Osvobodila sem se!

Na dan, ko se učitelji zbirajo na cesti, v meni vrejo spomini. Zato danes še bolj čutim stisko vseh učiteljev, jih še bolj spoštujem in podpiram, ker cenim izjemno delo, ki ga v teh nehvaležnih časih opravljajo.

Tudi sama prehodila precej kilometrov v učiteljskih čevljih. To so bili čevlji, ki sem si jih celo življenje želela. Ne glede na to, kaj so mi takrat svetovali pametni odrasli, sem sledila svojemu srcu in delala vse, da sem jih nekega dne lahko obula. Z njimi sem po svetu stopala zadovoljna, srečna in ponosna. Sčasoma pa so me ti začeli žuliti. S krvavimi nogami sem po šestih letih hoje prišla do velikega razpotja. Sezula sem čevlje, zaradi katerih je skelelo moje celo telo in jih odvrgla na križišču. Izbrala sem drugo, bolj negotovo in trnovo pot ter se po njej pogumno opravila kar bosa. Nikoli več se nisem ozrla nazaj.

Tisti, ki me dobro poznajo vedo, da sem učiteljski poklic opravljala z vsem srcem. Moja služba je bila moje življenje. Moji učenci, moji otroci. Rada sem jih imela. Uživala sem z njimi v razredu. Rada sem jih poučevala, rada sem jih vzgajala. Z veseljem sem delala tudi popoldan in med vikendi, ker sem vedela, da delam za njih. Vedela sem, da s svojim delom in pristopom lahko močno vplivam na njih in vsak dan delam majhne spremembe v svetu. Na bolje. Vedno na bolje. Noro, kako pomembno je moje delo in kakšno osebno zadovoljstvo mi nudi!

Tisti, ki me dobro poznajo, mi ravno zato večkrat postavijo vprašanje, če mi je kaj žal, ker sem kar odšla in če kaj pogrešam svojo službo? Pomislim nase, pomislim na svoje kolegice iz sistema.  Zmrazi me, ko se spomnim, kaj pravzaprav danes pomeni biti učiteljica, kaj vse sem v času svojega dela v šolstvu doživela zato, odločno in brez kančka dvoma vedno odgovorim: “NE! Imam občutek, da sem se osvobodila!”

In veste kaj? Res je. Osvobodila sem se. Odkar nisem več v šolskem sistemu diham s polnimi pljuči. Ni me strah. Ne čutim tesnobe. Nisem več kot s hijenami obkoljena gazela, za katero se samo čaka, da bo naredila napačen korak in jo bodo lahko iz vseh strani “upravičeno” napadli.

Nisem več tista, ki vsak dan gara, se trudi in dobro opravlja svoje delo, a je kljub temu del množice ljudi, ki so v širši družbi ožigosani za nesposobneže in tiste, ki itak ne delajo nič.

Nisem več tista, ki mora ljudem neprestano razlagati o upravičenosti letnih počitnic.

Nisem več tista, ki velikokrat nadomešča sodelavko, ki je na bolniški in zato dela dve službi v enem dnevu, a za vse dodatne ure dela ne dobi nobenega plačila.

Nisem več tista, ki se boji odpreti elektronsko sporočilo, da ne bi ponovno naletela na besede in grožnje razjarjene mame, ker baje njenemu sinu ni dovolila, da med malico olupi hrenovko in z olupki obmetava svoje sošolce.

Nisem več tista, ki jo lahko neuravnovešen otrok v razredu pretepa, pljuva in lasa in se mu pri vsem tem mora pustiti, saj nima pravice, da na otroka povzdigne glas, ker to lahko slabo vpliva na njegovo psihično počutje.

Nisem več tista, ki ji deklica v šoli zaupa, da jo oče grdo pretepa in se čuti dolžno, da zaradi tega primerno ukrepa. Nisem več tista, ki je morala kasneje na sodišču pričati za deklico in jo je zato vsak dan strah srečanja s tem brutalnim in psihično bolnim očetom.

Nisem več tista, ki je vsakodnevno odgovorna za 30 otrok, jih izobražuje, vzgaja in jim hkrati nudi varnost ter ljubezen, a kljub temu njeno delo v družbi ni cenjeno.

Nisem več tista, ki si vsakodnevno govori, da se ni več vredno truditi, a v srcu čuti, da se mora – zaradi otrok.

Nisem več pod neprestanim psihičnim pritiskom zaradi staršev, vodstva in ministrstva. Ne izgorevam zaradi nenehnih novih projektov in obveznosti in za svoje delo sem pošteno plačana. Ooo ja, osvobodila sem se!

V šestih letih sem prišla do točke, ko sem si želela samo še pobegniti od tega norega sistema. Zaradi svoje delavnosti sem si poleg službe v zadnjih nekaj letih uspela ustvariti svoj izhod v sili. Ni bilo enostavno, a vztrajala sem, saj sem imela občutek, da si kupujem svobodo. Poznam veliko odličnih učiteljic, ki so nezadovoljne, nesrečne, zdelane, pregorele in med njimi je veliko takšnih, ki neprestano razmišljajo o tem, da bi odšle, vendar žal izhoda v sili nimajo. Zato ostajajo. V sistemu. V kolesju ničvrednosti in vsesplošne norosti.

Če se jim bo kdaj ponudila priložnost, bodo odšle. Brez razmišljanja in oziranja nazaj. Vesela bom za vsako, ki se bo osvobodila, a hkrati me je strah, ker vem, da bodo v šoli ostajale samo tiste, ki jim je vseeno za učence in kvalitetno opravljeno delo in tiste, ki so bile včasih učiteljice z dušo in srcem, a se je sistem z njimi več let grdo igral in norčeval, da so se naučile na to pozabiti.

Šolski sistem ne funkcionira. Vendar najslabše šele prihaja. In v tem trenutku zopet čutim, da težko diham. Groza me je, ko pomislim, kakšna prihodnost nas čaka, pravzaprav naše otroke. Med učitelji vlada splošno nezadovoljstvo. Motivacija za delo jim upravičeno iz dneva v dan pada, ker niso pošteno plačani, ker njihovo delo ni cenjeno. Šolstvo se počasi spreminja v industrijo na normo. Otroci postajajo samo številke. Še nekaj let in bom v ta kaos poslala svoje otroke.

Zagotovo bom tudi sama ena izmed staršev, ki si bodo obupano želeli sprememb v šolstvu. Vendar pri tem ne bom nikoli pozabila, da si tega želijo tudi učitelji. Oni so tisti, ki so tam zaradi naših otrok in si za njih želijo najboljše, vendar vem, da z zvezanimi rokami in nogami ležijo na tleh, medtem ko vsi drugi veselo teptajo po njih. Vem, ker sem nedavno ležala skupaj z njimi.

Morda ravno zaradi tega bolj razumem, da podpora učiteljem pravzaprav pomeni skrb za naše otroke. Iz izkušenj vem, da je v šolstvu še vedno ogromno takšnih učiteljev, ki svoje delo opravljajo dobro, vestno in s srcem. Da je veliko takšnih, ki delajo več, kot so plačani. Veliko več. Vem, kaj vse lahko tak učitelj da otrokom in koliko jim da tisti, ki vsakodnevno vstopa v izobraževalno stavbo samo zato, da naredi kar je nujno.

Vem, kako pomembno vlogo ima lahko učitelj v otrokovem življenju. Vem, da bosta moja otroka skoraj polovico dneva preživela s svojim učiteljem. Vem, da je učitelj tisti, ki bo ju bo v tem času izobraževal, za njiju skrbel in ju tudi vzgajal. Zato vem, da je ravno učiteljevo delo tisto, ki bi moralo biti v naši družbi med bolj cenjenimi. 

Danes, tako kot vsak dan v letu, podpiram učitelje, ostajam z njimi na istem bregu reke in jim z veseljem dam vedeti, da jih spoštujem in neizmerno cenim izjemno delo, ki ga opravljajo. Sama nisem zdržala v tem sistemu. Morda zato, ker nikoli ne bi mogla otrokom nuditi manj, kot si zaslužijo ali pa zato, ker sem vedela, da si sama zaslužim več. Želim pa si, da kljub vsemu v njem zdržite vsi tisti učitelji, ki se še vedno zavedate, da je vaš poklic ni samo poklic, ampak veliko poslanstvo.

Pomagajmo jim! Za naše otroke gre.

 


“Normalen človek sistema ne more prenašati, to je poniževanje otrok, učiteljev in staršev!” To so besede enega izmed boljših opisov trenutnega stanja slovenskega šolstva, ki si ga lahko preberete tukaj.

7 thoughts on “Osvobodila sem se!

  1. Ja, točno zato se sama po zaključku prav tega študija nisem odločila za nadaljevanje v tej smeri in tudi ne bom. Za teh bizarnih 800€ si ne mislim uničit psihe. Težko je prit “not”, ko pa prideš “not”, pa zaradi finančne stabilnosti ne moreš ven. Raje zato nisem niti pričela. Za isto plačo po končanem delovnem dnevu odklopim službo še v isti sekundi. Ničesar me ni strah. Iz službe pridem fizično in psihično sposobna še delat ostale stvari. Bravo za napisano.

    Liked by 1 person

  2. Waw…krasno napisano…tudi sama sem po 10letih odšla. S težkim srcem, saj sem si vedno predstavljala učiteljski poklic kot sanjsko službo, igrivo, polno nasmehov, raziskovanja, ustvarjanja s temi malimi nadobudneži. Z leta v leto, pa je bilo vedno več straha. Katerega učenca lahko objamem ko mu je težko, katere vsebine lahko delam z njimi, brez da bi me kdo od staršev tožil, napadal. Je prav da plezajo, plešejo, so zunaj in gibajo..da ustvarjajo z različnimi materiali, je prav da v njih vzpodbujam iskrico po radovednosti in sproščenosti… V šoli. Ne. Ne smem…ker dvigujem tempo kolektivu, ker če so zunaj vsak dan aktivni, lahko zbolijo, prehladijo…ne smejo plezati, ker si lahko zlomijo roko, radovednost…sploh ne. Učenci morajo tiho slediti…umirjeni. To leto je moja starejša hčerka v šoli…ni mi enostavno …ker vem, zakaj je cele dneve v podaljšanem bivanju tiho s pobarvanko pred seboj…ter njena vsakodnevna prošnja…mami, me prideš iskat po kosilu?

    To, da poznam in razumem obe strani…mi ne olajša občutka nemoči.

    Sedaj sem s.p. mami … In trenutno bi tudi sama potrebovala počitnice, da bi bila z njima tako kot nekoč.
    In razumem še tretjo stran… ☺️ …

    Liked by 1 person

    • Andreja, hvala za ta odličen komentar. Bi ga rada delila na fb strani Touche-blog, lahko? Res je, to da poznava obe strani je pravzaprav veliko breme.
      Tudi jaz sem s.p. in vas popolnoma razumem o razumevanju se tretje strani.
      Srečno ❤️

      Všeč mi je

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s