Antonie de Saint-Exupery: Mali princ

 

Ko mi je bilo šest let, sem v knjigi o pragozdu z naslovom “Resnične zgodbe” videl sijajno podobo. Prikazovala je boo, ki požira neko žival. Tule je kopija te risbe.

V knjigi je pisalo: “Boe pogoltnejo ves plen hkrati, ne da bi ga prežvečile. Potem se ne morejo niti premakniti in spe šest mesecev, dokler zalogaja ne prebavijo.”

Tiste čase sem veliko premišljeval o prigodah v džungli in posrečilo se mi je, da sem z barvnim svinčnikom narisal svojo prvo risbo. Risbo številka 1. Bila je takale:

Pokazal sem svojo umetnino odraslim in jih vprašal, ali jih je moje risbe kaj strah.

Odgovorili so mi: “Zakaj bi se bali klobuka?”

Vendar tisto na sliki ni bil klobuk! Bila je boa, ki prebavlja slona! Da bi podobo lahko razumeli odrasli, sem torej narisal še boo od znotraj. Odraslim je treba zmeraj razlagati. Moja risba številka 2 je bila takale:

Toda odrasli so mi svetovali, naj nikar več ne rišem kač ne od znotraj ne od zunaj in da se naj rajši poprimem zemljepisa, zgodovine, matematike in slovnice. Tako sem se s šestimi leti odrekel bleščeči slikarski prihodnosti. Neuspeh z risbama 1 in 2 mi je vzel pogum. Odrasli sami od sebe nikoli ničesar ne razumejo in otrokom je mučno, če morajo kar naprej nekaj razlagati.

---

S temi besedami se začne Mali princ. Besede, ki so tako preproste, morda komu čisto brez pomena, so name takoj naredile velik vtis.

Razmišljam o otrocih. To so res posebna, čudovita bitja, ki imajo v sebi veliko več, kot odrasli mislimo. Že od nekdaj sem mnenja, da jih odrasli podcenjujemo. Vedno.

Poleg tega jih po večini ne razumemo ali kar je še huje, niti ne poskušamo razumeti. Premalokrat se postavimo v njihov svet in v njem skupaj z njimi brezskrbno zaplešemo. Otroci so neverjetni! Ta njihova domišljija, ta njihov svet je zavidanja vreden. Vidijo, občutijo tako drugače kot mi, zdolgočasni odrasli.

Včeraj smo bili na sprehodu. Kar naenkrat Zoja od veselja poskoči in zavpije: “Mami, poglej ga zajček!” “Kje?!” se razveselim še jaz. Iskala sem tega zajčka. Predstavljala sem si ga, kako z veliko težavo skače po globokem snegu, da bi našel zatočišče v gozdu. A bolj ko sem ga iskala, manj sem videla.

Ko je Zoja opazila, da zajčka iščem nekje v daljavi in ne tam, kjer je dejansko bil, je z besedami potrpežljivo usmerila moj pogled na veliko gmoto snega. Sedaj sta dva para oči gledala v isto smer, a videla povsem različni stvari.

“Poglej ga, mami! Tukaj je!” je vpila od navdušenja. Strmela sem v kup s ceste odrinjenega snega in se spraševala, kje bi sedaj morala videti tega presnetega zajca.

“Kje Zoja?” sem jo že malo nestrpno vprašala. Vzela si je čas in me popeljala v svoj svet. Vzela sem si čas in ji sledila. Natančno mi je pokazala, kje ima zajec ušesa, kje ima smrček in kje sprednje tačke. In da stoji na zadnjih tačkah, kot da bi prosil za korenček,  je rekla. Gledala sem, poslušala svojo malo učiteljico in po nekaj minutah sem ga zagledala. “Ojooj, ogromen je”, sem se ga kar malo ustrašila, saj me je za trenutek prevzel občutek, ki ga je verjetno v sebi nosil Donnie Darko. Le kako, da nisem tega zajca opazila že prej?

Res, odrasli sami po sebi ničesar ne razumemo. Sprašujem se, kdaj na naši poti smo izgubili to sposobnost doživljanja sveta drugače? Kdaj smo nhali okolico sprejemati z navdušenjem in z vsemi čutili? Kdaj smo postali slepi za svet okoli nas? Zakaj vidimo samo še tisto, kar je pomembno? In – ali je to sploh zares pomembno? Kdaj smo se se znašli v tem nesmiselnem kalupu? So nas vanj, z mislijo, da nam pomagajo, zaprli naši starši in drugi odrasli? Koliko krivice so nam naredili? In koliko krivice sedaj mi delamo našim otrokom samo zato, ker  smo zrasli in odrasli ter se več ne spominjamo, kako lepo je bilo, ko je bil svet še poln barv in v njem ni vladalo le 50 odtenkov sive.

Kolikokrat se zgodi, da nas otroci želijo popeljati v svoj svet, želijo si, da smo tam z njimi in da z njimi doživljamo vse lepote in čudesa.  Da z njimi srkamo vsa čudesa in lepote. Da se ustavimo in opazujemo velikega (strašnega) zajca ob cesti? In kolikokrat smo mi samo odrasli, ki poleg navdušenega otroka kimamo in iz ust spuščamo razne medmete, s katerimi pravzaprav več kot očitno sporočamo, da smo na povsem drugem planetu. “Mmmmmhm. Ahaaa. Uuuwauuuu.” Včasih izustimo še kakšno besedo, kot na primer: “Super.” A hkrati nimamo pojma, kaj je super, saj smo preveč zatopljeni v svoj odrasel, nadvse pomemben svet.

Vzemimo si čas. Ustavimo se. Potopimo se v njihov svet. Poskušajmo jih razumeti. Sprva jih bomo morali prositi, da nam pomagajo in naj bodo potrpežljivi. A sčasoma si bomo skupaj z njimi vtrli svojo pot nazaj. Morda bomo takrat lažje razumeli…

Ne pozabite – vsi še vedno lahko vidimo slona znotraj boe ali velikega zajca ob cesti, samo če si tega želimo.

Se nadaljuje….