tistega davnega leta, komaj 10 letna deklica zaradi preprostega “ob nepravem času na nepravem mestu” močno zasovražila Malega princa.

Minilo je precej let, ko sem bila ponovno primorana ponovno v roke vzeti to “debelo”  in abstraktno knjigo. Tokrat me je “prisilil” profesor na faksu. Kot bodoča učiteljica razrednega pouka sem morala za uspešno pripravljen izpit prebrati malo morje literarnih del v podmnožici z naslovom mladinska književnost. Mali princ je bil umeščen med dela, napisana za otroke, ki jih berejo tudi odrasli. Hmmm.. morda bo pa tokrat šlo, sem pomislila.

Tako sva se po dobrih desetih letih z Malim princem ponovno srečala. Že pri backu sem se zaljubila vanj. Knjigo sem požirala. Stavke, ki sem jih prebirala sem razumela, se pri njih ustavila in njegove besede ter svoje razmišljanje kar se da poglabljala. Besede sem zlahka umestila v svoje življenje, počasi in postopoma me je knjiga pripeljala do novih spoznanj. Ko sem jo zaprla, sem še precej razmišljala o vsebini in pomenu vseh preprostih, a tako močnih besed.

Od takrat sem jo prebrala že tolikokrat, da pravzaprav sploh več ne morem prešteti. Vsakič znova me navdihuje. Lahko rečem, da je Mali princ ena izmed mojih najljubših in zagotovo največkrat prebranih knjig. Ko ga pogrešam, v roke vzamem knjigo in jo na dušek preberem.

Pogrešam ga že nekaj časa. Govorim o njem. Razmišljam o njem. A naredila nisem nič. Verjetno je bil zopet kriv tisti “ob nepravem času na nepravem mestu.”

A v zadnjih tednih so se energije poklopile. Ponovno sem v roke vzela svojo ljubo knjigo. Ob gorki kavi sem brala že tako poznane besede in si jih z novim kulijem izpisovala na svež list papirja. Besede, ki me ganejo. Besede, ki mi nekaj pomenijo.

Mali princ in njegove besede so del mene in sedaj bodo končno postale tudi del Nitke…

…se nadaljuje.